Kako malo se je spremenil štadion v Kranju v zadnjih petindvajsetih letih, sem razmišljal na prazni tribuni v petek, na dan prvega reprezentančnega nastopa Tamare Mesec. In kako so njene zadnje minute pred štartom na las podobne tistim v spominih. Tamy se je skoraj zlila s temno rdečo barvo tartana(ene redkih pridobitev zadnjih let na "mojem" štadionu). Pred štartom sama, čeprav v družbi sotekmovalke, tako sama s svojimi usmerjenimi mislimi, kot je le redko. Lahen tek in raztezne vaje so bolj mašilo, da mine tiste neskončne pol ure pred štartom. Koliko odločnosti, predanosti in želje je kazal Tamarin obraz na začetku stometrske ravnine. Prvič v državnem dresu. Skoraj nepreštevno mnogo skokov, trebušnjakov, štartov, takih in drugačnih tekov je skritih v tistem majčkenem modro belem grbu. Prva zastavljena stopnička je tako za njo. K sreči jih ima še nekaj pred seboj. In danes je navkljub zdravstvenim težavam tekla odlično. Pa ne le enkrat. V štafetnem teku so naše punce navkljub slabši konkurenci odtekle sanjskih štiristo metrov.
Tamy, ostani tako predana svojim ciljem še naprej, malo tudi za nas, ki te spremljamo, bodrimo in te občudujemo - predvsem pa za sebe!
Še nekaj
fotografij za spomin na prijetno popoldne.
kako sem bila jezna,ej!ena druga gre,ki je na 300m hitrejsa...no,naj uziva!