Zadnje novičke

[barbarella]

ZANIMA ME, ALI IMA KATERA IZKUŠNJE S TEKOM MED NOSEČNOSTJO? KAKO JE VPLIVALA NOSEČNOST NA TEK? JE KATERA SPLOH TEKLA MED NOSEČNOSTJO? NIHAM NAMREČ MED TEM ALI NAJ ZAČNEM Z REDNIMI DNEVNIMI TRENINGI ( VSEGA SKUPAJ JE POTEM ZA POLMARATON) ALI NAJ SE DRŽIM NAZAJ IN ZA NEKAJ ČASA TEK PRELOŽIM? NISEM PA ŠE NOSEČA, AMPAK O TEM RAZMIŠLJAM. PREDLOGI? IZKUŠNJE?

[Tatjana]

Izkušenj še nimam, ampak ko bo prišlo do tega nameravam teči dokler bo šlo.
Ti pa priporočam ti dve knjigi:
http://www.amazon.com/exec/obidos/ASIN/1886039593/qid=1112342589/sr=2-1/ref=pd_bbs_b_2_1/104-8780175-9108730
http://www.amazon.de/exec/obidos/ASIN/1579547478/qid%3D1112342973/028-5933556-2951702

[Tatjana]

Pa še tukaj http://www.runnersworld.com/category/0,5034,s6-78-185-0-0,00.html boš našla nekaj člankov na to temo.

[Staša]

Živjo barbarella!

Nekaj o tem piše tudi v Galloweyevi knjigi od Joginga do matarona v poglavju Tek med nosečnostjo, ki ga je napisala njegova žena. Da bi z nosečnostjo začela tudi teči, odsvetuje, saj je obremenitev potem prevelika. Pravi pa, da če že tečeš, da s tekom ni potrebno prenehati. Ona (kot očitno izkušena maratonka) je še vedno tekla do 70 km tedensko, počasi pa je razdaljo do osmega meseca zmanjšala na 55 km tedensko. Ampak ona verjetno ni primerna primerjava ali zgled za nas rekreativke!!!!

Menda sicer večina žensk preneha s tekanjem v četrtem ali petem mesecu nosečnosti zaradi pritiska na medenico in posledično zategnejnih vezi. Pred nosečnostjo pa se priporoča učvrstiti medenično dno in trebušne mišice.
Pa verjetno se je treba še bolj poslušati, kot sicer...

Če želiš, ti lahko skopiram poglavje iz knjige, če je še nimaš, pa ti ga prinesem na kakšen torkov trening (vidim, da si iz Logatca).
Kakšna "forumovska izkušnja v živo" pa bo seveda več kot dobrodošla verjetno še marikomu!
LP

[barbarella]

Staša, hvala za odgovor, čeprav se nekaj časa nisem oglasila. Omenjeno knjigo sem prebrala, vendar je bila ona profesionalka in ne rekreativna tekačica. V knjigi je tudi omenila, da če si ne bi zlomila noge in pol leta počivala, sploh ne bi zanosila.

Bila bi vesela, če ima kakšna rekreativka izkušnje z nosečnostjo in tekom.

Brala sem o vašem večernem torkovem treningu, jaz raje tečem zjutraj, ko je okoli Skirce tak blažen mir, dvignem si svoj sicer nizek krvni pritisk in naredim delovni načrt za ves dan.

Sicer sem pa tudi tako kot sem napisala za svoj slogan. Nalahno in z veseljem, tako da mislim, da vaši ekipi ne bi bila kos.

lp

[mia]

Rekreativno sem tekla že nekaj let pred nosečnostjo in, ko sem ugotovila, da sem noseča, sem z istim ritmom nadaljevala naprej. Dokler nisem začela krvaveti (nevarnost spont.splava v 2-3. mescu) potem pa 100% ležanje 2 meseca. Groza, obup a zdržiš, ker veš za kaj oz. koga.

Po preležanih 2 mesecih t.j. oz približno od 7.mesca nosečnosti dalje sem začela počasi in vedno bolj telovadit. Predvsem bolj vaje, ki ti jih priporočajo.

Zdaj imam 3 zdrave otroke in ful telovadim, tečem,...

Se splača potrpet in najdet srečo tudi v tem stanju, ki je za nas športnice lahko doba velikih omejitev.

LP in srečno - Mia

[barbarella]

Hvala Mia za odgovor. Prav zato, da bi dobila kakšen konkreten odziv tekačice in njene izkušnje med nosečnostjo, sem si želela.
Jaz sem že enkrat mamica, vendar sem med svojo prvo nosečnostjo le hodila in nisem tekla. Najbrž je bolj pametno počakati in po določenem času po porodu spet bolj aktivno teči.

Če ima še katera podobne izkušnje - se oglasite.

Prav je, da govorimo tudi o teh temah, saj je potem vsem skupaj lažje, predvsem pa se ne ustvarja vtis, da moraš preteči nevem koliko kilometrov, drugače nisi tapravi tekač.

Pomembno je, da si vzamemo čas zase tudi ko si že ustvarimo družino, da ne čakamo nekaj let, da bodo otroci samostojni in da tečemo zase in za svoje zdravje in si vzamemo pravico, da si znamo vzeti čas samo zase brez občutka krivde.

[mojA]

Nosečnost je za žensko res eno prav posebno obdobje. Sama v tistem času nisem tako "resno" tekla kot danes, tudi toliko o teku in tehniki nisem vedela, sem pa tekla iz potrebe, 30-45 minut, 2-3x na teden. Tekla sem čisto po počutju, enkrat hitreje, drugič počasi. Sčasoma sem tek opustila in ga nadomestila s hojo in vajami za nosečnice. Po porodu sem postopama spet začela s hojo in vajami predvsem, potem ko sem nehala dojiti pa sem postopoma spet začela teči. In prav takrat mi je tek tako zelo pomagal - ne samo zaradi boljšega fizičnega počutja, predvsem zaradi psihičnega, saj sem na ta način našla kanček miru in svobode, česar je vsaj meni takrat primanjkovalo, saj sem bila izgubljena v obilici gospodinjskih opravil in skrbi za otročka - še posebej po drugem, saj je bila tudi prvorojenka komajda iz plenic (2,5 let). Tek mi je res pomagal, znebila sem se odvečnih kilogramov, utrujenosti, poporodne depresije - le redkokatera ji ubeži in mi pomagal, da sem znala uživati s svojima dvema sončkoma. Zato si vzemi čas zase, za tek ali sprehod, tudi ko boš prepričana, da danes pa res nimaš časa. Tebi in ostalim sedanjim in bodočim mamicam želim oblilo materinske sreče in veselja.

ps: še nekaj moram napisati, zelo mi je namreč všeč, ko si napisala:
Pomembno je, da si vzamemo čas zase tudi ko si že ustvarimo družino, da ne čakamo nekaj let, da bodo otroci samostojni in da tečemo zase in za svoje zdravje in si vzamemo pravico, da si znamo vzeti čas samo zase brez občutka krivde.

V tistem obdobju, mi to namreč ni šlo preveč dobro od rok. Večkrat sem tekla s slabo vestjo - kako brez veze, na srečo sem se nekako zavedala, da imam brezveze slabo vest. To vidim danes, ko mi hčerki rečeta, da sta veseli, ker tečem, ker oba z možem tečeva in večkrat tečemo kar vsi štirje. Upam, da bosta vedno tekli brez zavor- kar tako, za srečo in veselje.

[barbarella]

No, me veseli, da imaš tako lepe izkušnje. Tudi jaz že imam sinčka in mislim, da je bil kar ponosen name, ko sem prav na njegov rojstni dan pretekla svoj prvi polmaraton v Ljubljani lani.

Teči pa sem tudi jaz začela bolj redno vsak dan predvsem zato, da sem si vzela vsak dan vsaj pol ure ali pa uro čisto zase. Mogoče znaš, potem ko imaš več obveznosti, še bolj ceniti tisti čas, ki ga imaš čisto zase.