Knapovska potRes je bil čudovit dan. Vreme in zimske razmere kot nalašč za treking. Bilo je okrog ničle, večinoma pod ničlo. Na dolgo pot sva šla brez dodatne prtljage, razen pasu z bidončkom, saj sva se oskrbovala v lokalih in kočah.
Začela sva precej umirjeno, da se v tem mrazu prehitro ne oznojiva in ker je bil pred nama še celi dan. Leon je pripovedoval rudarske zgodbe in opisoval objekte ter knapovska naselja (tudi kurjo vas). V Hrastniku sva si privoščila sveže pekovske specialitete, saj naju je pot peljala mimo pekarne.
Pot na Kal, preko Klobuka, je potekala po uhojeni snežni poti. Na Mrzlici sva si privoščila skorajda predolgo pavzo. Slekla sva oblačila in jih razgrnila nad kamin. Naročiva borovničev štrudl in seveda še enega, kar priča, da je odličen! Kljub toploti v koči, naju je ob pogledu na uro kar zmrazilo. Hitro oblečeva oblačila, ki se seveda niso čisto nič posušila v tistih minutah in v dir. Do Marije reke oziroma lovskega doma na prelazu (Podmeja) je bil sneg dokaj shojen. Od tukaj naprej pa se je začela odvijati drugačna zgodba. Večkrat na določenih odsekih ni bilo gazi ali pa je bila stara gaz že zametena in delno zakrita s snegom. Seveda pa je bila zimska idila toliko večja. Drevesa so se upogibala pod plaščem snežne kraljice.
Jaz sem bil uvideven do Leona in sem ga vedno pustil, da gre spredaj. Naj gre, saj je domačin in poznavalec te krožne proge, katero je pravzaprav sam trasiral in poimenoval v Knapovsko pot. Tako pririneva še na Čemšeniško planino, kjer je na vrsti druga predvidena pavza za okrepčilo. Ker niso imeli flancat, kar je tam menda tradicionalno, sva posegla ponovno po svežem, pravkar pečenem štrudlu. Leon višnjevega in jaz jabolčnega pa spet naprej. Od tod gre samo še navzdol, pravi Leon. Super, glasno razmišljam, da torej za preostalih 15 km ne potrebujeva več, kot uro in pol. Ne, ne … bo kar več kot tri ure pravi in nič mi ni jasno. Se je pa izkazalo, da je imel zelo prav. Na strmem spustu sva bila precej previdna, saj je drselo. Ko sva prispela na cesto, se je običajno vzpenjala. Kmalu prideva v gozd, kjer je ponovno treba gazit celi sneg.
Da bi bila pot res čimbolj knapovska, mi pride večkrat na misel knapovski »mat kurba«. Leon gazi naprej in navdušeno govori »Več ko je snega, raj' mam«. Pot se obrne navzdol in zelo drsi, Leon pa spet »Bolj ko je ledeno, raj' mam«. No, takole sva imela.
Garmin mi je nameril 51,26 km. Ker v kočah ni našel ameriških satelitov, je skakal iz kota v kot in tako medtem, ko sem sedel, nameril dodatnih skoraj 2 km. Ocenjujem, da je
realnih 50 km.
Potrebovala sva natanko 10 ur in 25 min.
Postanki:
Kokos bar slabih 5 min
Pekarna v Hrastniku 4 min
Klobuk 890 m lepa razgledna točka za fotko
Planinsko rudarski dom na Kalu dobrih 5 min
Planinski dom na Mrzlici slabe pol ure
Partizanski vrh 9 min
Planinski dom na Čemšeniški planini dobrih 18 min
Hvala Leon, pa zagotovo še kdaj. SREČNO!
