- 28 Okt 2004, 08:16
#24411
Ne vem, če sem jaz prava referenca za te stvari, pa vseeno skromen poskus pomoči še z moje strani.
Ko sem vadil tehniko sem imel v mislih, da mora težišče telesa iti naprej v ravni liniji, kot bi ga peljal s kolesom (torej ne gor-dol ali levo-desno in tudi naprej s čim bolj enakomerno hitrostjo), vse ostale točke telesa pa v čimbolj sinusiodnih krivuljah (čim manjših) plešejo okrog, kar v bistvu pomeni, da so vsi ostali gibi čim manj dušeni (ampak nekako krožni, eliptični,...). Noge prestavljaš v stilu hitre hoje, torej naprej in ne navzgor. Torej naj bi tek potekal precej pri tleh s čimmanjšimi nihanji gor-dol. ri postavljanju nog na tla sem imel v mislih, da naj me čim manj zabija v tla, pri večjih hitrostih naj bi potem izgledali odrivi od tal podobno kot porivanje skiroja (pri manjših pa z ustreznimi prilagoditvami).
Ko sem poskušal tako tečt, sem naenkrat začutil cel kup ostalih mišic, ki so pri tem sodelovale (zaradi nesproščenosti), ko sem se pa pri tem nekoliko sprostil in "ulaufav" pa nič več, ampak sem imel občutek, da delajo zares samo najnujnejše mišice, kar najmanj sil pa deluje v nasprotni smeri gibanja (mislim na zabijanje) in gre tako kar najmanj energije v prazno. Imel pa sem občutek, da pri isti hitrosti lahko dlje časa tečem, da dosežem primerljivo utrujenost.
Letos po 42km na LM nisem dobil nobenega žulja in nobene druge poškodbe (nič bolečih kolen, nog,...), oba kroga pa sem tako lahko odtekel v istem tempu (včasih pa me je pri daljših tekih vedno nekaj bolelo).
Aja še to. Meni se zdi zelo pomembno, kako se teče po klancu navzdol. Moje pravilo je: ne na peto in ne na stegnjeno nogo (in me nikoli ne bolijo kolena).
Lahko pa vse sploh ni res.
PS: Saj to je v bistvu nekaj po Mravljetu z dodatnimi vizualizacijami.
Ja!