Zadnje novičke

[vencelj]

V prejšnji številki revije http://www.tekac.si/revija/arhiv/ (2016/06) je na strani 59 objavljen inteviju z naslovom: TEK JE MOJA NAJLJUBŠA PSIHOANALIZA in v njem sem na strani 62 zasledil tudi tole:

Sem pa vmes dojel, da je tek na ultra dolgih razdaljah zelo egoistično početje, saj okolica, ljudje, ki te imajo radi, trpijo tvojo odsotnost. Naenkrat je vse podrejeno temu, kar zagotovo ni zdravo za odnose.

Moram reči, da sem tudi sam že dolgo tega prišel do podobnega zaključka. Tudi to je eden najmočnejših razlogov, da se ne odločam za kakšne ekstremne razdalje in tudi ne prav pogosto, da ne "divjam naokrog, kot bi bil sam na svetu". Navsezadnje se že zaradi službe včasih ne vidimo "po cele dneve". In potem naj še za vikend kar izginem
Poleg tega, kadar grem, opravim turo, ki jo lahko "suportiram" sam, torej jaz in nahrbtnik z vsem potrebnim na krožni turi z izhodiščem in ciljem na isti točki, da ne obremenjujem drugih s svojimi problemi, v katere se spravljam sam prostovoljno.
Ne vem, kako imate te stvari "pošlihtane" ostali, priznam pa, da sem se včasih to že spraševal. Kako gledate na to, kakšna so vaša razmišljanja o tem...

LP, vencelj

[vencelj]

Ultraši

[sandiS]

Če je volja, se vse da.

[vencelj]

Če je volja, se vse da.

Če upoštevam samo svojo voljo in kadarkoli imam čas, grem "divjat" brez obzira na svoje bližnje, ali ni to egoizem
Če upoštevam samo svojo voljo in v to "prostovoljno" vključim svoje bližnje, kar pomeni, da jih podredim zadovoljevanju mojih interesov in zanemarjanju njihovih interesov, ali ni to egoizem
...Mislim, da ni samo volja, MOJA volja, življenje je pač tako, da je vedno znova treba sprejemati kompromise in vedno znova nekako uravnavati voljo vsakega posameznika...skratka, življenje je eno samo prilagajanje

LP, vencelj

[majcka]

Če nisi vsaj malo egoista, si pa lahko tudi suženj. Če oboje skupaj uravnotežiš, je pa zadeva taka, da smo na koncu vsi zadovoljni in zadovoljeni.

[bossteb]

Vencelj, tuhtam ze odkar si nam vrgel kost za glodanje. Sam sicer nisem ultras, jih pa redno spremljam.
In tole je res tema za doktorat iz filozofije teka. Sam se ne morem odlociti, kako in kaj. Egoizem na eni ali na drugi strani, partnerski odnosi, druzina - otroci... Koliko casa in kako kvalitetno jim lahko dajes tisti cas, ki bi ga drugace porabil na teku. Koliko so tvoji bliznji veseli, ko vidijo, da delas, kar te izpolnjuje, kaj oni pricakujejo, da jim bos pustil itn.

Mislim, da ni enega splosnega pravila. Obstajata t.i. zlato in srebrno pravilo: stori/delaj drugim to, kar zelis, da bi oni tebi in ne pocni tega, kar ne zelis, da bi drugi tebi.
Po drugi strani pa se to v razmislek: bi te moral odnos omejevati ali bogatiti?

Pac, kot povsod, zdrava mera ali bolje receno, dobra komunikacija, tako da o kompromisih, o suzenjstvu / egoizmu in utavnotezenju vsega tega. Za nekatere je ultra nacin zivljenja in verjamem za vecino ultrasev del biti, tako da brez tega ne bi mogli biti oni sami. To je pa potem spet tisto, kar ponavadi pripelje dva ali skupino ljudi drug k drugemu...

[Vreme]

Hm, res si nam vrgel kost za glodanje...

Če gledam iz mojega stališča sem mnenja, da vsekakor tek na daljših razdaljah ni bilo egoistično početje. Zakaj? Predvsem za to, ker me je družina pri tem podpirala, treniral sem ponavadi v pozno popoldanskih urah, ali med vikendom v zgodnje jutranjih, tako da nisem imel občutka, da smo zaradi teka kaj zamudili. Ravno nasprotno. Odhod na tekaške prireditve je bil dogodek za sebe. Ponavadi nisem odšel samo tečt, ampak spoznavati tudi nove kraje, nove ljudi, skratka marsikaj smo takrat videli ter se imeli lepo.

Skratka ni bilo ne duha ne sluha o egoizmu.

[pajo]

Egoistično početje? Ne z tem se ne morem strinjati. Egoisem za mene pomeni čisto nekaj drugega pa sedaj ne mislim razpredati o tem. Ker se bo vedno našel nekdo z svojo tezo in jo zagovarjal. Pač pa občudujem vse tekače ne glede na pretečeno razdaljo. 5, 10, 20, 42 50 ,100 ali več kilometrov. Matr tek je užitek res pa, da se je treba včasih malo pomatratiti in potrpeti. Klinc ko končamo se pa smejemo.

[čara]

Hmmm. Pomojem zna bit problem, če te tekomanija pride, ko že imaš družino. V smislu, da te kar naenkrat ni in da druge morda tek ne zagrabi oz. nimajo kake svoje strasti, potem zna bit prilagajanja z ene in druge stvari.

Če se pa v štartu dobita dva, ki imata neke svoje hobije, ki terjajo čas ali pa sta oba ultraša je zadeva precej lažja.

No, otroci verjetno marsikaj postavijo na glavo.

[Taubi]

Po mojem je vse stvar organizacije in dogovora med partnerjema.

Zame je družina na prvem mestu in zato sem se odločil, da tečem pozno zvečer ali zgodaj zjutraj, ko oba spita in sploh ne vesta da me ni. Imam pa to srečo, da ne potrebujem veliko spanja.

Na tekme oz. tekaške prireditve pa ne hodim več ker se mi zdi vse preveč skomercializirano in vsi gledajo samo na dobiček.

[vencelj]

egoízem -zma m (ȋ) miselnost, ravnanje, pri katerem človek upošteva samo svoje koristi, sebičnost: ravnal je brez egoizma; v svojem egoizmu ni videl drugih ljudi; egoizem in individualizem ♦ soc. nacionalni egoizem prepričanje o večvrednosti svojega naroda in njegovi pravici do razvoja na škodo drugih ♪

(SSKJ)

[ZdravkoC]

V revijah lahko preberemo veliko neumnosti.

ko greš jest, ne razmišljaš, koliko ljudi na svetu je lačnih
ko čakaš v dolgi vrsti pred diksijem in ko si na vrsti, te ne briga, če koga bolj tišči na wc kot tebe
ni vse egoizem, kar naredimo zase

zadovoljen partner je dober partner

a je to egoizem, če pride nekdo iz službe in gre za tri ure na vrt delat?

še vedno je veliko ljudi, ki razmišljajo tako, da je tek nepotreben, odveč, zapravljanje časa ...in tako se tukaj delimo na dva bregova

[vencelj]

.in tako se tukaj delimo na dva bregova

Še precej več kot dva.

Jaz nikakor nisem med tistimi, ki razmišljajo, da je tek nepotreben oz zapravljanje časa, rad tečem in včasih naredim tudi kaj daljšega, pa sem vendarle na svojih izkušnjah prišel do zaključka, da tek (dolge razdalje) je neke vrste sebičnost.
Ampak ljudje smo zelo različni. Z Romano rada greva v hribe, če sva skupaj je tempo seveda pohodniški. Včasih se moram "spustiti s ketne" in danes zjutraj sem skočil na Ratitovec...in glej ga zlomka, imam že slabo vest, ker jaz uživam v soncu, čudoviti naravi in krasnih razgledih (na zamegljeno Ljubljano ), ona pa mora delati v službi. In prav tako, če eden tri ure dela na vrtu, drugega pa to nič ne briga oz. ne vidi nobenega dela in gre po svoje "divjat" naokrog, ali ni to sebičnost
Po drugi strani pa, hipotetično si zamislimo familijo, on športen, poln energije, vsi ostali pa "kavč potatoes"...ali ne bi bilo potem egoistično (z njihove strani), da bi zaradi njih tudi on moral peglati kavč...samo zato, da ne bo egoistično zadovoljeval svojih interesov.

Če pa v petek, potem ko se cel teden družina skoraj ni videla, doma enostavno objaviš, da "jutri me pa ni, ker grem tja pa tja na to in to traso", je pa malo čudno.

[ogi]

Jaz se bolj kot ne strinjam z Zdravkom. Je pa res, da je vse odvisno od tega, kako gledas na to. Konec koncev ali je to, da gres vsak dan v sluzbo tudi egoisticno... kaj ne bi bilo bolje, ce bi dan prezivel z zeno ali otroci? Kar se pa sporta tice, pa niti ni potrebe po dolgih razdaljah... "egoisticen" je lahko tudi tek 3x na teden po pol ure. V tem casu bi lahko s prijatelji popil pivo itd itd. Tako da ce nekdo gleda na vse to na tak nacin, potem je cisto vse egoisticno. Ampak kar se mene tice vsak normalen clovek potrebuje tudi nekaj casa zase, pa naj bo to sport ali pa kaj drugega.
PS: Ce prides iz sluzbe domov v roke vzames pivo in se zavalis na kavc in prizges tv, je pa boljse? Dvomim, da je taksno "prezivljanje casa z druzino" kaj dosti boljse kot ce gres za par ur laufat, pa potem normalno prezivis preostanek dneva z ljudmi okoli sebe.

[dvince]

Dokler si samski lahko počneš kar želiš, količinsko in vsebinsko. Ko pride partner in familja pa se začnejo prilagajanja. Idealno je, da partner počne isto kot si, torej da sta oba ultraša ali vsaj tekača, drugače pride hitro do konfliktov. Rad bi odkril skrivnost kako nekateri s familjo še naprej na polno športajo in hodijo večino vikendov na športne priredtve. Meni je to nerazumljivo, če to počne samo en v vezi, drugi pa ni športnik in igra pasivno vlogo navijača ali podpornika športnega udejstvovanja..