Prostor za debato o teku, tekačih, željah, upih, občutkih, vzpodbudi, nasvetih, ... karkoli vam pade na pamet ob in o teku - povejte, vprašajte, razpišite se ...
Uporabniški avatar
 janezs
#355404
Dva sta že v cilju, trije pa so čisto blizu. Od teh pet je samo en ponavljalec.
Čestitam.
Uporabniški avatar
 janezs
#355406
Celotna ekipa( pet članov ) je sedaj v cilju. Ožbi je s potjo že opravil lani. :laola :clap: :clap:

Z avtom jih je spremljal Medard.
Uporabniški avatar
 janezs
#355721
IZ PETKA NA SOBOTO SVA Z ADIJEM PREHODILA K-24

Z avtom, sta nama nudila podporo ,Romana in Aleš.
Dogovorjena sva bila v Žerjavu, tam sva tudi pričela s hojo proti Peci.
Tokrat ni pihal veter, bila je topla jasna noč. Tema je naju spremljala do Zgornjega slemena, pod Olševo. Na Raduho sva šla po zavarovani, na Loki sva pojedla zajtrk, potem pa lepo po Smrekovškem pogorju. V domu pojeva kislo mleko, vse ostalo sva imela,tako v avtu. Od Slemena do Križana naju spremlja viha. Vzpon na Uršljo je bil prehojen tik pod uro. V koči se ustaviva na pijači, prav tako na Ledinah ,kjer naju pogosti prijazna oskrbnica. S sproščeno hojo,skozi Jazbino, končava, v Žerjavu. V istem času sta bila še dva na poti, K -24, hodila sta v smeri urinega kazalca. Z Adijem je bilo prijetno hoditi saj nisva "norela" za rekordom :D . Tako sva za krog porabila 23 h. Adi je v tretjo prehodil, k-24, jaz pa nekoliko x, več. Lp.
Priponke
K-24 021 (Medium).JPG
K-24 021 (Medium).JPG (208.05 KiB) Pogledano 7251 krat
K-24 005 (Medium).JPG
K-24 005 (Medium).JPG (229.21 KiB) Pogledano 7251 krat
K-24 001 (Medium).JPG
K-24 001 (Medium).JPG (189.44 KiB) Pogledano 7251 krat
010 (Medium).JPG
010 (Medium).JPG (138.6 KiB) Pogledano 7251 krat
007 (Medium).JPG
007 (Medium).JPG (241.8 KiB) Pogledano 7251 krat
Uporabniški avatar
 marjans
#355736
Čestitke z moje strani, upam da vama ni bilo prevroče :laola

lp.
Marjan
Uporabniški avatar
 janezs
#355741
Hvala obema, dopoldan ja, popoldan sva od slemena do Križana hodila z marelo, na Uršlo, pa zopet soparno vroče. Lp.
Uporabniški avatar
 janezs
#355903
DVAKRAT PREHOJENA POT K-24

V minulem vikendu, sem s pomočjo prijateljev dvakrat prehodil K-24. za pot sem porabil 45.44 h. Med hojo so me spremljali Stanislav 30 h
Nino in Boštjan
Nejc
Skozi sta me z avtom spremljala --- Romana in Ervin.
Ti so mi bili v pomoč
Moj sovražnik je bila vročina podnevi. Lp. Janez
Uporabniški avatar
 majcka
#355910
zz topka napisal/-a:Oh, kedaj bom pa jast en bot dala skozi :roll: :?:


Če bi Janez odgovarjal, bi rekel: 'Odločit se je treba.' :wink:
Uporabniški avatar
 zz topka
#355912
Čeprav.... 8) :oops:
Zdej sem šla še en bot prečitat poročilo Bojana Ambrožiča https://bojanambrozic.com/2013/08/04/k- ... ski-izziv/
In ne vem, če sem se jast glih prav odločla... :shock:
Če so oni s tekom nucali skor 21 ur :clap: , kej bi pole jast morala imet kako padalo s sabo za v dolino... da bi mi zneslo v 24.urah... :shock:
Aja in še DSQ bi bla, ker ne bi blo k nogam vse skupi... :D
Dvakrat? :shock: Še enkrat. KAPO DOL, JANEZ! ! :cast: :cast: :cast:

Če bo vse po sreči, bom po 20. avgustu tam okoli rajši po delčkih zmazala kak vrh. Ker koroškega vrha pa še nimam v nogah. Niti enga! Sram me bodi! :twisted:
Uporabniški avatar
 majcka
#355917
Valentina, saj pa imaš pravico 25 ur, pa še zmerej šteje za prav. :clap:
 hoja
#361033
K-24 17. - 18. 9. 2018 tretjič

Slab teden razmišljanja, spremljanje vremenske napovedi, kamere na Uršlji gori in potem odločitev bolj ali manj čez noč.

Ob sedmih zvečer start pri spomeniku v Črni, v smeri Uršlje. Pred Žerjavom mi iz avta pomaha hči Alja, ki bo čakanje na mamo preživela s študentsko prijateljico. Prvi kilometri v lahkotnem teku, kmalu je bilo potrebno prižgati lučko. Pri koči na Naravskih ledinah mirno in spokojno. Pot na Uršljo mi je znana, a v temi med podrtim drevjem mi slalomiranje kljub dobri označenosti ni pomenilo nobenega veselja. Kakih 100 v.m. pred vrhom je začelo pihati in megla je postajala vedno gostejša, posledično pa tudi kamenje spolzko. Od vrha proti domu sem imela občutek, da mešam meglo in orientacija je šla k vragu. Počutim se malo nemočno, ugasnem lučko in se skoraj zaletim v dom. Prvi vrh... kaj me šele čaka? Pozornost pri spustu na višku, kamenje spolzko, kot bi hodil po polžih. Tako, kot se je od nikoder vzela, je tudi nekam šla - megla. Olajšanje, korak je bolj svoboden.
Na travniku dotočim vodo, se opravičim kravam za kratenje nočnega miru, tu in tam katero obvozim. Noč je jasna, luna lepo sveti, a ne v vsej svoji velikosti. Pot do Slemena v tekaško-hodaškem tempu.

Sleme - Smrekovec v rahlih meglenih pasovih, občasni pomisleki v samoti na poti, poje se mi neka pesem, samo par besed, ravna pravšnja... možda su vještice mene začarale... in morda zaradi tega občutek, da se tu in tam katera veja mogočnih starih dreves stegne kot roka proti meni - vznemirljivo in hkrati nelagodno. Nikjer žive duše, le mežikanje zvezd na nebu. Dom na Smrekovcu - prižiganje reflektorjev. Napolnim bidona, pojem čokoladico in gel ter zamenjam baterije v lučki. Telo se hitro ohlaja, oblečem še vetrovko in ob 0.25 stojim na vrhu Smrekovca. Malo me zebe, zato hitim naprej. Čez Smrekovec se zopet podijo rahle meglice, travnati in borovničevi tereni so zaradi rose posrebreni, moje noge pa mokre. Na pašnih planinah počiva živina, velike oči bulijo vame. Nočem jih vznemirjati, umaknem se s poti in jo kasneje zopet poiščem. Do Loke se mi pot ni preveč vlekla, občasno štejem korake, podoživljam pogovore na tej poti v preteklih letih, skoraj dobesedno. Kako neverjeten je spomin. Morda prav zato nisem sama.

Loka - 3:58. Kratek postanek in okrepčilo. S spoštovanjem ubiram korake, ni tako hudo, kot imam v spominu, na vsakih 500 korakov naredim počep in tabla za Durce je pred mano. Vesela, da me vzpon ni preveč utrudil, usmerjam lučko proti vrhu. 5:10 vpis in kratka pavza. Na vzhodu se pričenja risati oranžna črta, ki se počasi debeli. Sončni vzhod pride na vrsto kdaj drugič, čez Durce se z veliko pazljivostjo spuščam proti Grohotu. Kamenje in les je spolzko, severno ostenje Raduhe mogočno in samo mala nepazljivost je lahko usodna. Lučko lahko pospravim, mimo koče nadaljujem proti Bukovniku. Pogledujem na uro, naročeno imam bujenje tamlajše - Manje. Za Slemenom me čaka Olševa. Oziram se nazaj na Raduho in po vrhovih KSA. Vrhovi si podajajo meglice kot ping-pong žogico. Dela se lep dan. Malo se že pozna utrujenost, za hip zastan korak paše, a pot kliče naprej. Rinem in pririnem. Greben v soncu, ki še ne greje, daje pa lepo sliko. Nekajkrat naredim 360-stopinjski obrat, k vragu čas, kdo ve, kdaj zopet bo pogled tak. Narava počasi dobiva jesenske barve, iz zelene v rumeno, umiranje, ki pomeni novo rojstvo. Odcep za Kumra mora še malo počakati.

8:33 Govca. Pošljem sliko v službo in se vrnem nazaj. Spuščam se po poti, ne po melišču, zopet sem v spominih... lanskih... v kontra smeri... Nad lovsko kočo naletim na čredo ovc. O, ko bi moje noge šle tako kot njihove. Pobožna želja, ampak tudi moje še grejo, celo tečejo še lahko. Srečam prve človeške duše na poti, končno lahko z nekom spregovorim. Prečkam travnik in se že veselim sveže vode. Tu pa čakalna vrsta. Tudi prav, ne bom se vrivala, sedem, poiščem nekaj za pod zob in opazujem. Vrsta je vse daljša. Telički kar prihajajo in prihajajo. Nekako si zborim svoj prostor, nalijem vode in nadaljujem, a ne po poti, je zasedena, pod potjo pa nešteto jurčkov. Poskusim jih ignorirati, ko že mislim, da mi je uspelo pa refleksni počep. Še dobro, da nimam veliko prostora, sicer bi se moja pot končala bog ve kje in kdaj. Do Kumra jih je bilo ob poti ogromno, a sem jih pustila čakati na drugega najditelja. Že nekaj časa sem razmišljala o sendviču in želja si mi je uresničila. Pri Kumru se preoblečem, podarim jurčke, in z novo energijo nadaljujem.

Peca se vleče in vleče, pravzaprav se vlečem jaz. Sonce je močno, noge trmaste in nočejo poslušati glave. Potrebna je komunikacija. Noge bi že šle, a ne tako hitro, kot hoče glava Po nekajkratnih sestankih je najden skupni jezik, na desni pa vrh Pece, za videti sicer blizu, se pravi glavi blizu, nogam pa še daleč. Prav prileglo bi se malenkost potuhniti med grmičevje in čakati, da se vrh prestavi bližje. A kralj Matjaž spi in vrh ostaja tam, kjer je, vedno bližje. 13:00 stojim na vrhu in diham. Diham, da me slišijo še trije, ki so na vrhu. Vesela sem, najraje bi jim povedala, a besede ostanejo neizrečene - lastna hvala - cena mala. Čaka me še spust. Pisk telefona oznani prazno baterijo. Dom pod Peco. Oskrbnico poprosim za polnilec, prisiljena sem na krajšo pavzo. Javim se domov, da zaskrbljenost ne bo prevelika. Vreme se med tem malo kisa, a ni hudega. Odločim se za pot mimo Tomaževe koče in Miheva. Od Tomaževe koče proti Mihevu je pot, čeprav dobro markirana, zelo zaraščena. Vzrok je verjetno v podrtem drevju, ki leži na poti, a se ga da prečkati. Še nekaj makadama, asfalt in računanje. Bi šlo pod 20h? Je vredno, je potrebno? Mogoče kdaj ja, a danes ne. Nasmehnem se sama sebi in grem, grem in opazujem. Tudi to ima svoj čar. V dolini je vroče, na igrišču vriskanje in smeh otrok, razrita cesta, ozek pločnik in spomenik z žuborečo vodo.

Cilj, konec... 15:16.

Počakam Aljo, da me slika. V meni divja vihar veselja, veselja, ki ga tokrat čutim sama. To je ta občutek, ki nas vedno znova in znova podaja na nove stare poti. Gre za kako dokazovanje... morda... in če že, v prvi vrsti dokazovanje samemu sebi.
Cilj v 20h16min, in s ciljem start novih poti. Ko se nam poti križajo, se srečamo :) Do takrat pa srečno!

Lp Helena
  • 1
  • 28
  • 29
  • 30
  • 31
  • 32

VESELI BOMO VAŠIH KOMENTARJEV in PREDLOGOV GLEDE NOVEGA PORTALA