Prostor za debato o teku, tekačih, željah, upih, občutkih, vzpodbudi, nasvetih, ... karkoli vam pade na pamet ob in o teku - povejte, vprašajte, razpišite se ...
#23424
V nadaljevanju objavljam pretežno psihološko obarvane zapiske (del osebnega tekaškega dnevnika) nastale takoj po teku, na osnovi samoopazovanja. Moj prispevek naj bo poskus oživitne debate o psihološki in motivacijski pripravljenosti tekača in to nekaj dni pred ljubljanskim maratonom. LP Ben

18. 10. 2004, čas: 16,05-16-50; Relacija: Fužine-Golovec-Hrušica-Štepanjsko naselje-Fužine

Tekel sem po programu dr. Škofa štiri dni pred ljubljanskim maratonom. Po precej intenzivnem razgibavanju sem stekel. Skoraj ve čas teka sem mislil na tehniko teka, toda kljub temu sem tekel sproščeno. Z mislimi sem nadzoroval in vodil premike bokov in poskušal misel speljati preko noge na stopala. Spoznal sem, da lahko tečem bolj sproščeno, če z umom usmerjam valjanje noge in kontroliram odrive. Um je vodil moje gibanje, in se je selil ter se ustavljal tam, kjer je glede na teren bil najbolj potreben. Tam proti 40 minuti teka sem začutil sproščenost,v mojih mislih so čisto spontano oživeli spomini na brezskrbno tekanje po travi nekoč v moji rani mladosti v Gorišnici. Nauk slednje zgodbe je: urimo svoj um v smeri sproščenosti telesa, poskušajmo oživiti spomine na otroštvo, ko smo brezskrbno in naravno tekali po livadah in travnikih. Abeceda tehnike teka je za športnika rekreativca potrebna, da se izogne poškodbi, nato pa jo je potrebno nadgraditi s slehernem posamezniku lastnim občutkom za zmernost in sproščenost. Ugotavljam, da se mi je v enem letu, ko intenzivno tečem popravila tudi drža telesa, pa tudi moj vid je postal jasnejši. Tudi dihanje med tekom in po njem postaja bolj umirjeno še posebej izdih je močnejši. To se dogaja še posebej takrat, če vztrajam pri vdihovanju skozi nos in izdihovanju skozi usta. Tudi pri povečanem tempu teka lahko z enakomernim vdihovanjem in izdihovanjem umirjam srčni utrip oziroma stabiliziram njegovo frekvenco (to sem poizkušal s pomočjo ure) Naslednji psihološki element pri teku , ki se mi je pojavil na osnovi samoopazovanja in odzivanja svojega telesa, uma in duha pri teku je zaznavanje ali percepcija okolice. Pri teku sem sproščen, to si najprej glasno rečem in deluje avtosugestivno, osredotočim se na smer teka in z vsem svojim životom delujem v smislu izreka Indijancev, ki so prijateljem dobronamerno zaželeli, naj jim veter vedno piha v hrbet. Tudi ko mi veter ne piha v hrbet ne mislim, kako težko premagujem njegov upor, temveč kako prijetno s svojo sapo in premiki telesa napredujem naprej in premagujem razdalje, ki so se mi včasih zdele tako oddaljene in nedosegljive. Golovec in njegova drevesa delujejo na mojo dušo kot magnet. Najprej je potrebno spoštljivo preteči tisti kilometer navkreber, da te mogočni gozd sprejme. Čutiš svoje telo, prisluhneš dihanju, pomisliš na svoje notranje organe, kako prijetno delujejo kot utečen in usklajen mehanizem. Obenem si pozoren na okolico, vendar samo kot srečanje. Objekti, drevesa, mimotekači in mimoidoči so samo bežno deležni moje zaznave, kar pa je včasih dovolj za prijazen pozdrav ali nasmešek. Um jih sprejme nekajsekundno, nato gre naprej. To je načelo delovanja usklajenega uma s telesom. Duša (le-ta je prežeta pretežno z našimi čustvi) ni ločena od delovanja telesa in uma. To sem še posebej spoznal neko nedeljsko jutro, poleti, ko je moje telo in um po približno šestih pretečenih kilometrih prežela nepojmljiva lahkota, noge so kar na lepem postale lažje, dihanje se je umirilo, obraz je zasijal v nasmešku. Občutek se je ponovil se dvakrat, zmeraj je bil podoben. Ni ga bilo podobnega občutka v mojem življenju, s katerim bi lahko opisal tiste trenutke sproščenosti in enotnosti misli, telesa in duha. Poskušal sem najtežje, ohraniti tiste trenutke v spominu, pa ni šlo najbolje. Zato sem jih zapisal (in jih sproti še zmeraj zapisujem), tako, da jih lažje prikličem v spomin. Dihanje izboljšuje jasnost pogleda, zato ima večina maratoncev in rednih tekačev zelo globok, celo oster pogled, ki ga mnogi ne morejo zadržati ali fiksirati. Jasen in čist pogled kaže na večjo notranjo zbranost, jasnost izražanja misli je lažja. Koncentracija je izboljšana, kar je kot nalašč za porajanje novih idej. Izrek dneva: »MENS SANA IN CORPORE SANO«: Juvenal
Uporabniški avatar
 potepinko68
#23446
Jap! Jaz imam mogoce podobno izkusnjo iz malega maratona v Radencih izpred dveh let. Ko sem si dejal, da moram teci ne glede na sotekace svoj tempo in, da moram vseskozi teci sprosceno. Edini cilj ej bil, preteci progo sprosceno in, moram rect, da sem nekje okoli 8 kilometra zacel cutiti, da res tecem sprosceno in se kakih 14 dni sem bil nekako "drugacen". Hec je tudi, da me je takrat spremljala na teku moja zena in na 13 km je stala ob progi in dejala, da se ji je zdelo cudno, da je vecina tekacev sla mimo s takimi "trpecimi" izrazi na licih, jaz pa cist skuliran.. Mogoce pa tek, ko se clovek koncentrira samo na svoj ritem pomen neko meditacijo ipd.,... kaj pa vem... obcutek je pa fantasticen..
 Ninocka
#23488
Ben, lep in analitičen prispevek.

Izjemna lahkost telesa in duha je tudi mene nepričakovana doletela na včerajšnjem jutranjem teku. Tuli-jeva tema o teku ob 5 zjutraj je bila vzpodbuda, da sem po dolgem času šla preganjat jutranjo meglo. Bil je eden najbolj fantastičnih tekov v zadnji tednih...Megla, avtomobili polni hitečih ljudi in jaz mirna in hitra...pa do Save, kjer je bila narava bolj spokojna in jaz prijetno vznemirjena od občutja "enosti" s celim kozmosom. Skratka, nebesko, kot bi skakljala po oblakih.

Edina slabost pa je bila, da naj bi to bil regenacijsi tek po nedeljskih intrevalih in sem se morala ves čas bremzati tako pri hitrosti kot pri razdalji (no, čeprav mi zavore pri slednji niso prijele in je bilo nakoncu kar celih 12 km).
Uporabniški avatar
 runner
#23489
ben ,
prispevek je super.


...Golovec in njegova drevesa delujejo na mojo dušo kot magnet. Najprej je potrebno spoštljivo preteči tisti kilometer navkreber, da te mogočni gozd sprejme. ...



Kako lepo napisano...

LP runner
Uporabniški avatar
 Tuli
#23490
Ninocka napisal/-a:Ben, lep in analitičen prispevek.

Izjemna lahkost telesa in duha je tudi mene nepričakovana doletela na včerajšnjem jutranjem teku. Tuli-jeva tema o teku ob 5 zjutraj je bila vzpodbuda, da sem po dolgem času šla preganjat jutranjo meglo. Bil je eden najbolj fantastičnih tekov v zadnji tednih...Megla, avtomobili polni hitečih ljudi in jaz mirna in hitra...pa do Save, kjer je bila narava bolj spokojna in jaz prijetno vznemirjena od občutja "enosti" s celim kozmosom. Skratka, nebesko, kot bi skakljala po oblakih.

Edina slabost pa je bila, da naj bi to bil regenacijsi tek po nedeljskih intrevalih in sem se morala ves čas bremzati tako pri hitrosti kot pri razdalji (no, čeprav mi zavore pri slednji niso prijele in je bilo nakoncu kar celih 12 km).



Fantastična izpoved !! :P :P
Uporabniški avatar
 ben
#23541
Hvala za prijazne odzive na moj prispevek. Se vidimo v nedeljo na LJ. MARATONU.
Ben 8)

VESELI BOMO VAŠIH KOMENTARJEV in PREDLOGOV GLEDE NOVEGA PORTALA