- 04 Nov 2004, 18:18
#25348
Seveda je možnost, že ves dan dobivam pohvale v ZS, da mi je kar nerodno in kar prav mi je prišlo tole tvoje sporočilo, da članek objavim še tukaj. Evo ga, za tiste, ki niso prebrali Poleta, pa tudi bolj za tiste, ki ne tečejo, pa bodo (ko bodo prebrali članek) :
Moj tek
Dolgo že tečem. Tekel sem ko mi je bilo hudo ali lepo, ko je bilo telo potrebno gibanja in ko je hlepelo po teku. Bilo je bolj bezljanje kot tek. Zaradi bolezni, poškodbe in raznih nadlog so prišla tudi obdobja brez teka, zredil sem se, otrdel in polenil, večkrat je bilo treba začeti znova. Povsem opustil pa teka nisem nikoli.
Prvič sem začel sistematično teči po Poletovem programu vadbe. Bila je moja prva tekaška prelomnica in spoznaval sem osnove tekaškega treninga, pomen srčnega utripa in pomembnost ogrevanja in razgibavanja. Prenehal sem bezljati in začel teči. Drugi mejnik je bilo odkritje Tekaškega foruma. Vedno sem si želel mnoga doživetja na tekih opisati in jih posredovati drugim. Tekaški forum mi je to omogočil in obilno sem ga izkoristil z opisom svojih tekaških spoznanj. Našel sem družbo tekačev in tekačic s podobno filozofijo, s številnimi vrlinami in z ljubeznijo do teka. Ob srečanjih z njimi sem imel občutek, da jih poznam že vse življenje. Privrženost teku je bila vzrok, da se je iz suhoparnega elektronskega pošiljanja sporočil razvil poseben odnos med tako različnimi osebami. Komaj čakam, da spet srečam na teku ali treningu do nedavnega nepoznane ljudi, zaupam jim, čeprav smo si zelo različni med sabo. Tek mi je omogočil, da sem srečal tako dragoceno druščino.
Naslednji zasuk je bil izbor v Poletovo ekipo za udeležbo na Ljubljanskem maratonu. Zadal sem si preteči polmaraton, vendar brez prekomernega naprezanja. Vadbo je prevzel odličen strokovnjak Brane, ki mi je odkrival nova obzorja in spoznanja o teku. Redni treningi, prepleteni z drugimi športnimi dejavnostmi in obveznim počitkom, to je bilo tisto, kar sem v obdobju bezljanja pogrešal. Včasih je bilo zame tako naporno, da sem mislil, da takega tempa ne bom zdržal, pa je Brane naslednji teden predpisal lahkotnejši trening. Točno je vedel, kaj lahko, kaj pa je preveč zame. Telo se je naprezalo ravno toliko, da se ni mučilo, ampak pridobivalo moč, spretnost in vzdržljivost. S tako popotnico ni bilo težko preteči polmaratona, sicer bolj počasi kot sem pričakoval, a brez posledic in utrujenosti, pa tudi uspeh se ne kaže samo s hitrostjo, še bolj z doživetji, ki ne bodo nikoli pozabljena.
Tek mi ne pomeni samo utrjevanje mišic ter nabiranje vzdržljivosti in gibljivosti. Tek je del mojega načina življenja, tek je izhod iz težav ali vhod v lepoto, ki jo ima v sebi vsak človek, a marsikdo ne more do nje. S tekom spoznavam svojo notranjost v hudih in lepih trenutkih, zato ne bom nikoli nehal teči, čeprav bodo med tekom tudi dolgi odmori. Meditacija med tekom mi je odkrivala značaj, ki ga v sebi nisem poznal. Zaradi burnega notranjega doživljanja med tekom se včasih zalotim, da mi tečejo solze po licih ali se na ves glas smejim, ne da bi vedel, koliko časa ali kakšno razdaljo sem že pretekel. S tekom si je človek dolga tisočletja pomagal pri preživetju, reševal v nevarnostih in živel v sožitju z naravo. Nekaj od tega je ostalo tudi v naši podzavesti, v naši duši in v našem telesu.
@Dragi Fotr!
Nekaj se šušlja po kanalih, da si spet nekaj zelo lepega napisal za olet. Pohvaljen. Ali je kakšna možnost, da bi se objavljeno prebralo tudi na forumu?
Seveda je možnost, že ves dan dobivam pohvale v ZS, da mi je kar nerodno in kar prav mi je prišlo tole tvoje sporočilo, da članek objavim še tukaj. Evo ga, za tiste, ki niso prebrali Poleta, pa tudi bolj za tiste, ki ne tečejo, pa bodo (ko bodo prebrali članek) :
Moj tek
Dolgo že tečem. Tekel sem ko mi je bilo hudo ali lepo, ko je bilo telo potrebno gibanja in ko je hlepelo po teku. Bilo je bolj bezljanje kot tek. Zaradi bolezni, poškodbe in raznih nadlog so prišla tudi obdobja brez teka, zredil sem se, otrdel in polenil, večkrat je bilo treba začeti znova. Povsem opustil pa teka nisem nikoli.
Prvič sem začel sistematično teči po Poletovem programu vadbe. Bila je moja prva tekaška prelomnica in spoznaval sem osnove tekaškega treninga, pomen srčnega utripa in pomembnost ogrevanja in razgibavanja. Prenehal sem bezljati in začel teči. Drugi mejnik je bilo odkritje Tekaškega foruma. Vedno sem si želel mnoga doživetja na tekih opisati in jih posredovati drugim. Tekaški forum mi je to omogočil in obilno sem ga izkoristil z opisom svojih tekaških spoznanj. Našel sem družbo tekačev in tekačic s podobno filozofijo, s številnimi vrlinami in z ljubeznijo do teka. Ob srečanjih z njimi sem imel občutek, da jih poznam že vse življenje. Privrženost teku je bila vzrok, da se je iz suhoparnega elektronskega pošiljanja sporočil razvil poseben odnos med tako različnimi osebami. Komaj čakam, da spet srečam na teku ali treningu do nedavnega nepoznane ljudi, zaupam jim, čeprav smo si zelo različni med sabo. Tek mi je omogočil, da sem srečal tako dragoceno druščino.
Naslednji zasuk je bil izbor v Poletovo ekipo za udeležbo na Ljubljanskem maratonu. Zadal sem si preteči polmaraton, vendar brez prekomernega naprezanja. Vadbo je prevzel odličen strokovnjak Brane, ki mi je odkrival nova obzorja in spoznanja o teku. Redni treningi, prepleteni z drugimi športnimi dejavnostmi in obveznim počitkom, to je bilo tisto, kar sem v obdobju bezljanja pogrešal. Včasih je bilo zame tako naporno, da sem mislil, da takega tempa ne bom zdržal, pa je Brane naslednji teden predpisal lahkotnejši trening. Točno je vedel, kaj lahko, kaj pa je preveč zame. Telo se je naprezalo ravno toliko, da se ni mučilo, ampak pridobivalo moč, spretnost in vzdržljivost. S tako popotnico ni bilo težko preteči polmaratona, sicer bolj počasi kot sem pričakoval, a brez posledic in utrujenosti, pa tudi uspeh se ne kaže samo s hitrostjo, še bolj z doživetji, ki ne bodo nikoli pozabljena.
Tek mi ne pomeni samo utrjevanje mišic ter nabiranje vzdržljivosti in gibljivosti. Tek je del mojega načina življenja, tek je izhod iz težav ali vhod v lepoto, ki jo ima v sebi vsak človek, a marsikdo ne more do nje. S tekom spoznavam svojo notranjost v hudih in lepih trenutkih, zato ne bom nikoli nehal teči, čeprav bodo med tekom tudi dolgi odmori. Meditacija med tekom mi je odkrivala značaj, ki ga v sebi nisem poznal. Zaradi burnega notranjega doživljanja med tekom se včasih zalotim, da mi tečejo solze po licih ali se na ves glas smejim, ne da bi vedel, koliko časa ali kakšno razdaljo sem že pretekel. S tekom si je človek dolga tisočletja pomagal pri preživetju, reševal v nevarnostih in živel v sožitju z naravo. Nekaj od tega je ostalo tudi v naši podzavesti, v naši duši in v našem telesu.
Dokler tečem upam!