Nedolgo tega me je kolega spraševal, kako naj se zmotivira, da bi šel vsak dan na tek. Takrat sem mu odgovoril, da si pač mora vsakodnevni tek zadati za cilj, včasih je malce težje, pa se je pač treba prisiliti, "zbrcati", potem pa itak "steče". Zelo splošen odgovor.
Še istega dne sem se na teku spomnil nekaterih detajlov iz preteklosti:
1) Naš prejšnji pes, majhen mešanček, je velikokrat šel z mano na tek, tudi po 10-12 hribovskih kilometrov. Ko je bil malce starejši, je kaj hitro videl, v kaj sem oblečen. Če sem bil v trenerki je vedel, da gre samo za običajen sprehod...morda ne kratek, ampak vsaj v normalnem tempu. Takrat je vedno rad šel z mano. Če sem bil v tekaški opremi, je zunaj samo opravil svoje potrebe in se vrnil pred vrata čakat, da se vrne v stanovanje in niti pod razno ni imel več želje iti z mano na tek.
2) Tek moramo zaznavati kot veselje, kot užitek, kot nekaj sproščujočega. Meni se je večkrat zgodilo, da sem bil kompletno v tekaški opremi, obut v superge, pa mi enostavno ni bilo do tega "matranja" in sem vrgel opremo dol ter ostal doma. Tek sem zaznaval kot nekaj garaškega, nekaj v kategoriji "kaj mi je tega treba?".
Naslednji dan sem kolegu serviral odgovor: nikoli ne pojdi na tek
Pojdi enostavno ven, v naravo, na sprehod, naredi nekaj za sprostitev, za odklop. Za kaj takega se ti sploh ni treba prisiliti. Tek bo stekel sam po sebi...če bo...če pa ne, pa tudi nič narobe.
Sedaj večinoma to počnem tudi sam. Za zlepa me ne boste videli v klasični tekaški opremi, ker nikoli ne grem "tečt"...Počnem tisto, kar rad, v čemer uživam, kadar imam čas in kolikor se mi da.
Zgoraj sem napisal en predlog, ki sem ga dal kolegu (in bi ga navsezadnje lahko komurkoli že), iz predhodno napisanega pa zelo logično izhaja še drug predlog: nabavi si psa (če ga še nimaš). No, na to je kolega v smehu odgovoril, da se bo zaenkrat raje zanašal na samega sebe...
LP, vencelj
