Tekaški forum

PRITOŽBA VREMENU

Gospod Vreme!

Letos nam suše niste dali. Prav nasprotno celo leto krepko ste me zalivali. Januar bil je topel in mil. Niti februar ni bil čil. Marca - sušca vse se je začelo. Dol z nebes mokro je tako letelo, da spomladansko zelenje je precej prej ozelenelo. Vsak dan dež mi je kožo zmočil, nahod pa me je v posteljo prvič letos stlačil. Muhasti april številne kilometre mi odreže, saj ni volje mi po močvari teči. V njej namreč odira se mi vsak korak, vendar ta zato šteje dvakrat. Maja sonce le za hip posije. Zato ne tečem, ampak skorajda letim, se vzpenjam, proti vrhu planin. Ne za dolgo! Vreme se skali, saj junija me še drugič letos v postelji zadrži. Poletje pa je bil prav vaš božji dar. Z dnevi lepimi res niste varčevali. Vaše s sončnimi žarki obsijane gore, so bile mamilo za moje tekaške pete. Ni se našlo vrvi, ki zadržala v dolini bi me.

Vendar kaj počnete sedaj? Zakaj mi jo močite spet!? Kakšno vedro brez dna praznite nad nas. Ni dneva veselga, le še turoben dan, ki je noč.

Upam, da se ne bo spet našel kdo, kot ponavadi, ki bo to vzel SPET preveč zares. Dejstvo je, da je vreme katastrofalno in onemogoča uživanje.

Bojči,odlično si tole spesnu !!

PS: Lahko ti povem le to,da jaz ZELO, ZELO uživam v teku,kadar pada dež,še posebej sedaj ,ko je tako hitro pade noč.

Tek-dež-tema-naglavna lučka = zmagovalna kombinacija

Jeza je sama po sebi nesmiselna: problem je v nas samih, ker se pustimo razjeziti.
Vreme vpliva na naše slabo razpoloženje, pa ne zato, ker je tako kot pač je, ampak predvsem zato, ker si sami to dovolimo.
Nikoli ne bom pozabil besed kolega sotekača: kakršnega nam bodo dali, takega bomo vzeli...pri vremenu tako pač je, takega imamo in, hvalabogu, ne moremo si ga prilagajati...ljude smo pač vsakovrstni, enim ugaja eno, drugim drugo- da bi se še zaradi tega prepirali
Po drugi strani je pa res, da je človeštvo s svojim odnosom do narave samo najbolj krivo za današnje "čudno" obnašanje narave...
Podredili si je ne bomo nikoli (narave), prvi korak bo storjen z zavedanjem, da smo samo del nje in jo kot tako moramo spoštovati
cvalenti se očitno prilagaja razmeram

LEP POZDRAV, vencelj

Ker je več kot očitno, da je ta prispevek namenjen osebno meni, te moram žal razočarati. Vreme je namreč letos bilo in obljubim ti, da tudi drugo leto bo!

Kaj mi je bilo treba tega, sem se spraševala še pred dobrimi tremi urami, ko sem šla na zbirno mesto današnjega K-Rožnika. Še do zgodjega popoldneva, ko je bilo še suho, ni bilo razbrati kakšnega posebnega interesa za današnji tek po Rožniku. Iz mojih dilem: iti ali ne iti (ki so tud posledica rahlega prehlada in slabega počutja, ko vstanem iz postelje), me je "odrešil" dež. Ah, če bo pa tako vreme, bom pa brez slabe vesti ostala doma!
Ampak ob petih popoldne spet malo pokukam na Tekaški forum (kaj mi je bilo treba tega?!) in ugotovim, da obstajajo norci, ki bodo kljub temu tekli. In kaj mi je preostalo drugega, kot da se preoblečem, preobujem in odpravim na tek. Po temi, dežju, lužah, blatu ... vsi mokri - norci, bi si mislila včasih. No, pravzaprav sem si tudi danes mislila nekaj podobnega, posebej ob srečevanju redkih sprehajalcev. Ampak je bilo luštno.

Vreme napisal/-a:Ker je več kot očitno, da je ta prispevek namenjen osebno meni, te moram žal razočarati. Vreme je namreč letos bilo in obljubim ti, da tudi drugo leto bo!

Hahaha.

Lepo, da uživate tudi v teku v dežju. Jaz raje tečem po suhem.

Bojan, tudi meni je všeš tvoja pesnitev.

V službi se sicer stalno hecam ob zdajšnem pogledu skozi okno s temi podobnimi besedami: "kako lep dan je danes, pravi dan za sončenje na terasi" ali kakšne podobne neumnosti. S tem nekako sebe prepričam, da le ni tako hudo, saj bi bilo huje da bi bil v službi dejansko v lepem sončnem vremenu.

Kar se pa tiče teka: dejansko mi ne preostane drugega, kot da grem tečt v temi, mrazu in dežju, v tem nikakor ne uživam, dejansko sovražim dež.

Bojan Ambrožič napisal/-a:Lepo, da uživate tudi v teku v dežju. Jaz raje tečem po suhem.

Vse ima svoj čar

tae napisal/-a:Bojan, tudi meni je všeš tvoja pesnitev.

V službi se sicer stalno hecam ob zdajšnem pogledu skozi okno s temi podobnimi besedami: "kako lep dan je danes, pravi dan za sončenje na terasi" ali kakšne podobne neumnosti. S tem nekako sebe prepričam, da le ni tako hudo, saj bi bilo huje da bi bil v službi dejansko v lepem sončnem vremenu.

Kar se pa tiče teka: dejansko mi ne preostane drugega, kot da grem tečt v temi, mrazu in dežju, v tem nikakor ne uživam, dejansko sovražim dež.

Tae, jaz počnem popolnoma enako. Na račun dežja zbijam ironične šale. Seveda, kajpada tudi meni ne preostane drugega, kot da sem moker.

Bojan Ambrožič napisal/-a: ... odira se mi vsak korak, vendar ta zato šteje dvakrat ...

Bravo, tu si ga pa trofo v nulo. To pravzaprav velja za kompletno zimsko bazo za dolgoprogaše.

tae napisal/-a: Kar se pa tiče teka: dejansko mi ne preostane drugega, kot da grem tečt v temi, mrazu in dežju, v tem nikakor ne uživam, dejansko sovražim dež.

Tega pa res ne bi pričakoval. Jaz grem tudi raje teči v hladni borovi senci poletnega dopoldneva. Sovražim vročino.
Namesto tega imam mrzlo bukovo senco in zimski smrekov žled v poznih popoldanskih urah, ko je trda tema in mi na rokavicah zmrzuje šmrkelj, sneg in blato se počasi infiltrirata v nogavice in poskrbita tudi za misel po toplem domu. Ja, v takem sem res vesel, ko se vrnem iz teka in zagotovo lahko rečem, da v tem uživam. Ta narava ima svoj čar tudi v dežju, snegu, blatu, tudi ponoči ... uživam, ko diham, ko gazim sneg, ko se v nedeljo dopoldne ženem na pohorsko zimsko ligo ...

spela* napisal/-a:Kaj mi je bilo treba tega, sem se spraševala še pred dobrimi tremi urami, ko sem šla na zbirno mesto današnjega K-Rožnika. Še do zgodjega popoldneva, ko je bilo še suho, ni bilo razbrati kakšnega posebnega interesa za današnji tek po Rožniku. Iz mojih dilem: iti ali ne iti (ki so tud posledica rahlega prehlada in slabega počutja, ko vstanem iz postelje), me je "odrešil" dež. Ah, če bo pa tako vreme, bom pa brez slabe vesti ostala doma!
Ampak ob petih popoldne spet malo pokukam na Tekaški forum (kaj mi je bilo treba tega?!) in ugotovim, da obstajajo norci, ki bodo kljub temu tekli. In kaj mi je preostalo drugega, kot da se preoblečem, preobujem in odpravim na tek. Po temi, dežju, lužah, blatu ... vsi mokri - norci, bi si mislila včasih. No, pravzaprav sem si tudi danes mislila nekaj podobnega, posebej ob srečevanju redkih sprehajalcev. Ampak je bilo luštno.

Oh, to je kRožniku v krvi: prvi krožnik sploh se je zgodil na dan velikih poplav ko je odneslo bolnico Franjo.