Zadnje novičke

[tomaz.zupancic]

Motivacija je vsestransko raziskana, in vendar se tako trenerjem kot znanstvenikom izvija iz čvrstega prijema, kajti dokončnega ali natančnega spiska motivov pač ni.Eden od razlogov je tudi to, da motivov ni mogoče identificirati z ekspirimenti.Mnoge današnje teorije temeljijo na teoriji znane kompetentnosti, npr, pripisovanje, usmerjanje v cilje in notranja motivacija.
Imamo dva dejavnika, ki določata, ali bo športnik sodeloval pri tekmovanju: motiv doseči uspeh in motiv izogniti se neuspehu.Motivacijo za dosežek, ki jo pogosto imenujemo tudi tekmovalnost, športni psihologi pojmujejo kot osebostni faktor, pri čemer osebnostne poteze vplivajo na športnikovo potrebo po uspehu.
Motiv je osnova za energinčnost in smer ravnanja, pri čemer športnik, zato da doseže po cilju, potrebuje tako gibalne kot mentalne veščine.Motiv po uspehu, ki ga pojmujemo kot športnikovo samozaupanje ali učinkovitost, naj bi v trenutkih, ko se približujejo tekmovalni situaciji, predstavljal njegovo notranjo motivacijo.
Motiv po izogibanju neuspehu predstavlja posameznikovo nagnjenost k tesnobnosti.Motivacijo sestavljajo grozdi motivov, ki so notranje potrebe ( goni ali težnje ) in zunanja spodbuda; MOTIVACIJA = MOTIV + ZUNANJA SPODBUDA ( dejanska ali signalna )

Notranje in zunanje spodbude ustvarijo motiv.Vendar pa je končno ravnanje odvisno od mentalnih sposobnosti tekmovalca.
Specifičen grodz je pomemben, kajti nekatere kombinacije so nezdružljive:
"ne treniram rad" ( NEGATIVNO )
"moram tekmovati" ( NEGATIVNO )
"želim iti ven s prijatelji" ( NEGATIVNO )
"veselim se treninga "( POZITIVNO )
" želim zmagati " ( POZITIVNO )z
" želim trenirati "( POZITIVNO )
Tudi čustva, kot so strah, veselje ali jeza pojmujemo kot motive.
Športnik se v skladu s svojimi intelektualnimi sposobnostmi vsak trenutek odziva na dominantni motiv.
Če želimo, da motivacija deluje kar najbolje, je treba združiti notranjo in zunanjo motivacijo.
Članek je povzet iz publikacije "VRHUNSKI DOSEŽEK" september/oktober 2004, stran 23.
Moje osebno mnenje:
Glede na to, da ima marsikdo probleme z motivacijo, nekateri več nekateri manj.Mislim, da je to zelo prav, da malce podebatiramo o tej stvari.Čeprav je nekje že bilo bjavljeno o motivaciji.
No tukaj pa je napisano nekaj s strokovne podlage.
Motivacijo si lahko poišče vsak sam.Za nekoga je motivacija že vsak dan hoditi in s tem poživiti svoje telo.Za nekoda pa je motivacija izboljšanje svojih uspehov še in še bi lahko naštevali o tej stvari.
Toliko zaenkrat.
ČAO!

[jcerni]

Kaj me motivira, da tečem, hodim, smučam itd.?

Če pogledam čisto biološko, smo ljudje ustvarjeni za gibanje. Če hočemo dobiti hrano, pijačo, celo ženo, se moramo gibati. Torej je že v naših genih potreba po gibanju. Če to ignoriramo, se ne počutimo dobro.

Naslednji motiv je tekmovalnost. Zopet imamo ljudje v svojih genih vgrajeno potrebo po prestižu. Hočemo biti najlepši, najhitrejši, najpametnejši ipd. Športna tekmovanja so idelano mesto za uresničitev takih ambicij.

Zaradi obilice hrane, se običajno človeško telo "redi" in to je naslednji motiv za gibanje. Kako drugače bi razložili fenomen, da veliko ljudi opazimo, ki v svojem potu, premagujejo razdalje po vzpetinah in ravninah. Privlačni pa vsi hočemo biti.

Trenirano telo je s pomočjo različnih športov fizično in psihično močno. Mišice so napete, možgani sproščeni in bistroumni. Tudi to je eden izmed motivov za gibanje.

Ne gre pa zanemarjati tudi socialne motive, to je ugled oziroma priznanje v družbi. Slavni športniki so materialno in psihično nagrajeni za svoje uspehe na področju športa. Tudi rekreativci imajo določen ogled v družbi , saj počnejo nekaj koristnega v svojem življenju.

Ukvarjanje s športom omogoča tudi druženje z drugimi ljudmi, kar je zopet eden izmed socialnih motivov.

V naših krajih se marsikdo posmehuje ljudem, ki se rekreirajo. A v svoji podzavesti dobro vedo, da je tak življenjski slog pravi način za zadovoljstvo. Prisoten je pač naslednji fenomen: v službah je vse manj fizičnih opravil, ki se omikajo pisarniškim opravilom.

A nevarnost preti v raznih boleznih: disfunkcija mišic, bolečinah v sklepih. Ti pojavi pa so demotivator za gibanje, kar pa je že druga zgodba.

[tomaz.zupancic]

Priznam da je JCerni to napisal zelo dobro in samo še dopolnil, kar sem misli še napisati jaz v nadaljevanju tega teksta.
Dejstvo je da nekater motivira določena športna disciplina veliko samo zaradi tega, da se znebijo odvečnih kilogramov.Potem pa spoznajo, da so pridobili tudi na samozavesti in športno udejstvovanje nadaljuje pač do tam kamor seže njihova genetika seveda če imajo za to motiv.
Nekateri pa preko določene meje ne bojo šli pa če tudi so ne vem kako sposobni.Enostavno ne dobijo pravo mero motivacije in se udejstvujejo samo toliko, da so dobre volje.
Seveda je treba tudi take ljudi spoštovati in njihove odločitve.
Treba je spoštovati vse ljudi, ki imajo namen določeno stvar početi in širiti med ostale ljudi v pozitivnem smislu, ne v negativnem.
Ko se nekdo odloči da bo premaknil stvari v glavi na lepšo oziroma na bolj gibljivo stran življenja spozna po določenem času, da lahko nekatere stvari veliko bolj enostavneje rešuje (probleme, ki se nakopičijo), če se jih loteva posamezno.Da najprej reši enega, potem naslednjega in tako dalje.Vse to kar doseže pri sebi na športnem udejstvovanju samo izredno vpliva na človekovo osebnost.Če ne dela to iz kakega egoističnega namena po dokazovanju ali posmehovanju drugih, ki so slabši od njega.
Tedaj se mu lahko ves sistem, ki si ga je nastavil enostavno poruši in motivacija za katerokoli stvar pada lahko neverjetno hitro.
Seveda njemu pa to ni nič jasnega, ampak spozna to veliko kasneje, ko je že prepozno.
Zato se je treba dvigovanja motivacije pri samemu sebi lotevati smiselno in preudarno, potem pa pridejo rezultati ponavadi nenadejano ali še prej kot smo mislili.
Zato je treba vztrajati vse leto, pa četudi kdaj volja malce poklekne.
Ampak se je treba zavedati, da je jutri zopet nov dan za nove podvige.
ČAO!