Slava teku
OdgovorObjavljeno:24 Maj 2012, 12:25
Tole moram spisat, morda me boste tukaj razumeli; večina tistih okoli mene, ki se ne giba me itak sumničevo glede, da nisem kuku 
.
Torej, do sedaj sem trikrat poskusila teči in vedno se je končalo z vneto pokosnico (moja laična diagnoza ter razlaga), saj sem se spravljala teči povem nepripravljena. Končno mi je dolgoletni tekač predlagal naj si pri moji zasedenosti in desetelju brez gibanja raje vzamam kakšne osem mesecev za hitro hojo, da se mi kosti utrdijo, in potem šele pričnem s tekom.
In sem, kakšne pol leta, medtem pa maksimalno vadila svojo potrpežljivost. Sedaj tečem malo časa, a redno in ne morem verjeti, da je celo meni uspelo!!! Ker, če lahko meni, potem lahko vsakemu! In to je izjava. Pravzaprav šele sedaj razumevam kaj je dobrega na teku, do sedaj je bil zame muka od muke. Šele sedaj, ko pretečem dva kilometra in se ogrejem postane dobro, kaj dobro fantastično, lahkotno in predvsem neverjetno. Pa vsega skupaj tečem tri km, a vseeno...pridem domov in se zavem, da bi šla kar še enkrat! Noro!
Pravzaprav pa mi je najboljši občutek, ko me utrudi, pa se ne ustavim amapk samo upočasnim in po nekaj minutah se moč vrne!
In jutri dobim svoje prve Mizunke, good deal:) Sedaj me kar naenkrat vsi opozarjajo, da se lahko zasvojiš z endorfini, pa vsem rečem, da s tem pa lahko živim
Bodite dobro, se vidimo čez leta na kakšnem maratonu
.Torej, do sedaj sem trikrat poskusila teči in vedno se je končalo z vneto pokosnico (moja laična diagnoza ter razlaga), saj sem se spravljala teči povem nepripravljena. Končno mi je dolgoletni tekač predlagal naj si pri moji zasedenosti in desetelju brez gibanja raje vzamam kakšne osem mesecev za hitro hojo, da se mi kosti utrdijo, in potem šele pričnem s tekom.
In sem, kakšne pol leta, medtem pa maksimalno vadila svojo potrpežljivost. Sedaj tečem malo časa, a redno in ne morem verjeti, da je celo meni uspelo!!! Ker, če lahko meni, potem lahko vsakemu! In to je izjava. Pravzaprav šele sedaj razumevam kaj je dobrega na teku, do sedaj je bil zame muka od muke. Šele sedaj, ko pretečem dva kilometra in se ogrejem postane dobro, kaj dobro fantastično, lahkotno in predvsem neverjetno. Pa vsega skupaj tečem tri km, a vseeno...pridem domov in se zavem, da bi šla kar še enkrat! Noro!
Pravzaprav pa mi je najboljši občutek, ko me utrudi, pa se ne ustavim amapk samo upočasnim in po nekaj minutah se moč vrne!
In jutri dobim svoje prve Mizunke, good deal:) Sedaj me kar naenkrat vsi opozarjajo, da se lahko zasvojiš z endorfini, pa vsem rečem, da s tem pa lahko živim
Bodite dobro, se vidimo čez leta na kakšnem maratonu
. In se ne bi mogla bolj strinjat, saj sem včasih bila zasopla že ob sprehodu na kavo!!!, tako da jaz tudi z vso resnostjo rečem,