Evo,še moja potrditev o opravljenem krogu po poti K-24. Ni bilo enostavno, se je vleklo čez dva meseca
.
Želja po vnovični realizaciji je tlela od prvega uspešno zaključenega kroga leta 2012 in skoraj na obletnico se mi je po štirih letih tudi uresničila. V tem je verjetno tudi razlog, da sem se v Črni pri spomeniku počutila tako olimpijsko . Upam, da za ponovitev ne bo potrbno čakati na naslednje OI, bodo vmes še kakšne kvalifikacije
.
Kot je že Nino zapisal, smo štartali trije, krog po K-24 zaključila dva, Veliborju paprav tako čestitke za njegov krog
. Do prve uporabe palic smo bili še dokaj glasni, pri premagovanju strmine smo varčevali z energijo. Pri koči na Naravski Ledinah so se še zadrževali obiskovalci, Uršlja - 1. vrh - je bila osvojena in že smo bili na poti proti Smrekovcu. Kjer se nam je ponudila priložnost, smo pridno dolivali vodo, Nino je vodil, sama sem bila v varni sredini, Veliborju pa ni bilohudega, je moral slediti mojemu tempu, ki je bil v primerjavi z vodilnim prav dopustniški. Pri koči na Smrekovcu prva krajša pavza, daljše si niti nismo mogli privoščiti, telesa so se hitro ohladila in začelo nas je zebsti. Vrh Smrekovca, juhej, 2. osvojen vrh je za nami. Pot čez Smrekovec je bila suha, nekje smo naleteli na krave, ki se niso dale motiti. Noč je bila jasna, nebo polno zvezd, če bi bila še polna luna, bi mislili, da je dan. Kljub dolžini je vsaj meni pot hitro minila, Velibor se je odcepil na pot nazaj v Črno, z Ninom pa sva nadeljevala proti Loki. Zamenjala sva poziciji, Nino je moral kar precej upočasniti. Na Loki sva imela zopet krajšo pavzo v drvarnici poleg koče. Pred nama sta pot osvetljevali dve lučki. Na Raduhi sva bila v času sončnega vzhoda, katerega sta verjetno prišla čakat lastnika prej omenjenih lučk. Ker je bila noč brez rose in skala suha, sva se do Grohata spustila po zavarovani poti in upala, da so vrata koče odprta. Dim je potrdil najino željo in trebuščka sta bila hvaležna za nekaj toplega. V nadaljevanju sva bila presenečena nad številnimi obiskovalci Raduhe s severne strani in predvsem o njihovem poznavanju K-24. Za vzpon na Olševo sva izbrala vsak svoj tempo, tako si je Nino privoščil počitek na travah s soncem obijanega grebena, moji počitki pa so bili na samem vzponu za par sekund nekajkrat
namenjeni med drugim tudi za razglede in poglede na jesenski svet, ki je pred vrati.
Skupaj sva stopila na 4. vrh, nekaj metrov povratka po isti poti, spust po melišču in naprej proti Kumru, kjer sva si privoščila obilno malico, pravzaprav preobilno. Vzela nama je nekaj več kot pol ure, a ura danes ni bila gospodar. Tudi Peco sva osvajala vsak po svoje in Nino je prednost zopet lepo izkoristil. Po Peci se je gibalo kar nekaj obiskovalcev in sam vrh je bil končno pod nogami - zadnji na tej poti. Za spust sva izbrala pot, ki nama jo je preko telefona pomagal premagati Janez - hvala Janez. Se kar vleče tale spust s Pece, a kakor vsemu, je tudi temu sledil konec, potem še 3 km asfalta in to je to! Klobasa je "zašpalena", K-24 tudi.
Čas, ki res ni bil pomemben, 20:26.
Po preoblačenju, formalnostih (vpisna knjiga), odvoz proti Mariboru.
Hvala, Nino, za spremstvo in prevoz.
Boljšega vremena si ne bi mogli naročiti.
Mogoče se bere kot nedeljski sprehod, mogoče za koga tudi je, vsekakor pa je to pot, vredna spoštovanja. Cilj je, pot osvojiti v 24ih urah, vse ostalo so želje in zmožnosti posameznikov. Čeprav je telo utrujeno in morda kdaj tudi duša boli, ostane v spominu užitek, ki ga vse to daje.
Nesrečno srečen tisti, ki občuti popolnost bivanje ob potešitvi telesnih potreb, nikoli pa ne prepozna lakote in suše svoje duše. Evo, še to z mojega zelnika, ampak s tem zeljem se ne bo strinjala vsaka koza in tudi volk ne
.
Čestitke vsem novim članom in vsem ponavljalcem!
Lp Helena