Za vzpodbudo
OdgovorObjavljeno:16 Jun 2004, 18:00
Vedno, kadar ni sonca in je vreme vlažno, hladno in senčno,
se spomnim neke pravljice o Solimanski princesi. Če to pravljico
kdo pozna, naj pove, da bom takoj nehal. Cililink, začenja se.
Sultan je imel edino hčerko, ki je začela kar na lepem bolehati
in pokašljevati; hujšala je in hirala in bledela, bila je otožna in je
vzdihovala, da jo je bilo kar žalostno pogledati. Sultan je takoj
poklical svoje dvorne čarovnike, zaklinjalce, babe vedeževalke,
mage in astrologe, mazače in bahače, padarje in konjske
zdravnike, toda nobeden izmed njih ni mogel princese ozdraviti.
Ko bi bilo to danes, bi zdravnik rekel, da je dekle trpelo na
anemiji, plevritidi in bronhialnem katarju, a v Solimanskem
kraljestvu ni bilo takšne omike in medicina tam ni tako napredovala,
da bi se mogle pojavljati bolezni z latinskimi imeni.
Tedaj je k sultanu prišel trgovski potnik iz Evrope in dejal,
da bi moral sultan poklicati zdravnike od tam, kjer je medicina
bolj napredna, kjer so pravi in študirani zdravniki. »Kako pa se
ve, kdo je pravi in študirani zdravnik?« je vprašal sultan. »Pozna
se po tem, da ima pred svojim imenom dr. Na primer dr. Novak,
dr. Keber, dr. Arnež in če nima tega, potem ni študiran!«
Poslal je v Evropo delegacijo, naj poiščejo samo takega doktorja,
ki ima spredaj dr., drugega ne. Obredli so mnogo dežel in ko jih
je pot vodila skozi gozd, so srečali strica s sekiro in žago na rami.
»Kaj pa ste vi, stric?« so ga vprašali. »Jaz sem samo drvar!«
»Dr. Var ste? Potem morate z nami, imamo delo za vas!« Ker je
drvar ravno iskal delo, je bil voljan takoj iti z njimi, a jih je prej
opozoril: »Pri delu sem kakor dren, nisem sicer drag, a pri delu
pijem kakor cela druščina in pijem kot dromedar!« »To nič ne de,
gospod, da pri delu niste dr. Ag, nam je dr. Var zadosti!«
Pripeljali so ga pred sultana: »To je svetovno znani dr. Var,
pri delu je kakor dr. En, pri jedi kakor dr. Uščina in pije kakor dr.
Omedar.« Ko so drvarju povedali, da mora ozdraviti princeso,
ni vedel, kaj naj stori. Če bi mu ukazali, naj poseka to in to drevo,
bi jim pokazal, kaj zna. Sekal bi, da bi treske letele na vse strani.
Videl je, da je okrog palače vse zaraščeno, kakor v pragozdu
in si mislil: »Saj se jih mora držati vlaga v sobah in goba in plesen in
strigalice. Le počakajte, pokažem jim, kaj znam delati!« Začel je podirati
drevesa, ki so rasla okoli sultanovega gradu. To so bile same palme in
oleandri in kokosovniki in latanije in smokve ter mahagonijeva drevesa.
Ko je zvonilo poldne, si je drvar obrisal pot, vzel iz žepa kos črnega
kruha s sirčkom ter začel jesti.
Dotlej je princesa spala v svoji mračni sobi. Nato je začudeno
pogledala, kako je v njeni sobici nenavadno svetlo. Prvič v njenem
življenju je sonce z vso močjo posijalo in jo napolnilo z nebeško zarjo.
Princeso je ta svetloba kar oslepila, hkrati pa je skozi okno zadišal
pravkar nacepljeni les tako močno in lepo, da je princesa slastno
vdihnila. In v tale smolni vonj je zadišalo nekaj, česar princesa doslej
ni poznala. Vstala je in šla gledat k oknu: namesto vlažne sence poseka,
žareča v opoldanskem soncu in tam sedi veliki stric in je z največjo
slastjo nekaj črnega in nekaj belega. Prav to je bilo tisto, ki je
princesi najbolj zadišalo. Saj veste, da nam najbolj vabljivo diši to,
kar ima za malico nekdo drug. Drvar ji je ponudil kruh s sirčkom,
ki ga je princesa slastno začela jesti. V tistem trenutku je pogledal
skozi okno sam sultan in ni mogel verjeti svojim očem: namesto
vlažne sence poseka, žareča v opoldanskem soncu in tam na kupu
lesa sedi princesa s polnimi usti, ima od sirčka brke od ušesa do
ušesa in je s tako slastjo kot še nikoli doslej. Od takrat je princesa
postajala krepkejša, lica so ji bila rdeča in jedla je kakor volk. To je
storila svetloba in zrak in sonce, da boste vedeli.
In to vam pripovedujem zategadelj, da ne boste sedeli po sobah
kot v kakšni votlini, kamor sonce ne sije in veter ne veje in to ni
zdravo. To sem hotel povedati! Konec pravljice.
Če koga tole ne prepriča, mene vedno in odpravim se na tek,
ven na sonce v dišeče gozdove, na bele ceste in med zelene travnike.
,jest pa tud ze kar pridno nabiram kilometre 
Pravzaprav ne kaj, ampak kako! 
Še posebno, ker nisem nobena Šeherezada, da bi lahko celo noč pripovedoval pravljice. 
,bučka,ponoč jih pa res ni