Tekaški forum

Radenci, 2008, moja prva tekaška tekma sploh.
Za 10,35 km sem potrebovala celo uro, 4 minute in 40 sekund. V cilj sem prišla evforična, ker mi je uspelo premagati progo.

Radenci, 2009, ista proga, čas 57 minut in nekaj sekund. Zadovoljna.

Radenci, 2010, ista proga, čas 55 minut 41 sekund. Ne ravno nezadovoljna, ampak tudi povsem zadovoljna ne, ker bi "morala" glede na svoje treninge teči bolje.

Daljši, kot je čas, večje je zadovoljstvo v cilju?

spela* napisal/-a:Radenci, 2008, moja prva tekaška tekma sploh.
Daljši, kot je čas, večje je zadovoljstvo v cilju?

Moje zadovoljstvo v cilju je bilo neizmerno glede na porabljen čas

Špela, najprej čestitke za izboljšavo rezultata , drugače, imam pa jaz s tem podobne probleme...zdi se mi, da več ko vlagam truda v treniranje, manj je možnosti, da bom popolnoma zadovoljen z rezultatom... , pri tebi se recimo vidi lep napredek in bi po moje morala biti zadovoljna... , večji problem bo ko napredka ne bo več (niti za sekundo) ali celo nazadovanje (zaradi kakšnega "napačnega" treninga ali slabe dnevne forme) , kot se recimo dogaja meni...je najbolje, da se spomniš stavka...kako že gre...Kdor je našel pot, bo cilj vedno nosil v sebi, kdor pa je dosegel cilj, bo ostal prazen.
No, kokrkoli že, uspešno treniranje ti želim...pa čim manj obremenjevanja z rezultati...to velja tudi zame...

Lp!

lenči napisal/-a:

spela* napisal/-a:Radenci, 2008, moja prva tekaška tekma sploh.
Daljši, kot je čas, večje je zadovoljstvo v cilju?

Moje zadovoljstvo v cilju je bilo neizmerno glede na porabljen čas

Tudi moje, sem ponosen, da sem bil tudi del pete ure na progi in bil 23 minut počasnejši od PB.
Špela*, boš eno Golado odtekla pod uro ,pa bo tudi rezultat tu.

Uh znano. Keri cepci, ane?

Pri meni je bilo podobno, zato sem pa začel teči daljše teke, ker na kratkih ni bilo več zadovoljstva. Predstavljaj si kako šele se boš počutila po 42 km Maratonci te vabimo v svoje kroge

Mhm. Zadovoljstvo ob pretečenem prvem maratonu je pri meni trajalo še več dni.

Ne ni fora v tem, da daljši kot je čas, daljše je zadovoljstvo...

Fora je v tem, da več kot tečemo, bolj požrešni smo!
In na koncu pozabimo na veselje in uživancijo in se samo še "pehamo" za sekundami!

Brez zveze!

IRA napisal/-a:Ne ni fora v tem, da daljši kot je čas, daljše je zadovoljstvo...

Fora je v tem, da več kot tečemo, bolj požrešni smo!
In na koncu pozabimo na veselje in uživancijo in se samo še "pehamo" za sekundami!

Brez zveze!

skoraj dve leti sem rabila, da sem prišla do tega spoznanja
zadnje leto tečem bolj na izi, včasih pustim štoparico doma in šibam samo "za dušo"

Obivankenobi, hvala za čestitke.

Obivankenobi napisal/-a:je najbolje, da se spomniš stavka...kako že gre...Kdor je našel pot, bo cilj vedno nosil v sebi, kdor pa je dosegel cilj, bo ostal prazen.
No, kokrkoli že, uspešno treniranje ti želim...pa čim manj obremenjevanja z rezultati...to velja tudi zame...

Hm ... ja ... ampak veš ... se mi zdi, da je glavni razlog treningov in tekem doseči nek cilj ... in če je cilj dosežen ali celo presežen, je zadovoljstvo na cilju (tekme) toliko večje. Če pa ni, pa ... pač ostane iskanje vzrokov, zakaj ne, in upanje, da bo uspelo naslednjič.

IRA napisal/-a:Ne ni fora v tem, da daljši kot je čas, daljše je zadovoljstvo...

Fora je v tem, da več kot tečemo, bolj požrešni smo!
In na koncu pozabimo na veselje in uživancijo in se samo še "pehamo" za sekundami!

Brez zveze!

Jooooj ne morem povedat kak hudo fejst se strinjam s tem! To sem začela delat s prvim dnem, ko se je na moji roki znašel Forerunner. Je sicer super stvar, brez katere zdaj nebi več zdržala, ampak kmalu lahko pozabiš zakaj sploh tečeš- zaradi časa ali zaradi sebe?! Sem rabla eno leto in pol, da sem prišla do spoznanja, da je lepše, če tečem in gledam okoli sebe in uživam, kot da skos tekmujem sama s sabo. Res je, rezultati vsakodnevnih tekov so tu pa tam za kakšno minutko slabši...ampak počutje...je pa bistveno boljše. Sicer vseeno tu pa tam počekiram kakšna je situacija in na koncu seveda vse preverim, med tekom pa vseeno zdaj tečem sproščeno in na izi, da uživam. Saj to je bistvo vsega, ne?

lenči napisal/-a:

spela* napisal/-a:Radenci, 2008, moja prva tekaška tekma sploh.
Daljši, kot je čas, večje je zadovoljstvo v cilju?

Moje zadovoljstvo v cilju je bilo neizmerno glede na porabljen čas

Lenči, ti si zakon!

Absurd je dobra tema. Zapisanih je že kar nekaj zmot.
Kdor ne želi napredovat, kdor ne želi hitreje ... lahko hodi. Tako bo srečen.
Kdor ne najde zadovoljstva v tem, da preizkuša sebe na daljših razdaljah, naj se drži domačega vogala. V tem je sreča.

Temo absurd sem zaznal kot spoznanje, da smo z neurejenim zelo zadovoljni, ko pa zadeve urejamo, študiramo, postavljamo na svoje mesto ... in nam ne rata vse tako kot je v teoriji (na primer) ali kot smo si zamislili, nastopi manjše zadovoljstvo kot takrat, ko od sebe nismo pričakovali kaj posebnega, saj so bili cilji megleni.

Bolj kot smo neurejeni, lepše nam je. Zelo rad bi hodil v šolo, če ne bi merili znanja. Še rajši bi šel v službo, če ne bi rabil biti produktiven. To je naš način življenja. Vse merimo.

Menim, da si ravno zato nekateri želijo odteči popoldne nekaj minut v naravi in doživeti odklop od vsakdanjega musa. To pa nima veliko skupnega z nekaterimi zmotami, kot sem zapisal uvodoma.

Absurd je to, da lahko srečen zaspiš, če si pretekel ta dan nekaj kilometrov in da si lahko srečen veliko let, ko se spomniš, da si pretekel npr. okrog Mont-blanca ali okrog Balatona. Jaz sem v tem ultra absurdu.
Podobno je srečna Lenči, ker je pretekla maraton in seveda mnogi drugi. Čestitke!

Je pa vsekakor res, da smo požrešni. Izraz je izrazito grd in vendar ga jaz redno uporabljam. Kadar tečem prvo polovico maratona hitreje, kot menim, da mi trenutna forma dopušča, pravim, da me je potegnila požrešnost po boljšem času, kot sem ga sposoben iztisniti. Zaradi takšne požrešnosti po boljšem času je končni čas še slabši in zadovoljstvo še manjše. To je absurd.

Vse je v glavi
pa brez zamere

Ojla,

Tudi midva z Lili sva prišla do tega spoznanja, zato sva se odločila malo izpreči iz tega kroga. Tečeva samo še zase, brez merjenja sekund...

PS Vsekakor pa že malo pogrešava tisti adrenalin pred štartom in pa jasno odlično TF družbo...

So se mi na roki pojavljali garmini, pa foranerji in še sedaj visi gor en sunto, ampak sem se odločil, da grem na tek, prej pa to žival vržem s sebe. Enostavno se mi ne da pobijat s cajti, pa sam s sabo, kar je še najhujše. Če grem tečt, se grem zrelaksirat, če se hočem napenjat, pa grem na hokej, pa mi verjamete, da jih kmalu dobim čez gobec in sem pomirjen, pa še sam sebi ne težim in nisem negativec lastnemu osebku ampak je grd oni drugi, ki me je čez zobe, jaz pa sem lep in pameten in nedolžen...

Teči z uro ali brez, tekmovati s časom ali ne, gledati okoli sebe ali ne... Večna dilema, ampak naj se vsak odloči po svoje. Sam sem si tek vzel za užitek samotnega zajemanja sape navkreber in skozi ovinke in nihče me ne prepriča, da bi bilo bolje trenirati na minute.