Ta čudovit zapis sem že prebrala, ko ga je nekdo delil na FB, čudovit pa zato, ker je, kot sem ga doživela sama, predvsem iskren, zabaven, realen, obenem pa tudi nekaj posebnega, zato, ker se mi zdijo taki skupni družinski teki, resnično nekaj posebnega! Nekje sem prebrala, da so letos nastopile tudi trojke sestavljene iz dedka, sina in vnukinje, ma če to ni fenomenalno! Gospod je pa tekel vseh oseminpedeset tekov trojk!!!!
Verjetno je bilo vmes še veliko takih družinskih trojk, kar pomeni, da tekači znajo/znamo prenašati ljubezen do teka, tudi med svoje (ne le istomisleče sotekače/prijatelje) družinske člane in da tek ni, kot nam nekateri včasih očitajo 'beg' iz družine, ali pa 'egoistična zasvojenost', pač pa ravno nasprotno. Hči mi je že večkrat povedala, kako jo, ko me pričaka v cilju prireditev, vedno prevzame tista pozitivna energija, ki je v zraku, evforija in želja, da bi tudi ona bila v vlogi tekačice, ki prihaja v cilj. Zaenkrat je še premlada, še ni dovolj vzdržljiva, ampak nekoč pa bo...
S tem ko tečemo in pri tem premagujemo poleg kilometrov še marsikaj drugega: razne težave, ego, lenobo, težke razmere in še kaj (v mojem primeru tudi bolezen), vsekakor puščamo pozitivno sporočilo najprej svoji družini, potem pa še obče vsej svoji okolici: da se vse da premagati....to nas pa potem, vsaj moja izkušnja je taka še bolj približa družini, kaj ne?
Tako da, tek nam zares daje nekaj dodatno posebnega, kar je očitno tudi nalezljivo
