- 16 Maj 2023, 11:27
#372043
Pozdravljeni.
Nekaj tednov je minilo, da mi je uspelo preko posredovanja Vitezov dobrega teka nekako priti do administratorja tekaškega foruma, ki je odpravil neko napako, ki je meni in še nekaterim onemogočala prijavo ter s tem vnos objav v forum. Marko hvala!
Za svoje bližnje sem pripravil kratek potopis z Istrske ultre in ga z veseljem delim tudi z vami in vam tako skrajšam kako minuto tega lepega deževnega dneva.
ISTRIA trail - 168 km - april 2023
Ne, ne, tako enostavno je pa ne boš odnesel! Če si se matral 170 km, se boš pa pomatral še s potopisom traila! Z večih koncev sem slišal podobno in če sem že obremenjeval okolico s svojimi pripravami na trail, potem se spodobi, da na kratko opišem to enkratno in edinstveno izkušnjo.
Trailov je sicer mnogo, a prav vsak je zgodba in dogodivščina zase in vredna vsakega trenutka in kalorije. Tokrat sem šel z dobro popotnico kilometrov v nogah, sicer dobršen del ravninskih, a se je tudi kakšen višinski meter našel vmes, tako da skrbi ali strahu po nedokončanju ni bilo, pravzaprav nikoli nisem niti pomislil nisem na to, niti najmanjšega dvoma o prihodu v cilj ni bilo, zato sem se v dnevih pred štartom poigraval z mislijo, če bi lahko ali težko, opravil dirko v manj kot 30 urah. Glede na to, da sem prejšnjo podobno preizkušnjo, UTVV, opravil v slabih 38 urah, se je zdel 30 urni cilj precej ambiciozen, ampak, zakaj pa ne, počutje je bilo dobro, poškodbe nobene, kilometri v nogah, glava na mestu. Zakaj 30 ur? Samo zato, ker je cifra okrogla? Ja! Tokrat je bilo prvič, da sem dal cilj po preživetju, torej prihod v cilj v limitiranem času, na drugo mesto in na prvo mesto postavil čas.
Vzel sem si nekaj ur časa, preučil čase, tempo, postanke na okrepnih postajah ter pregledal nekaj posnetkov udeležencev Istre prejšnjih let. V veliko pomoč mi je bil Dejan, kolega ultraš, ki mi je v težkih trenutkih pomagal na lanski K24, sedaj pa mi je na podlagi lastnih izkušenj zelo prijazno pripravil celoten itinerarij z vsemi opisi pristopa in aktivnosti med in na okrepnih postajah.
V pomoč mi je bil tudi lanski kratkotrajni oddih v Rabcu, kjer sem nekaj juter zapored tekel po okoliških hribih, naletel tudi na talne oznake "trail", a tedaj nisem vedel, čemu so namenjene. Začetnih nekaj 10 km proge mi je bilo tako znanih in sem se počutil, kot da grem na tek po domačem terenu.
Taktični pristop je bil tako obkljukan, zdravje tudi, forma tudi, tako da sem se lahko zadnjih nekaj dni osredotočil na delo v službi in le z občasnim pogledom spremljal spreminjanje vremenske napovedi iz dežja v močan dež in sneg, pa na mraz. Ja, znova se je obetalo deževno, hladno in v najvišjih delih sneženo vreme s temperaturami pod 0 °C. Zakaj znova? Ker je bila prejšnja 100M ultra JAT odpovedana zaradi katastrofalnega vremena dan pred dirko, tako smo tekli zgolj na 100 km trasi, ki pa je bila praktično od začetka do konca v dežju, snegu in vetru. Super, tega smo torej vajeni in če že gremo, gremo na hard, da bo bolj zanimivo.
Za popotnico sem vzel še par Ivijevih nasvetov, udeležil sem se namreč Ivijevega treninga, Ivi, naš pogosto bosonogi vrhunski ultraš, ki nas je v marcu prijazno povabil na en "lahkoten" trening po njegovo rahlo "razgibanem" terenu njegovega rodnega hribovitega Vranskega. Tako so se mi tehnično zahtevni deli Istre zdeli avtocesta, ostre strmine zgolj malo razgiban teren, bolečine ob stopinjah na ostre kamne v obutih podplatih pa zgolj občutek masaže v masažnem salonu.
Torej, vremenska napoved je bila precej mokra, hladna, vetrovna in v najvišjih delih tudi snežena. Organizator je tik pred dirko zapovedal zimski paket, kar je pomenilo dodaten nepremočljiv zgornji sloj in nepremočljive hlače ter nepremočljive rokavice. Super, bo še kufer težji in bom tako še bolj stabilen.
Ženka je organizirala spanje v bližini ciljne lokacije že dan pred štartom, tako da sem lahko v miru legel k počitku, zjutraj v miru zajtrkoval, tokrat količinsko ne pretirano, sledil je počitek, urica spanja, potem pa finalna priprava z oblačenjem in sledila je kratka pot do izhodišča, kjer smo se trejlaši poslovili od bližnjih in se z avtobusi odpeljali proti Labinu. Pot je minila mirno in udobno, ni bilo čutiti neke nervoze, zdelo se je, da smo vsi tako dobro pripravljeni, da je bilo vse spokojno, mirno, vsake toliko je zašumela kak vrečka, iz katere smo na zalogo v telo vnesli še kako kalorijo, prepustili smo se vožnji, sam sem z zaprtimi očmi mirno počival. Ko sedaj pomislim, bi se običajno spraševal, zakaj sem tako miren, kaj je narobe, zakaj ne šprica adrenalin. Vse je bilo na mestu in po planu, tako kot je bil počitek v času vožnje z avtobusom, zato sem se mu mirno prepustil.
Prihod na štart je pospremila glasna glasba, množica sila razpoloženih ljudi se je zibala v ritmu, koloni pred WC-jem sem dal čas, da se skrajša in nekaj mililitrov znižal telesno težo tik pred štartom. Zadnje pol urice pred štartom sva s prijateljem Filipom, ki sva nekajkrat tudi skupaj potrenirala, ponovila dogovorjeno, da greva tokrat vsak zase po svojih močeh in po zastavljenem planu. Dodal sem še, da ne odstopiva pod nobenim pogojem. To je bil namreč že Filipov tretji poskus 100 miljske razdalje, prva dva sta se končala po zelo dobrih 100 km, tokrat pa greva do konca, oba! Vreme nam je bilo naklonjeno, sonček se je poigraval z oblaki, o napovedanem dežju ni bilo ne duha ne sluha, super, naj traja!
Množica trejlašev pripravljena, bobnarji narekujejo visok ritem pred pričetkom, 3, 2, 1 GREMOOOO!
Nekje, varno skrita v ozadju, se s Filipom z lahkotnim korakom podava prvemu od 170 km naproti. Ja, nekje je treba začeti in prav hitro sta bila dva pa trije pa še peti kilometer za nama. Super, tole se pa kar hitro odšteva. Enotna skupina trejlašev se je počasi daljšala in spreminjala v dolgo kačo, na repu katere sva tekla s Filipom. Prvi spust sva še tekla drug ob drugem, kmalu pa me je korak nesel naprej, Filip me je pospremil s pozdravom in mi zaželel srečo, z dvignjeno pestjo sem imel v mislih, da se kmalu vidiva v cilju. Začetni kilometri so bili prijetni, tehnično nezahteven spust, obalna ravnina, potem je sledil prijeten vzpon na bližnji hrib, ki sem ga dobro že poznal od lanskih jutranjih tekov na dopustu. Kmalu začutim pekočo bolečino in zagledam odprt žulj na palcu desne roke. Nove palice, ki so imele preveč hrapav ročaj, in nasploh premalo treninga s palicami, so že v uvodni fazi pustile posledice. Nekaj časa s preprijemom palice rešujem težave, vendar si nato žulj oblepim z obližem in do konca s tem nisem imel več težav. Prehitim nekaj trejlašev, tečem ob ženski, kateri fotograf ob progi reče, da je po njegovem štetju 10. ženska, kar mi je dalo dober občutek in pojavilo se mi je vprašanje, kje je 9. Pa daj, Matej, poišči jo. Pa sem nadaljeval v solidnem tempu, dohitel tudi 9. žensko, nato 8. Na prvi, zelo dobro obloženi okrepni postaji, na hitro pojem dva kosa štrudlja, pest oreščkov stlačim v žep, bidona napolnim z vodo in Coca-Colo in že krenem naprej. Nekoliko sem prehiteval 30 urni plan, a sem si želel napraviti malo zaloge, če bo slučajno kaka krizica - NAPAKA! Plan je zato, da se ga držiš, Matej! Sledi vzpon s približno 800 višinci, kar si prevedem v malo več kot dve Šmarni gori, kar seveda ni veliko. Dohitim še 7. žensko, tempo prijeten, teren ni tehnično zahteven, oreščke iz žepa glodam kot veverica in jih poplahujem z vodo ter upam, da bom do cilja odskakljal v veveričjem slogu. Nekaj časa tečem za 6. žensko. Nakar začutim rahlo drgnjenje opetnice superge na tetivo in me prešine misel, da sem si povsem pozabil prelepiti tetive s tistim belim lepilnim trakom, ki me obvaruje pred morebitnimi poškodbami podplatov, preventivno pa si običajno polepim tudi dva prsta na nogah, a sem enostavno pozabil. Aha, bom pameten in bom upošteval eno izmed osnovnih pravil in raje takoj preprečil večji problem, kot pa računal, da bo minilo, ker pač z dodatnimi 100 in več kilometri se zadeva ne bo rešila sama od sebe, vendar bo nastal velik problem. Do naslednje postaje še kakih 10 km. Si vzamem nekaj minut, sezujem superge, spustim nogavico pod peto, nalepim dva trakca na vsako tetivo, prste pustim nepolepljene, napolnim bidona, pest rozin in oreščkov stlačim v žep in jo že mahnem novem klančku naproti, ki je tudi najvišji vrh trase in s svojimi dobrimi 1200 metri višincev pomeni dobre tri Šmarne gore, kar seveda ni veliko, vse je stvar interpretacije. Od okrepne postaje štartam zmerno, skušam še kaj pojesti, počasi se pričenja vzpon. Dohitim še 6. žensko, ki je bila dama dobrih 60 let, rečeva nekaj besed nekoliko hitreje od nje napredujem proti vrhu Učke. Noč je temna, z nadmorsko višino se niža temperatura, krepi se veter, prve kaplje neučakano uresničujejo vremensko napoved. Kmalu sledi sprememba agregatnega stanja dežnih kapljic v ledene snežinke, ki prav na vrhu občasno zoprno zarežejo v kožo obraza, a se ob spustu vse skupaj hitro spremeni nazaj v lahkoten dež, ki prijetno hladi. Pridem na okrepno postajo in namesto apetita totalna slabost, nič mi ni pasalo, ne za piti, še manj za jesti. Uf, spet smo tam... Vseeno krenem na pot, a baterije so bile s hipnim preskokom od polnih do popolnoma izpraznjenih, vsak korak je bil totalna muka, zaspan sem bil do nezavesti, sledilo je nekaj kilometrov, ki so trajali v neskončnost, med koraki sem dobesedno zaspal, dokler se korak ni povsem ustavil in sklonjen, naslonjen s palicami na rame, iščem prepotrebno energijo, ki pa je ni bilo od nikoder. Trejlaši so me drug za drugim prehitevali, me spraševali, če sem v redu in z gibom prsta sem jim dal vedeti, da sem v top formi, ja, da sem živ. Tako se ne pride daleč, zato naredim dva koraka in se zopet ustavim, zaspim za nekaj sekund, dokler mi ne klecne levo koleno, potem še desno, potem naredim nekaj korakov in ponovim telovadbo s klecanjem kolen. Za vsakega od dveh naslednjih kilometrov sem potreboval skoraj celo uro, nikamor se nisem premaknil. Vsak, ki me je prehitel, mi je dal nekaj moči, da sem mu sledil nekaj deset metrov in še dobro, da jih je bilo veliko, saj so me tako nekako povlekli do naslednje okrepne postaje, kjer pa je bil moj apetit še vedno totalno na nuli. Sredi noči pokličem ženko, potožim o slabem počutju in da sem zapravil vso nabrano prednost pred 30 urnim planom, da že zaostajam uro in pol in da mi ne bo uspelo priti v 30 urah. Sledilo je nekaj ženkinih odločnih besed iz katerih sem razbral to, da je plan še vedno uresničljiv, saj da je pred mano še preko 100 kilometrov in da lahko vse nadoknadim, čeprav si v tistem stanju absolutno nisem znal predstavljati, kako bom v naslednjih dobrih 100 km pridobil na času, če se sedaj ne morem niti premakniti. Sledili so napotki, da naj nujno nekaj pojem na okrepni postaji, naj dam v usta vsaj eno pistacijo, da bo potem bolje, to je namreč že večkrat preizkušen in delujoč recept, a v tisti fazi je bilo to nemogoče. Prisilim se popiti nekaj požirkov juhe iz vrečke, a v naslednjem hipu stopim iz šotora in skušam izbruhati, kar je v želodcu, a so bili poizkusili jalovi, vsebine ni bilo, bila je zgolj ena velika slabost. Znova se usedem na klop v šotoru, sklonim glavo proti kolenom, se ves tresem, zebe me, drhtim od izčrpanosti. Do mene pristopi prijazna ženska, ki je sicer spodbujala nekega drugega tekača in me povpraša po počutju. Odgovorim, da samo malo počivam. Tresavice nisem uspel skriti, zato pristopi k meni še medicinska sestra, ki mi ponudi pomoč. Se zahvalim in komaj odgovorim, da rabim samo eno minuto počitka. Čez par sekund zapustim okrepno postajo, z izgubljenimi koraki tavam od zastavice do zastavice, še vedno me prehitevajo en za drugim. Po kakih petnajst minutah borbe, vseeno prepričam levo roko, da seže v zadnji žep nahrbtnika, ki izvleče vrečko pistacij. Dam prvo v usta, nekako zgrizem, pogoltnem, nato še eno, nato štiri hkrati, poplaknem malo z vodo, malo s Coca-Colo, pojem celo pest pistacij, držim tempo tistih, ki so me pravkar prehiteli, jim sledim, korak postaja prožnejši, sledi požirek črne sladke pijače, zagledam jutranji sij svetlobe nekje na obzorju, koraki se spreminjajo, mišice začnejo kljubovati gravitaciji, zopet sem v zraku, spijem še nekaj požirkov sladke pijače, nebo se res svetli, prehitim enega, pa še enega, pa dani se, oči se odpirajo in srkajo vsak dodatni odtenek svetlobe, sladka pijača mi vedno bolj paše, tekaški korak spodbuja srce, ki poganja zaužito sol in sladkor po žilah, prehitim še dve, korak postaja lahkoten, tečem navzdol, tečem po ravnem, tečem navzgor! Končno dobim tisti zmagoviti občutek v telo, ko vse zadrhti, obraz se kremži v smeh in jok obenem, oči ratujejo solzne, vem, cilj mi ne uide in je ni ovire, da je na poti do zastavljenega 30 urnega cilja ne premagam. Ta občutek sem čakal in ga zopet doživel, nekajkrat sem zahlopel, telo je bilo prežeto z občutkom moči, odrešitve, sreče in zadovoljstva ob enem, obraz se mi je od silnih čustev tako kremžil, da sem komaj videl kod stopam, saj ni važno, saj letim! Na naslednji okrepni postaji z veseljem popijem juho z vrečke, pojem vsakega po malo, napolnim izpraznjene bidone in krenem kmalu naprej. Previdno in zavestno v hitri hoji prvi kilometer, da telo mirno sprejme v obdelavo pravkar zaužito, rečem nekaj besed s hrvaškim kolegom Robertom, ki že petič uspešno napada 100 miljsko razdaljo, potem me z nekaj napotki pošlje naprej, saj je bil moj korak preživahen zanj. Sledi vzpon na Žbevnico, ki predstavlja zgolj eno dobro Šmarno, enega za drugim prehitevam, višinci na uri že kažejo, da prihajam proti vrhu, korak pa kar v tekaški tempo, sledi spust v Buzet, kjer nas čaka glavna okrepna postaja s tranzicijskimi vrečami. Tehnično dokaj zahteven spust pretečem in v tem tempu nadaljujem tudi po ravnini vse do okrepne postaje, na poti do katere razmišljam zgolj o tem, česa ne bom naredil na postaji. Ne bom si preoblekel hlač, ne bom se preobuval in ne bom si preobul nogavic, ne bom si preoblekel majice. Na postaji sem v trenutku dobil svojo vrečo, jo odprem, vzamem iz nje zgolj malo vrečko s pistacijami, vrnem vrečo nazaj, imel sem občutek, da me malo čudno gledajo, gospodična, ki je vzela nazaj vrečo pa me vpraša, če vreča ni prava, da jo že vračam. Pa sem se zgolj zahvalil, v dveh minutah pojedel riž z zelenjavno omako in že sem krenil na pot. Občutek sem imel odličen, sit, napit, spočit. Prvih nekaj sto metrov počasi, potem pa s tekaškim korakom vse ravnine, spuste in rahle vzpone, rezervirano sem zastavil le strmejše dele vzpone, saj nisem želel tvegati pomanjkanja energije. Dodaten zagon mi je dajalo zavedanje, da sem v Buzetu prehitel gotovo nekaj deset trejlašev, ki so si vzeli čas za regeneracijo. Nekje med griči me pokliče Filip, da je v Buzetu in da ima padec energije. Uf, sem rekel, Filip, ni važno, vzemi si par minut, spočij se in lepo počasi napreduj. Tudi Filip mi je dal energijo, saj moram biti močan za oba, da bova oba zmogla, ni prostora za šibkost, gremo! Kilometri minevajo hitro, na vzponih me prehiti nekaj tekačev iz krajših prog, ki pa jih vse po vrsti prehitevam na spustih in ravninah, kmalu sledi naslednja postaja, na kateri rutinirano spijem juho, napolnim bidone in odtečem naprej, znova prehitevam, korak je noro prožen, tempo nekoliko privijem, po tehnično zahtevnih spustih se spustim v nekoliko nižjo, hitrejšo prežo in hitro napredujem proti Grožnjanu, kar pomeni le še slabih 30 kilometrov ravnine z rahlim nagibom navzdol proti morju. V Grožnjanu po Dejanovem napotku popijem še zadnjo juho in s solidnim tempom napredujem preko ravnega dela po planoti, kjer se bližajoča nevihta spravi na nas trejlaše s točo in dežjem. Odlična vremenska popestritev me še dodatno podžge, korak še krepkeje pritisne ob podlago in tečem in tečem in tečem, samo še 20 km do cilja, to je le dva kroga okoli Brda, ajde gremo, gremo! Na zadnji postojanki le dotočim črno sladko pijačo, ki me ob popitih nekaj požirkih dodatno podžge. Preko okrepne postaje sem praktično odtekel in sledil v zastavljenem tempu. Dnevu so sicer pojenjale moči, jaz pa sem le tekel, blatna n deloma kamnita enoslednica mi je dodajala adrenalina v kri in tako sem brez popuščanja prehiteval trejlaše z vseh razdalj, ki so ob zvoku mojih korakov iz ozadja skušali tudi sami pospešiti, a moj tempo je bil prav za vse prehud in tako sem se bližal Umagu. Iz nahrbtnika izbrskam naglavno lučko, ki mi kaže varno pot čez blatne poti proti obali. Stopim na asfalt, zastavice kažejo proti centru Umaga, z neupočasnjenim tempom se bližam zvoku v ciljnem prostoru, ki me kot magnet vleče k sebi. Pred sabo zagledam cilj, moji hčerki in ženko! Toooo, uspelo nam je!!!
Neverjetno, imel sem občutek, da bi lahko tekel do Ljubljane, počutil sem se odlično, praktično nobenih bolečin. Z velikim zadovoljstvom, da sem prišel do cilja, da so me na cilju čakale moje tri najdražje punce, sem užival nekaj trenutkov v ciljnem prostoru. Res, še ena velika zmaga! Kje pa je Filip? Je že blizu? Ženka mi pove, da je v Buzetu odstopil. Res mi je bilo žal zanj, a sem kmalu pomislil na to, da bo zato zmaga v četrtem poskusu zanj toliko večja. Le pogumno naprej, Filip!
Sledil je še sprehod po Umagu do prevzema tranzicijske in štartno/ciljne vreče. Na poti do hotela in nato kake slabe pol ure sem imel občutek slabosti, ki pa je ob tuširanju in pranju blata iz superg ter oblačil hitro minil, sledil je miren spanec in zaslužen počitek.
Zjutraj je sledil prijeten zajtrk, še povsem svež presežek pa je še dopolnjevala misel na prihajajočo novo preizkušnjo in sicer 171 km trejla okoli Vipavske doline UTVV, ki bo v manj kot treh tednih od zaključke te dirke.
Na tem mestu se vsem zahvaljujem za podporo, prav vsak doda kamenček v mozaik, da lahko dnevno opravim s treningi in nato dodam piko na i z uspešno opravljenim ultra izzivom. Hvala!
TEHNIČNI PODATKI:
naziv: Istria 100 by UTMB
razdalja: 169 km
višinski metri vzpona: 6.600 m
višinski metri spusta: 6.800 m
vreme: sončno, oblačno, sneg, toča, sneg, veter od -2 do 18 °C
podlaga: gozdne poti, kamni, skale, blato, makadam, asfalt
poraba energije: 13.000 kCal
razlika med telesno težo pred in po zaključku: -3,5 kg
hrana: 5x juha iz vrečke, pest lešnikov, 2x košček štrudlja, 2x pest pistacij, 2x pest rozin, 1x kos pomaranče, 4x kos limone, 1x gel, 1x čokoladka, 1x riž z zelenjavno omako, 3x liter Coca-Cole, 2,5x liter vode
uvrstitev: 66. mesto med vsemi, 60. med moškimi in 14. v starostni kategoriji (292 trejlašev na štartu, 213 jih je prišlo v cilj)
dosežen čas: 28 ur 22 minut in 26 sekund
Še nekaj fotografij po vsem tem tekstu KLIK.
Matej
Nekaj tednov je minilo, da mi je uspelo preko posredovanja Vitezov dobrega teka nekako priti do administratorja tekaškega foruma, ki je odpravil neko napako, ki je meni in še nekaterim onemogočala prijavo ter s tem vnos objav v forum. Marko hvala!
Za svoje bližnje sem pripravil kratek potopis z Istrske ultre in ga z veseljem delim tudi z vami in vam tako skrajšam kako minuto tega lepega deževnega dneva.
ISTRIA trail - 168 km - april 2023
Ne, ne, tako enostavno je pa ne boš odnesel! Če si se matral 170 km, se boš pa pomatral še s potopisom traila! Z večih koncev sem slišal podobno in če sem že obremenjeval okolico s svojimi pripravami na trail, potem se spodobi, da na kratko opišem to enkratno in edinstveno izkušnjo.
Trailov je sicer mnogo, a prav vsak je zgodba in dogodivščina zase in vredna vsakega trenutka in kalorije. Tokrat sem šel z dobro popotnico kilometrov v nogah, sicer dobršen del ravninskih, a se je tudi kakšen višinski meter našel vmes, tako da skrbi ali strahu po nedokončanju ni bilo, pravzaprav nikoli nisem niti pomislil nisem na to, niti najmanjšega dvoma o prihodu v cilj ni bilo, zato sem se v dnevih pred štartom poigraval z mislijo, če bi lahko ali težko, opravil dirko v manj kot 30 urah. Glede na to, da sem prejšnjo podobno preizkušnjo, UTVV, opravil v slabih 38 urah, se je zdel 30 urni cilj precej ambiciozen, ampak, zakaj pa ne, počutje je bilo dobro, poškodbe nobene, kilometri v nogah, glava na mestu. Zakaj 30 ur? Samo zato, ker je cifra okrogla? Ja! Tokrat je bilo prvič, da sem dal cilj po preživetju, torej prihod v cilj v limitiranem času, na drugo mesto in na prvo mesto postavil čas.
Vzel sem si nekaj ur časa, preučil čase, tempo, postanke na okrepnih postajah ter pregledal nekaj posnetkov udeležencev Istre prejšnjih let. V veliko pomoč mi je bil Dejan, kolega ultraš, ki mi je v težkih trenutkih pomagal na lanski K24, sedaj pa mi je na podlagi lastnih izkušenj zelo prijazno pripravil celoten itinerarij z vsemi opisi pristopa in aktivnosti med in na okrepnih postajah.
V pomoč mi je bil tudi lanski kratkotrajni oddih v Rabcu, kjer sem nekaj juter zapored tekel po okoliških hribih, naletel tudi na talne oznake "trail", a tedaj nisem vedel, čemu so namenjene. Začetnih nekaj 10 km proge mi je bilo tako znanih in sem se počutil, kot da grem na tek po domačem terenu.
Taktični pristop je bil tako obkljukan, zdravje tudi, forma tudi, tako da sem se lahko zadnjih nekaj dni osredotočil na delo v službi in le z občasnim pogledom spremljal spreminjanje vremenske napovedi iz dežja v močan dež in sneg, pa na mraz. Ja, znova se je obetalo deževno, hladno in v najvišjih delih sneženo vreme s temperaturami pod 0 °C. Zakaj znova? Ker je bila prejšnja 100M ultra JAT odpovedana zaradi katastrofalnega vremena dan pred dirko, tako smo tekli zgolj na 100 km trasi, ki pa je bila praktično od začetka do konca v dežju, snegu in vetru. Super, tega smo torej vajeni in če že gremo, gremo na hard, da bo bolj zanimivo.
Za popotnico sem vzel še par Ivijevih nasvetov, udeležil sem se namreč Ivijevega treninga, Ivi, naš pogosto bosonogi vrhunski ultraš, ki nas je v marcu prijazno povabil na en "lahkoten" trening po njegovo rahlo "razgibanem" terenu njegovega rodnega hribovitega Vranskega. Tako so se mi tehnično zahtevni deli Istre zdeli avtocesta, ostre strmine zgolj malo razgiban teren, bolečine ob stopinjah na ostre kamne v obutih podplatih pa zgolj občutek masaže v masažnem salonu.
Torej, vremenska napoved je bila precej mokra, hladna, vetrovna in v najvišjih delih tudi snežena. Organizator je tik pred dirko zapovedal zimski paket, kar je pomenilo dodaten nepremočljiv zgornji sloj in nepremočljive hlače ter nepremočljive rokavice. Super, bo še kufer težji in bom tako še bolj stabilen.
Ženka je organizirala spanje v bližini ciljne lokacije že dan pred štartom, tako da sem lahko v miru legel k počitku, zjutraj v miru zajtrkoval, tokrat količinsko ne pretirano, sledil je počitek, urica spanja, potem pa finalna priprava z oblačenjem in sledila je kratka pot do izhodišča, kjer smo se trejlaši poslovili od bližnjih in se z avtobusi odpeljali proti Labinu. Pot je minila mirno in udobno, ni bilo čutiti neke nervoze, zdelo se je, da smo vsi tako dobro pripravljeni, da je bilo vse spokojno, mirno, vsake toliko je zašumela kak vrečka, iz katere smo na zalogo v telo vnesli še kako kalorijo, prepustili smo se vožnji, sam sem z zaprtimi očmi mirno počival. Ko sedaj pomislim, bi se običajno spraševal, zakaj sem tako miren, kaj je narobe, zakaj ne šprica adrenalin. Vse je bilo na mestu in po planu, tako kot je bil počitek v času vožnje z avtobusom, zato sem se mu mirno prepustil.
Prihod na štart je pospremila glasna glasba, množica sila razpoloženih ljudi se je zibala v ritmu, koloni pred WC-jem sem dal čas, da se skrajša in nekaj mililitrov znižal telesno težo tik pred štartom. Zadnje pol urice pred štartom sva s prijateljem Filipom, ki sva nekajkrat tudi skupaj potrenirala, ponovila dogovorjeno, da greva tokrat vsak zase po svojih močeh in po zastavljenem planu. Dodal sem še, da ne odstopiva pod nobenim pogojem. To je bil namreč že Filipov tretji poskus 100 miljske razdalje, prva dva sta se končala po zelo dobrih 100 km, tokrat pa greva do konca, oba! Vreme nam je bilo naklonjeno, sonček se je poigraval z oblaki, o napovedanem dežju ni bilo ne duha ne sluha, super, naj traja!
Množica trejlašev pripravljena, bobnarji narekujejo visok ritem pred pričetkom, 3, 2, 1 GREMOOOO!
Nekje, varno skrita v ozadju, se s Filipom z lahkotnim korakom podava prvemu od 170 km naproti. Ja, nekje je treba začeti in prav hitro sta bila dva pa trije pa še peti kilometer za nama. Super, tole se pa kar hitro odšteva. Enotna skupina trejlašev se je počasi daljšala in spreminjala v dolgo kačo, na repu katere sva tekla s Filipom. Prvi spust sva še tekla drug ob drugem, kmalu pa me je korak nesel naprej, Filip me je pospremil s pozdravom in mi zaželel srečo, z dvignjeno pestjo sem imel v mislih, da se kmalu vidiva v cilju. Začetni kilometri so bili prijetni, tehnično nezahteven spust, obalna ravnina, potem je sledil prijeten vzpon na bližnji hrib, ki sem ga dobro že poznal od lanskih jutranjih tekov na dopustu. Kmalu začutim pekočo bolečino in zagledam odprt žulj na palcu desne roke. Nove palice, ki so imele preveč hrapav ročaj, in nasploh premalo treninga s palicami, so že v uvodni fazi pustile posledice. Nekaj časa s preprijemom palice rešujem težave, vendar si nato žulj oblepim z obližem in do konca s tem nisem imel več težav. Prehitim nekaj trejlašev, tečem ob ženski, kateri fotograf ob progi reče, da je po njegovem štetju 10. ženska, kar mi je dalo dober občutek in pojavilo se mi je vprašanje, kje je 9. Pa daj, Matej, poišči jo. Pa sem nadaljeval v solidnem tempu, dohitel tudi 9. žensko, nato 8. Na prvi, zelo dobro obloženi okrepni postaji, na hitro pojem dva kosa štrudlja, pest oreščkov stlačim v žep, bidona napolnim z vodo in Coca-Colo in že krenem naprej. Nekoliko sem prehiteval 30 urni plan, a sem si želel napraviti malo zaloge, če bo slučajno kaka krizica - NAPAKA! Plan je zato, da se ga držiš, Matej! Sledi vzpon s približno 800 višinci, kar si prevedem v malo več kot dve Šmarni gori, kar seveda ni veliko. Dohitim še 7. žensko, tempo prijeten, teren ni tehnično zahteven, oreščke iz žepa glodam kot veverica in jih poplahujem z vodo ter upam, da bom do cilja odskakljal v veveričjem slogu. Nekaj časa tečem za 6. žensko. Nakar začutim rahlo drgnjenje opetnice superge na tetivo in me prešine misel, da sem si povsem pozabil prelepiti tetive s tistim belim lepilnim trakom, ki me obvaruje pred morebitnimi poškodbami podplatov, preventivno pa si običajno polepim tudi dva prsta na nogah, a sem enostavno pozabil. Aha, bom pameten in bom upošteval eno izmed osnovnih pravil in raje takoj preprečil večji problem, kot pa računal, da bo minilo, ker pač z dodatnimi 100 in več kilometri se zadeva ne bo rešila sama od sebe, vendar bo nastal velik problem. Do naslednje postaje še kakih 10 km. Si vzamem nekaj minut, sezujem superge, spustim nogavico pod peto, nalepim dva trakca na vsako tetivo, prste pustim nepolepljene, napolnim bidona, pest rozin in oreščkov stlačim v žep in jo že mahnem novem klančku naproti, ki je tudi najvišji vrh trase in s svojimi dobrimi 1200 metri višincev pomeni dobre tri Šmarne gore, kar seveda ni veliko, vse je stvar interpretacije. Od okrepne postaje štartam zmerno, skušam še kaj pojesti, počasi se pričenja vzpon. Dohitim še 6. žensko, ki je bila dama dobrih 60 let, rečeva nekaj besed nekoliko hitreje od nje napredujem proti vrhu Učke. Noč je temna, z nadmorsko višino se niža temperatura, krepi se veter, prve kaplje neučakano uresničujejo vremensko napoved. Kmalu sledi sprememba agregatnega stanja dežnih kapljic v ledene snežinke, ki prav na vrhu občasno zoprno zarežejo v kožo obraza, a se ob spustu vse skupaj hitro spremeni nazaj v lahkoten dež, ki prijetno hladi. Pridem na okrepno postajo in namesto apetita totalna slabost, nič mi ni pasalo, ne za piti, še manj za jesti. Uf, spet smo tam... Vseeno krenem na pot, a baterije so bile s hipnim preskokom od polnih do popolnoma izpraznjenih, vsak korak je bil totalna muka, zaspan sem bil do nezavesti, sledilo je nekaj kilometrov, ki so trajali v neskončnost, med koraki sem dobesedno zaspal, dokler se korak ni povsem ustavil in sklonjen, naslonjen s palicami na rame, iščem prepotrebno energijo, ki pa je ni bilo od nikoder. Trejlaši so me drug za drugim prehitevali, me spraševali, če sem v redu in z gibom prsta sem jim dal vedeti, da sem v top formi, ja, da sem živ. Tako se ne pride daleč, zato naredim dva koraka in se zopet ustavim, zaspim za nekaj sekund, dokler mi ne klecne levo koleno, potem še desno, potem naredim nekaj korakov in ponovim telovadbo s klecanjem kolen. Za vsakega od dveh naslednjih kilometrov sem potreboval skoraj celo uro, nikamor se nisem premaknil. Vsak, ki me je prehitel, mi je dal nekaj moči, da sem mu sledil nekaj deset metrov in še dobro, da jih je bilo veliko, saj so me tako nekako povlekli do naslednje okrepne postaje, kjer pa je bil moj apetit še vedno totalno na nuli. Sredi noči pokličem ženko, potožim o slabem počutju in da sem zapravil vso nabrano prednost pred 30 urnim planom, da že zaostajam uro in pol in da mi ne bo uspelo priti v 30 urah. Sledilo je nekaj ženkinih odločnih besed iz katerih sem razbral to, da je plan še vedno uresničljiv, saj da je pred mano še preko 100 kilometrov in da lahko vse nadoknadim, čeprav si v tistem stanju absolutno nisem znal predstavljati, kako bom v naslednjih dobrih 100 km pridobil na času, če se sedaj ne morem niti premakniti. Sledili so napotki, da naj nujno nekaj pojem na okrepni postaji, naj dam v usta vsaj eno pistacijo, da bo potem bolje, to je namreč že večkrat preizkušen in delujoč recept, a v tisti fazi je bilo to nemogoče. Prisilim se popiti nekaj požirkov juhe iz vrečke, a v naslednjem hipu stopim iz šotora in skušam izbruhati, kar je v želodcu, a so bili poizkusili jalovi, vsebine ni bilo, bila je zgolj ena velika slabost. Znova se usedem na klop v šotoru, sklonim glavo proti kolenom, se ves tresem, zebe me, drhtim od izčrpanosti. Do mene pristopi prijazna ženska, ki je sicer spodbujala nekega drugega tekača in me povpraša po počutju. Odgovorim, da samo malo počivam. Tresavice nisem uspel skriti, zato pristopi k meni še medicinska sestra, ki mi ponudi pomoč. Se zahvalim in komaj odgovorim, da rabim samo eno minuto počitka. Čez par sekund zapustim okrepno postajo, z izgubljenimi koraki tavam od zastavice do zastavice, še vedno me prehitevajo en za drugim. Po kakih petnajst minutah borbe, vseeno prepričam levo roko, da seže v zadnji žep nahrbtnika, ki izvleče vrečko pistacij. Dam prvo v usta, nekako zgrizem, pogoltnem, nato še eno, nato štiri hkrati, poplaknem malo z vodo, malo s Coca-Colo, pojem celo pest pistacij, držim tempo tistih, ki so me pravkar prehiteli, jim sledim, korak postaja prožnejši, sledi požirek črne sladke pijače, zagledam jutranji sij svetlobe nekje na obzorju, koraki se spreminjajo, mišice začnejo kljubovati gravitaciji, zopet sem v zraku, spijem še nekaj požirkov sladke pijače, nebo se res svetli, prehitim enega, pa še enega, pa dani se, oči se odpirajo in srkajo vsak dodatni odtenek svetlobe, sladka pijača mi vedno bolj paše, tekaški korak spodbuja srce, ki poganja zaužito sol in sladkor po žilah, prehitim še dve, korak postaja lahkoten, tečem navzdol, tečem po ravnem, tečem navzgor! Končno dobim tisti zmagoviti občutek v telo, ko vse zadrhti, obraz se kremži v smeh in jok obenem, oči ratujejo solzne, vem, cilj mi ne uide in je ni ovire, da je na poti do zastavljenega 30 urnega cilja ne premagam. Ta občutek sem čakal in ga zopet doživel, nekajkrat sem zahlopel, telo je bilo prežeto z občutkom moči, odrešitve, sreče in zadovoljstva ob enem, obraz se mi je od silnih čustev tako kremžil, da sem komaj videl kod stopam, saj ni važno, saj letim! Na naslednji okrepni postaji z veseljem popijem juho z vrečke, pojem vsakega po malo, napolnim izpraznjene bidone in krenem kmalu naprej. Previdno in zavestno v hitri hoji prvi kilometer, da telo mirno sprejme v obdelavo pravkar zaužito, rečem nekaj besed s hrvaškim kolegom Robertom, ki že petič uspešno napada 100 miljsko razdaljo, potem me z nekaj napotki pošlje naprej, saj je bil moj korak preživahen zanj. Sledi vzpon na Žbevnico, ki predstavlja zgolj eno dobro Šmarno, enega za drugim prehitevam, višinci na uri že kažejo, da prihajam proti vrhu, korak pa kar v tekaški tempo, sledi spust v Buzet, kjer nas čaka glavna okrepna postaja s tranzicijskimi vrečami. Tehnično dokaj zahteven spust pretečem in v tem tempu nadaljujem tudi po ravnini vse do okrepne postaje, na poti do katere razmišljam zgolj o tem, česa ne bom naredil na postaji. Ne bom si preoblekel hlač, ne bom se preobuval in ne bom si preobul nogavic, ne bom si preoblekel majice. Na postaji sem v trenutku dobil svojo vrečo, jo odprem, vzamem iz nje zgolj malo vrečko s pistacijami, vrnem vrečo nazaj, imel sem občutek, da me malo čudno gledajo, gospodična, ki je vzela nazaj vrečo pa me vpraša, če vreča ni prava, da jo že vračam. Pa sem se zgolj zahvalil, v dveh minutah pojedel riž z zelenjavno omako in že sem krenil na pot. Občutek sem imel odličen, sit, napit, spočit. Prvih nekaj sto metrov počasi, potem pa s tekaškim korakom vse ravnine, spuste in rahle vzpone, rezervirano sem zastavil le strmejše dele vzpone, saj nisem želel tvegati pomanjkanja energije. Dodaten zagon mi je dajalo zavedanje, da sem v Buzetu prehitel gotovo nekaj deset trejlašev, ki so si vzeli čas za regeneracijo. Nekje med griči me pokliče Filip, da je v Buzetu in da ima padec energije. Uf, sem rekel, Filip, ni važno, vzemi si par minut, spočij se in lepo počasi napreduj. Tudi Filip mi je dal energijo, saj moram biti močan za oba, da bova oba zmogla, ni prostora za šibkost, gremo! Kilometri minevajo hitro, na vzponih me prehiti nekaj tekačev iz krajših prog, ki pa jih vse po vrsti prehitevam na spustih in ravninah, kmalu sledi naslednja postaja, na kateri rutinirano spijem juho, napolnim bidone in odtečem naprej, znova prehitevam, korak je noro prožen, tempo nekoliko privijem, po tehnično zahtevnih spustih se spustim v nekoliko nižjo, hitrejšo prežo in hitro napredujem proti Grožnjanu, kar pomeni le še slabih 30 kilometrov ravnine z rahlim nagibom navzdol proti morju. V Grožnjanu po Dejanovem napotku popijem še zadnjo juho in s solidnim tempom napredujem preko ravnega dela po planoti, kjer se bližajoča nevihta spravi na nas trejlaše s točo in dežjem. Odlična vremenska popestritev me še dodatno podžge, korak še krepkeje pritisne ob podlago in tečem in tečem in tečem, samo še 20 km do cilja, to je le dva kroga okoli Brda, ajde gremo, gremo! Na zadnji postojanki le dotočim črno sladko pijačo, ki me ob popitih nekaj požirkih dodatno podžge. Preko okrepne postaje sem praktično odtekel in sledil v zastavljenem tempu. Dnevu so sicer pojenjale moči, jaz pa sem le tekel, blatna n deloma kamnita enoslednica mi je dodajala adrenalina v kri in tako sem brez popuščanja prehiteval trejlaše z vseh razdalj, ki so ob zvoku mojih korakov iz ozadja skušali tudi sami pospešiti, a moj tempo je bil prav za vse prehud in tako sem se bližal Umagu. Iz nahrbtnika izbrskam naglavno lučko, ki mi kaže varno pot čez blatne poti proti obali. Stopim na asfalt, zastavice kažejo proti centru Umaga, z neupočasnjenim tempom se bližam zvoku v ciljnem prostoru, ki me kot magnet vleče k sebi. Pred sabo zagledam cilj, moji hčerki in ženko! Toooo, uspelo nam je!!!
Neverjetno, imel sem občutek, da bi lahko tekel do Ljubljane, počutil sem se odlično, praktično nobenih bolečin. Z velikim zadovoljstvom, da sem prišel do cilja, da so me na cilju čakale moje tri najdražje punce, sem užival nekaj trenutkov v ciljnem prostoru. Res, še ena velika zmaga! Kje pa je Filip? Je že blizu? Ženka mi pove, da je v Buzetu odstopil. Res mi je bilo žal zanj, a sem kmalu pomislil na to, da bo zato zmaga v četrtem poskusu zanj toliko večja. Le pogumno naprej, Filip!
Sledil je še sprehod po Umagu do prevzema tranzicijske in štartno/ciljne vreče. Na poti do hotela in nato kake slabe pol ure sem imel občutek slabosti, ki pa je ob tuširanju in pranju blata iz superg ter oblačil hitro minil, sledil je miren spanec in zaslužen počitek.
Zjutraj je sledil prijeten zajtrk, še povsem svež presežek pa je še dopolnjevala misel na prihajajočo novo preizkušnjo in sicer 171 km trejla okoli Vipavske doline UTVV, ki bo v manj kot treh tednih od zaključke te dirke.
Na tem mestu se vsem zahvaljujem za podporo, prav vsak doda kamenček v mozaik, da lahko dnevno opravim s treningi in nato dodam piko na i z uspešno opravljenim ultra izzivom. Hvala!
TEHNIČNI PODATKI:
naziv: Istria 100 by UTMB
razdalja: 169 km
višinski metri vzpona: 6.600 m
višinski metri spusta: 6.800 m
vreme: sončno, oblačno, sneg, toča, sneg, veter od -2 do 18 °C
podlaga: gozdne poti, kamni, skale, blato, makadam, asfalt
poraba energije: 13.000 kCal
razlika med telesno težo pred in po zaključku: -3,5 kg
hrana: 5x juha iz vrečke, pest lešnikov, 2x košček štrudlja, 2x pest pistacij, 2x pest rozin, 1x kos pomaranče, 4x kos limone, 1x gel, 1x čokoladka, 1x riž z zelenjavno omako, 3x liter Coca-Cole, 2,5x liter vode
uvrstitev: 66. mesto med vsemi, 60. med moškimi in 14. v starostni kategoriji (292 trejlašev na štartu, 213 jih je prišlo v cilj)
dosežen čas: 28 ur 22 minut in 26 sekund
Še nekaj fotografij po vsem tem tekstu KLIK.
Matej
Iz svojih 100km tekm pa vem, da nikoli ne gre po planu 
Razlike med Vipavo in Istro pa so tudi zelo zanimive, sploh ker si imel sveže vtise iz obeh dirk v razmaku manj kot enega meseca.
)