Tekaški forum

Osebno se že cca.10 let ukvarjam z tekom in v tem resnično uživam. Sedaj pa se nad tem hobijem navdušuje tudi moja 9-letna hči. Malo sva že tekla (4-5 km), preteče jih z lahkoto, samo v klance se ustaviva. Sedaj me zanima, ali je že primerna za 8km na Sežanskm teku čez en mesec? Ali ni to prenaporno za njo, ne obremenjuje srca preveč...?
Aja, pa še to, hči je zelo aktivna, balet, prosto plezanje, veš čas je v ''muvingu''....

jure dvoršek napisal/-a:Osebno se že cca.10 let ukvarjam z tekom in v tem resnično uživam. Sedaj pa se nad tem hobijem navdušuje tudi moja 9-letna hči. Malo sva že tekla (4-5 km), preteče jih z lahkoto, samo v klance se ustaviva. Sedaj me zanima, ali je že primerna za 8km na Sežanskm teku čez en mesec? Ali ni to prenaporno za njo, ne obremenjuje srca preveč...?
Aja, pa še to, hči je zelo aktivna, balet, prosto plezanje, veš čas je v ''muvingu''....

Naj ti Urška Sonček pove kdaj je začela z daljšimi teki, kot njen oče pa ti lahko rečem, da je v teku in tekmovanjih uživala od petega leta naprej.

Pri 7 letih nam je pobegnila na maratonu Plitvice in pretekla (preden so jo obrnili) več kot 7 km. V cilj sva nato pritekla skupaj.
Na 24 ur v Grosuplju je zmagala v absolutni kategoriji žensk s pretečenimi več kot 40-imi kilometri, stara pa je bila okoli 9, 10 let.

Skratka, vem kako je, če imaš tako aktivnega otroka, ki si nadvse želi čimvečkrat tekmovat in so mu otroške proge (400m naprej) mnogo prekratke.

Poznam tudi očitajoče poglede nekaterih na tekmah, češ poglejte kako matrajo svojega otroka.
A samo mi vemo, da je to v njem in da bi mu tek težko preprečili, tudi če bi želeli (primer Plitvice).

Moj nasvet torej, naj teče če ji paše, malo pa skušaj zabremzat tekmovalni naboj v njej, da le ne bo pretiravala, dokler ji ne pride v kri, kako tekmovat daljše razdalje.

Z Urško sva to delala tako, da sem na začetku vedno tekel z njo in sem na ta način določal njen tempo in videl, da se ni preveč izčrpavala. Tudi njen prvi polmaraton in celi maraton sva tekla skupaj pri njenih 17 oz. 18 letih.

Zraven teka trenira tudi karate (od 5 leta naprej), tako da ji gibanja nikakor ne primanjkuje.

Kolikor vama zavidam, mislim drugače: otrok naj se odloča predvsem za preizkušnje, ki mu prinašajo veselje, užitek in popularnost med vrstniki. Vztrajnostni tek po mojem ne sodi med te preizkušnje.

kaj pa je vztrajnostni tek za otroke? 30 min, 60 min, 90 min ali 120 min? 5, 10, 15 ali 20km?
sploh pa ali otrok teče dolge razdalje tedensko, mesečno ali le nekajkrat letno?
kakšno škodo naj bi mu s tako dolgim tekom povzročili oziroma kje je tista meja, ko so koristi manjše od povzročene škode?

nisem noben strokovnjak ampak mislim, da fizično dovolj pripravljen 9-letnik, ob spremstvu staršev, ki nekako poskrbijo za to da je tek zmeren in kontroliran, zmore brez večjih težav preteči 8km. če si tega seveda želi in mu je to v veselje.

sam sem bil pred podobno dilemo lani. 8km našemu 10-letniku ni delalo nikakršnih težav. časa se niti ne spomnim, vem pa da je užival tako med tekom ob pogledu na vse tekače in ob vzdušju, ki je vladalo, kot po tekmi, ko je videl da mu gre in zmore.

pa še ne članek na to temo
http://www.halhigdon.com/kidsrunning/index.htm

Tek je naravni način gibanja za otroke, dokler jim starši tega na silo ne vzamejo.
Poglejte si otroka potem ko shodi. Ali se premika tako kot odrasel, torej leno in počasi, ali bi tekal cele dneve?

Ko otrok postane malo bolj siguren na nogah, je v stalnem hitrem gibanju, starši, ki ga seveda ne dohajajo in so v skrbeh zanj, ga pa na silo bremzajo, dokler se ne nauči, da hitro gibanje ni zaželeno.

Potem se pa vsede pred računalnik, ali TV, grizlja čips, starši so pa srečni, da ga imajo na očeh in ni v nevarnosti.
Čez nekaj let ga vidijo kako s prekomerno težo gleda film in ga sekirajo zakaj je stalno pred ekranom in se tako malo giba???
Narobe svet.

Kakšna je pravilna količina teka za otroka?

Bi rekel, da za vsakega drugače, kot pri nas odraslih. Nekateri na tem forumu imate take količine skupnega teka, da te vrže že samo ob pogledu na številko .
Ali to pomeni da pretiravate? Po mojem ne, jaz bi isto, a ne gre

Bom ostal na konzervativnem stališču, seveda pa ostajamo na predpostavki, da želimo vsi svojim otrokom najbolje, prav?
Osebno se mi zdi, da otrok tja do konca osnovne nekako nima interesa, da bi pretekal neskončne metraže, razen če ga v to ne vodi nek zunanji motiv, denimo želja po ugajanju staršem. Absolutno prav in celo nujno mu je privzgojiti nek odnos do gibanja (par Poletov nazaj opozarjajo, da se čez teden že nekako nagiba v šoli, da pa so kritični vikendi, ko je v naših rokah), ampak bolj v smeri njegovih interesov in želja.
S tega stališča podpiram neke omejitve pri tekmovanjih (mislim, da pri nas za polmaraton velja 18 let, za 10km teke so tudi neke meje) in treningih - všeč so mi tiste atletske šole, v katerih iz neke skupne podlage šele v najstniških letih nastajajo specialisti za posamezne discipline.
Po mojem je bistveno otroku za tista najbolj občutljiva leta proti koncu osnovne in čez srednjo in faks pametno priljubiti gibanje, neko veselje do premikanja v naravi - a kot rečeno je to alkemija.

kaj vse otroci počnejo, da ugajajo staršem in česa ne, kakšna je zares vloga staršev, itd,.. počasi zahajmo na temo psihologije, vzgoje otrok,...

Moje mnenje, iz tega kar sem prebral je, da 8,5km dolg tek v zmernem tempu za 9 letnega otroka ni škodljiv. Kakšni so motivi za to in kakšni so zares interesi otroka pa naj vsak vsam presodi. Se mi zdi da težko otroke "predalčkamo" in posplošujemo, kaj komu zares paše in kaj ne.

Bobek napisal/-a:Na 24 ur v Grosuplju je zmagala v absolutni kategoriji žensk s pretečenimi več kot 40-imi kilometri, stara pa je bila okoli 9, 10 let.

Glede na to, da govorimo o daljših razdaljah je moj tek v Grosuplju kar dober primer. Ker sem bila še otroček se ne spomnim čisto vsega.
Spomnim pa se, da sem bila najbolj razočarana punčka, ko je mami zahtevala pavzo! Prvič sem lahko tekla kolikor sem si želela, potem pa mami hoče, da grem spat. Kakšna neumnost.

O bolečinah v mišicah ne vem ničesar. Ne pravim, da jih ni bilo, ampak očitno so mi bile tako nepomembne oz. minimalne, da si jih nisem zapomnila.

Pomembne dogodke s tekmovanja pa še sedaj dobro vem. Pred podelitvijo sem videla rumene plišaste račke in prepričana sem bila, da bo igračka moja. Na koncu sem dobila knjigo, igračke pa najstarejša kategorija žensk. Takrat sem rekla, da nikoli več ne grem na tek v Grosuplje.

Bobek napisal/-a:Poznam tudi očitajoče poglede nekaterih na tekmah, češ poglejte kako matrajo svojega otroka.

Na tekmovanjih smo bili kar redno in kjer se je dalo sem odtekla 2 kategoriji.

Na Brdu je potekalo tekmovanje najprej za starejše (proga dolga nekaj km - na žalost ne vem koliko), kamor me je mami MORALA prijaviti zaradi mojega veselja. Razdalje za mojo kategorijo so bile tako kratke, da še dobro nismo začeli teči, ko je bilo že konec.
Ko sem pritekla na cilj, sem se takoj spet obrnila in odtekla nekaj 100 metrov nazaj po progi do štartne črte za mojo kategorijo (kjer so čakali samo še name ). Mami in "fant s pištolo" sta mi govorila naj hodim in si spočijem, ampak jaz sem rajši počasi tekla. V svoji kategoriji sem zmagala.

Nikoli ne bom pozabila, kako so se očitajoči pogledi namenjeni mamic spremenili, ko sem prva pritekla čez cilj in so videli, da sploh nisem pretirano zmatrana oz. bi najrajši še tekla.


Se je pa zgodilo, da sem bila že prijavljena na tekmovanje in nismo šli. Tisto jutro mi ni bilo čisto nič do teka in vedno je bilo rečeno: "Če nočeš, ne gremo."
Saj to se ni zgodilo velikokrat... mislim, da dvakrat v vseh letih.


Skratka. Če hčerka hoče teči, je moje mnenje, da ji dovoli.
Seveda nadzoruj njeno počutje, kar ne bo težava, saj si tekač in boš hitro vedel, če bo preveč utrujena.

Poznam najmanj enega desetletnika, ki je po par mesecih tekanja z mamico z njo pretekel tudi ljubljansko desetko (no, 9,2 km). Moja dva sta pa na začetku tekala z mano, ko pa sem začela teči prek 5 km, pa ju ni bilo več blizu. Pa nič .

Bobek napisal/-a:Ko otrok postane malo bolj siguren na nogah, je v stalnem hitrem gibanju, starši, ki ga seveda ne dohajajo in so v skrbeh zanj, ga pa na silo bremzajo, dokler se ne nauči, da hitro gibanje ni zaželeno.

Potem se pa vsede pred računalnik, ali TV, grizlja čips, starši so pa srečni, da ga imajo na očeh in ni v nevarnosti.
Čez nekaj let ga vidijo kako s prekomerno težo gleda film in ga sekirajo zakaj je stalno pred ekranom in se tako malo giba???
Narobe svet.

Zelo dobro napisano, na žalost tudi zelo resnično... Pri teku otrok ni treba imeti skrbi, vsak otrok se bo ustavil ko bo zmatran, počil malo in nadaljeval, nekoliko jih je treba omejiti pri tekmovanjih, kjer bi lahko prestopili mejo utrujenosti... Zelo pomembno pa je da otrok ne izpostavljamo kakšnim napornim tekaškim programom - varjanta trening intervalov z 10-15let starimi...

Luka Ljubič napisal/-a:Zelo pomembno pa je da otrok ne izpostavljamo kakšnim napornim tekaškim programom - varjanta trening intervalov z 10-15let starimi...

[/quote]


s tem se pa ne strinjam... okej, za desetletnika to res mogoče ni primerno, ampak 14 do 15 so že srednješolci... ko sem bila proti koncu OŠ, smo na treningih atletike že tekali intervale ipd., in se nikakor ne morem strinjati, da je tak tip treninga neprimeren. na strani trenerja pa je, da "pazi", kako hitro bo otrok tekel, oz. da ne bo preveč. takim otrokom ne bo zmanjkalo moči, ampak motivacije.

mislim, da bi znal te vrste trening biti primeren tudi za mlajše. seveda ne po nekem strogem ubijajočem urniku, ampak da se mu to predstavi skozi igro, ko recimo otroke razdeliš v skupine in šprintajo do oddaljenega predmeta in nazaj ali prenašajo predmete, tako da skupine tekmujejo med seboj, in podobno.

do otrok se po mojem večina obnašajo preveč zaščitniško v stilu "joj, to je zanj pretežko, tega pa ne zmore, zakaj bi ga matrali", potem pa imaš smrkavce, ki se pri devetih letih ne znajo sami stuširati (zgodba je resnična izpoved vzgojiteljice s poletnega tabora!), srednješolci niso sposobni niti normalno preteči cooperja, kar je sramota... da ne omenjam kaosa v šolah s strani od staršev zaščitenih mulcev, ki si upajo klofutati in groziti učiteljicam... žalost...

pomembno se mi zdi, da se otrokom dovoli gibati, kolikor se sami želijo in da se jih k temu spodbuja v pozitivnem smislu, ne pa sili. sploh ni rečeno, da se morajo ukvarjati s tekom, mogoče jih bo pa kak drug šport bolj veselil.

Vedno moramo pogledati na razmerje tveganje/koristi. V tem obdobju razvoja lahko TEŽEK trening prinese nekatere koristi, vendar ja na drugi strani veliko tveganje (poškodba, pretreniranje, upad motivacije...). V teh letih je veliko ostalih bolj pomembnih treningov, ki bodo predstavljali široko bazo za vsa nadalnja leta, ob tem pa le-ti predstavljajo mnogo nižjo stopnjo tveganja.
Tudi intervalni trening ni nujno zelo težek trening, in tukaj sem se narobe izrazil v prejšnjem odgovoru. V mislih sem imel da otrok ne smemo izpostavljati ZELO TEŽKIM treningom.

Andreja_T napisal/-a:mislim, da bi znal te vrste trening biti primeren tudi za mlajše. seveda ne po nekem strogem ubijajočem urniku, ampak da se mu to predstavi skozi igro, ko recimo otroke razdeliš v skupine in šprintajo do oddaljenega predmeta in nazaj ali prenašajo predmete, tako da skupine tekmujejo med seboj, in podobno.

To je vsekakor primeren način treninga za otroke, in to niti ni težek trening, edino če morajo otroci teči do oddaljenega predmeta in nazaj 500m na vso moč... kar pa mislim da nihče nebi zahteval od njih.
Če govorimo o tekačih na srednje oz. dolge proge (tudi pri otrocih) moramo ločiti med šprinti npr. 5x60-100m (to niso intervali) in intervali ki se začnejo od 200m naprej, oz raje kar od 400m naprej npr. 5x400m. In tukaj je glavna razlika 5x60m šprint (v obliki štafete, z zadostnim počitkom vmes) je primeren trening za otroka, medtem ko 5x400m ni primeren trening oz. mora biti dobro nadzorovan, predvsem pa nesme biti na vso moč.

Tako, pa se javljam po zelo uspešnem teku na osem km včeraj v Sežani. Hči je opravila z to razdaljo z lahkoto, ves čas sva tekla skupaj, nadzoroval sem jo, da se ne bi zmatrala na kakšnem od vzponov, 54 min mislim da je več kot solidno za 9-letno dekle, nobenih bolečin, nobenega jamranja....Res sem ponosen in hkrati presenečen, da je šlo z tako lahkoto.
Če se samo spomnim, kako sem bil jaz ''lesen'' pri devetih letih oz.sem komaj pretekel en km, je hči res dobra...pa praktično brez resnega treniranja.

Bravo!! le tako naprej... Tudi sam sem bil prisoten ne Kraškem maratonu, sicer nisem tekel ampak sem bil tam kot trener, saj je moj varovanec tekmoval... Kar sem hotel povedati je, da pri otrocih lahko vidimo kako si želijo nastopati, in kako so veseli, ko sodelujejo na takih prireditvah. Vodi jih čista želja in veselje pri gibanju.

Če otroke vprašate, kaj si želijo bodo odgovorili marsikaj, nekateri tudi, da želijo teči maraton. Odrasli, starši, trenerji, učitelji so (smo) tisti, ki ob upoštevanju načela postopnosti otroke vodimo in usmerjamo. Veliko krat moramo otroke tudi "bremzati". Ni vse kar si otrok želi, tudi dobro... Tudi tisto kar starši želijo od trenerjev ni vedno dobro. Nasvet gospoda v letih: bolje premalo trenirati, kakor preveč. Nič hudega ni, če otrok teče dolge razdalje, problem je po kakšni podlagi teče in kako pogosto. Asfalt je smrt za mlade tekače. Intervalni treningi, ki jih nekateri priporočate, pripomorejo k (pre)hitremu napredku in k prehitremu doseganju ciljev ter zasičenju s tekom. Zaradi tega običajno motivacija za tek upade, ko otroci odraščajo in jih premagujejo mladostniki, ki so s tekom pričeli pozneje. Kar je razumljivo saj vpliv na srčno žilni sistem traja več let, vmes otroci biološko dozorevajo (beri: dobijo kilažo, ki jo je potrebno prenašati - predvsem punce...). Sledijo poškodbe, kar je nabolj žalostna stvar pri športu, še posebej pri otrocih... Skratka, tek je lahko tudi škodljiv, še posebej, če pretiravamo. Verjemite. Hrbet, kolena, kolki... Dokler se otroci razvijajo 18-20 let je potrebno brzdati želje, potem pa razpali...
Bom nehal, da mi ne bodo vzeli diplome FŠ. Jo pa zamenjam za hrbtenico in grem še enktat diplomirat in seveda tečt, ker sedaj ne morem. Bilo je preveč asfalta...