Od (sončnega) vzhoda proti zahodu
OdgovorObjavljeno:20 Avg 2026, 20:06
Po treh tednih spomini počasi pišejo zgodbo...
Benica – Robidišče – tiha želja, ki so ji koraki sledili
Želja, da tudi letošnje poletje namenim raziskovanju Slovenije, je porodila več idej, a uslišana je bila tista, katere klic je bil najglasnejši – prehoditi Slovenijo od njene najvzhodnejše točke, Benice, do najzahodnejše – Robidišča.
Devet dni sta telo in um delovala usklajeno, sprejemala kompromise in ostala nerazdružljiv par.
1. dan - od Benice, najvzhodnejšega kraja v Sloveniji, skozi prekmurske ravnice do Ljutomera...
Ob sončnem vzhodu z Aljo drobiva korake proti Lendavi, ki ji po desetih kilometrih že kaževa hrbet. Poti po ravnem, kolovozi po ravnem, ceste po ravnem … Ni konca in ne kraja.
V vasi Lipa zapustiva PPP in se priključiva prekmursko-štajerski veji Jakobove poti. Čeprav nama sonce prizanaša, kilometri vseeno povzročajo težek korak. V Odrancih se ob poti ponudi priložnost za pozno malico. Še nekaj kilometrov narediva skupaj, ob 13. uri pa se z objemom najini poti ločita. Korakam proti Muri, kjer me pričaka urejen piknik prostor in Tinekov brod, nikjer pa nobene
žive duše, ki bi me popeljala na drugi breg. Do petka res ne bom čakala …
Vračanje v civilizacijo in po glavni cesti skozi Razkrižje do Ljutomera -predvidenega cilja današnjega dne.
S koraki je nadrobljenih 52 km, višinski pa so bili le tisti, s katerimi sem se povzpela na pločnik.
2. dan - po gričkih med vinogradi do štajerske prestolnice...
Sončni vzhod pozdravim z balkona hotelske sobe in se za nekaj minut še potopim med odejo in vzglavnik. Po zajtrku po Poti kurirjev in vezistov zapuščam Ljutomer. Današnji dan je bil bolj razgiban in tudi napornejši. Sonce mi je najprej risalo sopotnika pred mano, nekaj časa sva hodila skupaj, proti Mariboru pa sem ga iskala za sabo. Danes prehojen svet mi ni bil znan. Tudi imena vasic in krajev, ki jih ni bilo malo, so mi v veliki meri zvenela tuje. Kakšen je pravi naglas ob izgovorjavi, še zdaj ne vem. Dobrih ljudi ob poti ne manjka. Za razliko od prejšnjih let mi kosci dvorišč ne odzdravljajo. V večini imajo kot kaki dninarji majhne hiške ob velikih domovih. V naravi nabrani sadovi so nekajkrat romali v trebušček, pridružil se jim je še jogurt iz mlekomata v Zrkovcih.
Mariborske ulice so živahne, čisto nasprotje včerajšnjega večera v Ljutomeru.
Žulj na palcu leve noge bo treba sanirati, ostalih skrbi zaenkrat nimam.
66 km in 910 višinskih metrov je danes predrobljenih.
3. dan - za razširitev obzorja po Poti čez Kozjak, s pogledi na slovensko in avstrijsko stran...
… novo jutro, nov dan, novo leto …
V dokaj hladnem in turobnem Mariboru drobim korake po Poti čez Kozjak.
Nekajkrat sem se nagradila z dodatnimi metri, morda tudi kilometrom. So pa bili razgledi slajši, več jih je segalo na avstrijsko stran. Bilo je ne vem koliko grab in bile so grebenske poti. Bili so oblaki, sonce in dež. bil je moj rojstni dan.
Po 50 km in 2.100 višinskih metrih sem večer preživela z domačini na Kapli.
4. dan - do Kapunarja in nato spust v dolino, v Radlje, in ob Dravi do Dravograda, kjer pot usmerim proti Ravnam na Koroškem...
Ležišče ni bilo najbolj udobno, a vseeno sem hvaležna za prostor v vaški gostilni.
Po jutranjem ritualu nadaljujem s Kaple proti Remšniku. Trgovinica in bife sta odprta, po kapučinu še sendvič in veselo v breg do Kapunarja. Pot je posuta z drobnimi biserčki. Kamnine srkajo sončne žarke in se lesketajo. Družbo mi dela vetrič, ki po vrhovih smrek ubira nežne melodije. Kmetije, sicer redko posejane, so velike in urejene. Pri Kapunarju se odločim za spust v Radlje, in to po najbolj zaraščeni poti. Trave in koprive so mi segale čez glavo, med nogami se mi je motalo trnje in me brez usmiljenja pikalo. Z Radelj nadaljujem po kolesarski poti ob Dravi proti Dravogradu. Ob pogledu na hribčke nad dokaj mirno in leno reko se mi kolca po mehkih stezicah. Del kozjaške poti me bo še počakal. V Dravogradu si na avtobusni postaji privežem dušo s tekočino, preverim možnost nočitve v Ravnah na Koroškem, kjer tudi ostanem.
Po 56 km in 1.100 višinskih metrih je dan zaključen.
5. dan - skok pod Uršljo goro na okusen ričet in ponovno v dolino. Od Žerjava skozi Črno na Koroškem v družbi Meže, po številnih ovinkih na sedlo Sleme med Raduho in Olševo.
Logarska dolina ostane neobiskana, pot pa me vodi po Solčavski panoramski cesti, katere razgledi jemljejo dih.
Zapuščam Punkl in ker se mi je stožilo po žlici, rinem v punkl – zopet po starih, zaraščenih poteh, do Koče na Naravskih ledinah pod Uršljo goro. Okusen ričet in tekoče poživilo – zagotovilo za hiter spust do Žerjava in nato proti Črni. Pri najboljšem sosedu kupim labelo, ki sem jo nekje na poti zasejala. V centru si privoščim krajši postanek, ki me je že vlekel na zipline, koraki pa so vseeno ostali
trdno na tleh. Po dolini Meže in nato na Sleme, prehod med Raduho in Olševo. Cesta je makadamska, vsak jekleni konjiček je dvignil oblak prahu. Po Solčavski panoramski cesti do Sv. Duha pod Olševo. Pri Strevcu začnem povpraševati za
prenočišče. Prijazna gospa Valerija mi ga priskrbi v bližini Pavličevega sedla.
Današnji dan je bil najlepši. Žabja in ptičja perspektiva, preplet, ki je od sreče in hvaležnosti večkrat zvabil solze iz oči. Tudi glasne vzdihljaje na račun lepote, ki me je obdajala. Sončni zahod – ko sonce še zadnjič poboža ostenje Planjave in Ojstrice, nočno izmeno pa že zasede lunica.
Drobili so se kamenčki in drobila se je pot, dolga 55 km in visoka 1.900 višinskih metrov.
6. dan - na Pavličevem sedlu zapustim Slovenijo in jo po dolgem spustu in prav tako dolgem vzponu zopet začutim pod nogami, po naši zemlji se znova spuščam z Jezerskega vrha proti Jezerskemu. Do Preddvora me enkrat po desni, drugič po levi spremlja žuboreča Kokra.
Zvečer sem pustila luni, da me gleda. Noč je bila naporna, prav moreča. Večkratno zbujanje … Če bi bila vraževerna, bi rekla, da v sobi gospodarijo duhovi. Z jutrom so odšli in odšla sem tudi sama, na pot proti Pavličevem sedlu.
Oblaki so se zbirali, se skregali in se spet pobotali. No, na koncu so se odločili, da si vzamejo dopust. Spust po avstrijski strani v dolino in za nagrado vzpon nazaj na Jezerski vrh v Slovenijo. Cesta je prometna in poteka v neštetih ovinkih, priljubljena predvsem med motoristi, ki jih je v enem izmed teh »miljavžent« zavojev čakal profesionalni fotograf. Zabeležil je tudi moj mimohod.
Na jezersko stran se spustim po gozdu, ošvrknem Planšarsko jezero in na TIC-u pokramljam z zaposlenim. Zaradi vremenske napovedi izberem pot do Preddvora ob reki Kokri. Vem, da se bo vleklo kot kurje črevo in da razgledov ne bo. Cesta in reka sta ujeti med bregove. Za krajšanje se odločim, da bom s Kokro pletla dvonitno kitko, ki se ji je za popestritev tu in tam pridružil kak pramenček, najzanimivejši tisti z imenom Moška voda. Nisem štela zavojev. Verjemite, ni jih bilo malo. Ravno nekaj metrov pred avtobusno postajo se pojavi ploha. Postajališče me skrije v svoje zavetje. Po polurni pavzi nadaljujem. Ni več daleč in svet se končno odpre. Lažje zadiham.
Preddvor.
Ura je še zgodnja, grmenje nad Storžičem pa grozeče. Z domačini na ulici že z drugim klicem prikličemo nočitev. Nedelja je …
Popolno nasprotje včerajšnjega dne. Tudi to mora biti.
Kot da se igram Človek, ne jezi se – enkrat je kocka bogatejša, drugič revnejša. Samo da me nič ne vrže nazaj v hiško, da grem naprej, proti cilju … domov.
Nedeljskih 48 km in še bolj nedeljskih 900 višinskih metrov.
7. dan - obisk gorenjske prestolnice in nadaljevanje proti Škofji Loki po poti, ki že dopušča poglede na vrhove, ki me čakajo – Lubnik, Stari vrh, Mladi vrh, Koprivnik in za njim Blegoš. Vrhove sem tokrat elegantno obšla.
Gospodarica in gospodar sta že pri jutranjih delih v hlevu. Še zadnji napotki in mimo posestva Brdo proti Kranju. Lep dan se obeta …
Dokaj elegantno se izvijem iz mestnih ulic. Odmaknjena od glavne ceste proti Škofji Loki grem proti glasnemu pokanju – strelišče Crngrob.
V Škofji Loki imamo družinske prijatelje. Bil bi prevelik greh, da jih ne pozdravim.
Postrežba kot se šika, pot pa kliče naprej.
Hvala Lari za napotke za nadaljevanje poti.
Vzpenjam se na Lubnik, kočo obidem. Vrhovi, ki sem jim včeraj gledala v hrbet, mi danes kažejo obraz. Vedno bolj oddaljeni so. Lepe ceste in potke me vodijo proti Blegošu – Valentinova pot, tematska pot Cvetje v jeseni, Evropska pešpot E7 in še katera. Z izbiro Valentinove poti ne obiščem vrhov.
Pri koči na Blegošu, ki je ob ponedeljkih zaprta, dobim pritrdilen odgovor, da bi pri dnevu še zmogla do smučišča na Črnem vrhu. A glej ga zlomka – koča je odprta samo do 18. ure. Obidem jo in se spogledujem z raznimi mesti, ki bi morda bila primerna za nočitev. Uporabim tudi telefon in dobim, kar si že dolgo želim – nočitev v šotoru. Pogled iz spalnice je fantastičen.
Po jutru se dan pozna. Bil je kičast, dolg 56 km in visok 1.900 višinskih metrov.
8.dan - s Črnega vrha na vrh Porezna po mehkih gozdnih potkah, spust do Petrovega Brda in nato nad Baško grapo, pod vrhovi nad Soriško planino, do vasice Grant, kjer se zdi, da se je življenje ustavilo
Spalnica je razmetana. Kos po kos zlagam, pospravljam v vrečke in na koncu, kot vsako jutro, pristane vse v majhnem nahrbtniku. Tri umešana jajčka, domač kruh iz krušne peči, zraven še skodelica kave in razgled. Sanjski začetek dneva …
Travniki pod Poreznom so kot tepih v dnevni sobi. Veliko živine se pase.
Na vrhu sprejmem odločitev, da nadaljujem po poti E7 do planine Razor.
Spust na Petrovo Brdo, kjer se oskrbim z vodo in na telefonu preverim kraje, skozi katere bom z višine gledala na Baško grapo. Ugotovim, da se je uničil polnilec. Stanje baterije je le še 14 %.
Do Bače pri Podbrdu se vleče. Markacije so zbledele. Kjer le najdem priložnost, dotočim svežo vodo in si hladim pregret obraz. Kalarsko brdo, Kal, Stražišče – ta del poznam. V Stražišču se pot odcepi v desno v breg. Markacije so zopet redke in ko se želim ponovno prepričati o pravi izbiri poti, telefon ostane temen.
Med Rutom in Grantom vodi ozka »cesta«, vasici sta daleč pod mano.
Kar nekaj živali zmotim pri počitku – mamo košuto z mladičem, srnjad skoraj za vsakim ovinkom in ogromnega muflona. Visoko v smeri proti Rodici ne najdem rdečega kroga z rumeno sredino. Ko tudi pri tretji varianti ni uspeha, se odločim za spust v dolino. Sonce se že pripravlja na slovo.
V majhni vasici Grant se pot zaključi.
Luštna vasica, namenjena predvsem turizmu. Enajst prebivalcev ima in eden izmed njih, stric Niko, je moj gostitelj. Spanje na še malenkost topli krušni peči, še pred tem pa večerja. Hvaležnost včasih težko najde prave besede.
51 km in 2.360 višinskih metrov.
9. dan - ob strugi Koritnice skozi Baško grapo do Kneže in po poti Juliana Trail skozi majhne vasice do Tolmina. Do Kobarida si s Sočo gledava iz oči v oči, za Kobaridom pa mi naproti priteče Nadiža.
Kosti malo bolijo, a je po nekaj korakih in pretegih vse pozabljeno. Še skupna kava, stisk rok in solze v očeh …
Skozi Rut ob Koritnici v dolino. Pred Grahovim poprosim za telefon, da domače obvestim, da je mati živa in zdrava. Domačini mi svetujejo pot po Juliana Trailu. Navodilom sledim. Cesta je oblegana predvsem s kolesarji, avtomobili so izjeme.
Hvaležna za vodo, ki na več mestih žubori v korita, žal pa mi je, da tega dela ne bom imela shranjenega v slikah. V Tolminu obiščem Telekomovo poslovalnico. Želim opraviti še dvig, pa mi bankomat kartico obdrži. S pomočjo prijazne uslužbenke in telefonskega pogovora kartica prileze nazaj. Sendvič s pršutom in radler – kosilo ob dvanajsti uri. Telefon kaže, da imam do Robidišča še 32 km. Polovico sendviča zavijem in grem. Želim in zmorem do cilja še danes.
Do Kobarida je vročina pripekala iz vseh strani. Osvežitev v Soči bi prijala, a bi mi vzela preveč časa. V daljavi se vidi greben Stola, nad mano svojo svobodo v platna lovijo padalci. Preko Napoleonovega mosta v srce Kobarida.
Žeja …
Tri različne pijače, trije okusi … samo, da teče.
Počitek je kratkotrajen. Podplati na obutvi so že čisto tanki in kamenčki postajajo moteči. Enim se preko Robiča mudi v Italijo, meni pa v desno in nato ob Nadiži, polni obiskovalcev – kopalcev – proti Robidišču.
Še zadnji ovinek, ki za sabo skriva tablo z napisom Robidišče – najzahodnejši kraj v Sloveniji, ki se lesketa v sončnem zahodu.
Kriki navdušenja, solze sreče, hvaležnost do tam gor in nazaj.
62 km, 1.110 višinskih metrov.
Mati so na cilju letošnje poti – ne samo proti zahodu, do zahoda, tudi sončnega.
Pot, ki so jo koraki drobili, je zabeležila 496 kilometrov in 12.400 višinskih metrov.
Poti, ki ni bila strogo načrtovana, ni mogoče ponoviti – prevečkrat sem zašla.
Poti sem pustila dušo in srce, ji šepetala vse radosti in tegobe, poti sem zaupala.
Pot sem si izbrala in ona je izbrala mene.
Ob poti so me spremljali iskreni ljudje, s poti pa sem se vrnila bogatejša.
S potjo sem začela svoje novo leto, s potjo sem se postarala.
Pot prihaja za mano, hvaležnost pa je iz dneva v dan večja. Hvaležna sem za vsak stisk roke na poti, za vsak napotek in za ljudi, ki mi jih je Pot namenila. Hvaležna, da mi je dano in da nič od tega ni samoumevno. Hvaležna za povratek v domače okolje, ki spoštuje moje odločitve in mi stoji ob strani.
Nisem hodila sama. Vem.
Lp, Helena
Benica – Robidišče – tiha želja, ki so ji koraki sledili
Želja, da tudi letošnje poletje namenim raziskovanju Slovenije, je porodila več idej, a uslišana je bila tista, katere klic je bil najglasnejši – prehoditi Slovenijo od njene najvzhodnejše točke, Benice, do najzahodnejše – Robidišča.
Devet dni sta telo in um delovala usklajeno, sprejemala kompromise in ostala nerazdružljiv par.
1. dan - od Benice, najvzhodnejšega kraja v Sloveniji, skozi prekmurske ravnice do Ljutomera...
Ob sončnem vzhodu z Aljo drobiva korake proti Lendavi, ki ji po desetih kilometrih že kaževa hrbet. Poti po ravnem, kolovozi po ravnem, ceste po ravnem … Ni konca in ne kraja.
V vasi Lipa zapustiva PPP in se priključiva prekmursko-štajerski veji Jakobove poti. Čeprav nama sonce prizanaša, kilometri vseeno povzročajo težek korak. V Odrancih se ob poti ponudi priložnost za pozno malico. Še nekaj kilometrov narediva skupaj, ob 13. uri pa se z objemom najini poti ločita. Korakam proti Muri, kjer me pričaka urejen piknik prostor in Tinekov brod, nikjer pa nobene
žive duše, ki bi me popeljala na drugi breg. Do petka res ne bom čakala …
Vračanje v civilizacijo in po glavni cesti skozi Razkrižje do Ljutomera -predvidenega cilja današnjega dne.
S koraki je nadrobljenih 52 km, višinski pa so bili le tisti, s katerimi sem se povzpela na pločnik.
2. dan - po gričkih med vinogradi do štajerske prestolnice...
Sončni vzhod pozdravim z balkona hotelske sobe in se za nekaj minut še potopim med odejo in vzglavnik. Po zajtrku po Poti kurirjev in vezistov zapuščam Ljutomer. Današnji dan je bil bolj razgiban in tudi napornejši. Sonce mi je najprej risalo sopotnika pred mano, nekaj časa sva hodila skupaj, proti Mariboru pa sem ga iskala za sabo. Danes prehojen svet mi ni bil znan. Tudi imena vasic in krajev, ki jih ni bilo malo, so mi v veliki meri zvenela tuje. Kakšen je pravi naglas ob izgovorjavi, še zdaj ne vem. Dobrih ljudi ob poti ne manjka. Za razliko od prejšnjih let mi kosci dvorišč ne odzdravljajo. V večini imajo kot kaki dninarji majhne hiške ob velikih domovih. V naravi nabrani sadovi so nekajkrat romali v trebušček, pridružil se jim je še jogurt iz mlekomata v Zrkovcih.
Mariborske ulice so živahne, čisto nasprotje včerajšnjega večera v Ljutomeru.
Žulj na palcu leve noge bo treba sanirati, ostalih skrbi zaenkrat nimam.
66 km in 910 višinskih metrov je danes predrobljenih.
3. dan - za razširitev obzorja po Poti čez Kozjak, s pogledi na slovensko in avstrijsko stran...
… novo jutro, nov dan, novo leto …
V dokaj hladnem in turobnem Mariboru drobim korake po Poti čez Kozjak.
Nekajkrat sem se nagradila z dodatnimi metri, morda tudi kilometrom. So pa bili razgledi slajši, več jih je segalo na avstrijsko stran. Bilo je ne vem koliko grab in bile so grebenske poti. Bili so oblaki, sonce in dež. bil je moj rojstni dan.
Po 50 km in 2.100 višinskih metrih sem večer preživela z domačini na Kapli.
4. dan - do Kapunarja in nato spust v dolino, v Radlje, in ob Dravi do Dravograda, kjer pot usmerim proti Ravnam na Koroškem...
Ležišče ni bilo najbolj udobno, a vseeno sem hvaležna za prostor v vaški gostilni.
Po jutranjem ritualu nadaljujem s Kaple proti Remšniku. Trgovinica in bife sta odprta, po kapučinu še sendvič in veselo v breg do Kapunarja. Pot je posuta z drobnimi biserčki. Kamnine srkajo sončne žarke in se lesketajo. Družbo mi dela vetrič, ki po vrhovih smrek ubira nežne melodije. Kmetije, sicer redko posejane, so velike in urejene. Pri Kapunarju se odločim za spust v Radlje, in to po najbolj zaraščeni poti. Trave in koprive so mi segale čez glavo, med nogami se mi je motalo trnje in me brez usmiljenja pikalo. Z Radelj nadaljujem po kolesarski poti ob Dravi proti Dravogradu. Ob pogledu na hribčke nad dokaj mirno in leno reko se mi kolca po mehkih stezicah. Del kozjaške poti me bo še počakal. V Dravogradu si na avtobusni postaji privežem dušo s tekočino, preverim možnost nočitve v Ravnah na Koroškem, kjer tudi ostanem.
Po 56 km in 1.100 višinskih metrih je dan zaključen.
5. dan - skok pod Uršljo goro na okusen ričet in ponovno v dolino. Od Žerjava skozi Črno na Koroškem v družbi Meže, po številnih ovinkih na sedlo Sleme med Raduho in Olševo.
Logarska dolina ostane neobiskana, pot pa me vodi po Solčavski panoramski cesti, katere razgledi jemljejo dih.
Zapuščam Punkl in ker se mi je stožilo po žlici, rinem v punkl – zopet po starih, zaraščenih poteh, do Koče na Naravskih ledinah pod Uršljo goro. Okusen ričet in tekoče poživilo – zagotovilo za hiter spust do Žerjava in nato proti Črni. Pri najboljšem sosedu kupim labelo, ki sem jo nekje na poti zasejala. V centru si privoščim krajši postanek, ki me je že vlekel na zipline, koraki pa so vseeno ostali
trdno na tleh. Po dolini Meže in nato na Sleme, prehod med Raduho in Olševo. Cesta je makadamska, vsak jekleni konjiček je dvignil oblak prahu. Po Solčavski panoramski cesti do Sv. Duha pod Olševo. Pri Strevcu začnem povpraševati za
prenočišče. Prijazna gospa Valerija mi ga priskrbi v bližini Pavličevega sedla.
Današnji dan je bil najlepši. Žabja in ptičja perspektiva, preplet, ki je od sreče in hvaležnosti večkrat zvabil solze iz oči. Tudi glasne vzdihljaje na račun lepote, ki me je obdajala. Sončni zahod – ko sonce še zadnjič poboža ostenje Planjave in Ojstrice, nočno izmeno pa že zasede lunica.
Drobili so se kamenčki in drobila se je pot, dolga 55 km in visoka 1.900 višinskih metrov.
6. dan - na Pavličevem sedlu zapustim Slovenijo in jo po dolgem spustu in prav tako dolgem vzponu zopet začutim pod nogami, po naši zemlji se znova spuščam z Jezerskega vrha proti Jezerskemu. Do Preddvora me enkrat po desni, drugič po levi spremlja žuboreča Kokra.
Zvečer sem pustila luni, da me gleda. Noč je bila naporna, prav moreča. Večkratno zbujanje … Če bi bila vraževerna, bi rekla, da v sobi gospodarijo duhovi. Z jutrom so odšli in odšla sem tudi sama, na pot proti Pavličevem sedlu.
Oblaki so se zbirali, se skregali in se spet pobotali. No, na koncu so se odločili, da si vzamejo dopust. Spust po avstrijski strani v dolino in za nagrado vzpon nazaj na Jezerski vrh v Slovenijo. Cesta je prometna in poteka v neštetih ovinkih, priljubljena predvsem med motoristi, ki jih je v enem izmed teh »miljavžent« zavojev čakal profesionalni fotograf. Zabeležil je tudi moj mimohod.
Na jezersko stran se spustim po gozdu, ošvrknem Planšarsko jezero in na TIC-u pokramljam z zaposlenim. Zaradi vremenske napovedi izberem pot do Preddvora ob reki Kokri. Vem, da se bo vleklo kot kurje črevo in da razgledov ne bo. Cesta in reka sta ujeti med bregove. Za krajšanje se odločim, da bom s Kokro pletla dvonitno kitko, ki se ji je za popestritev tu in tam pridružil kak pramenček, najzanimivejši tisti z imenom Moška voda. Nisem štela zavojev. Verjemite, ni jih bilo malo. Ravno nekaj metrov pred avtobusno postajo se pojavi ploha. Postajališče me skrije v svoje zavetje. Po polurni pavzi nadaljujem. Ni več daleč in svet se končno odpre. Lažje zadiham.
Preddvor.
Ura je še zgodnja, grmenje nad Storžičem pa grozeče. Z domačini na ulici že z drugim klicem prikličemo nočitev. Nedelja je …
Popolno nasprotje včerajšnjega dne. Tudi to mora biti.
Kot da se igram Človek, ne jezi se – enkrat je kocka bogatejša, drugič revnejša. Samo da me nič ne vrže nazaj v hiško, da grem naprej, proti cilju … domov.
Nedeljskih 48 km in še bolj nedeljskih 900 višinskih metrov.
7. dan - obisk gorenjske prestolnice in nadaljevanje proti Škofji Loki po poti, ki že dopušča poglede na vrhove, ki me čakajo – Lubnik, Stari vrh, Mladi vrh, Koprivnik in za njim Blegoš. Vrhove sem tokrat elegantno obšla.
Gospodarica in gospodar sta že pri jutranjih delih v hlevu. Še zadnji napotki in mimo posestva Brdo proti Kranju. Lep dan se obeta …
Dokaj elegantno se izvijem iz mestnih ulic. Odmaknjena od glavne ceste proti Škofji Loki grem proti glasnemu pokanju – strelišče Crngrob.
V Škofji Loki imamo družinske prijatelje. Bil bi prevelik greh, da jih ne pozdravim.
Postrežba kot se šika, pot pa kliče naprej.
Hvala Lari za napotke za nadaljevanje poti.
Vzpenjam se na Lubnik, kočo obidem. Vrhovi, ki sem jim včeraj gledala v hrbet, mi danes kažejo obraz. Vedno bolj oddaljeni so. Lepe ceste in potke me vodijo proti Blegošu – Valentinova pot, tematska pot Cvetje v jeseni, Evropska pešpot E7 in še katera. Z izbiro Valentinove poti ne obiščem vrhov.
Pri koči na Blegošu, ki je ob ponedeljkih zaprta, dobim pritrdilen odgovor, da bi pri dnevu še zmogla do smučišča na Črnem vrhu. A glej ga zlomka – koča je odprta samo do 18. ure. Obidem jo in se spogledujem z raznimi mesti, ki bi morda bila primerna za nočitev. Uporabim tudi telefon in dobim, kar si že dolgo želim – nočitev v šotoru. Pogled iz spalnice je fantastičen.
Po jutru se dan pozna. Bil je kičast, dolg 56 km in visok 1.900 višinskih metrov.
8.dan - s Črnega vrha na vrh Porezna po mehkih gozdnih potkah, spust do Petrovega Brda in nato nad Baško grapo, pod vrhovi nad Soriško planino, do vasice Grant, kjer se zdi, da se je življenje ustavilo
Spalnica je razmetana. Kos po kos zlagam, pospravljam v vrečke in na koncu, kot vsako jutro, pristane vse v majhnem nahrbtniku. Tri umešana jajčka, domač kruh iz krušne peči, zraven še skodelica kave in razgled. Sanjski začetek dneva …
Travniki pod Poreznom so kot tepih v dnevni sobi. Veliko živine se pase.
Na vrhu sprejmem odločitev, da nadaljujem po poti E7 do planine Razor.
Spust na Petrovo Brdo, kjer se oskrbim z vodo in na telefonu preverim kraje, skozi katere bom z višine gledala na Baško grapo. Ugotovim, da se je uničil polnilec. Stanje baterije je le še 14 %.
Do Bače pri Podbrdu se vleče. Markacije so zbledele. Kjer le najdem priložnost, dotočim svežo vodo in si hladim pregret obraz. Kalarsko brdo, Kal, Stražišče – ta del poznam. V Stražišču se pot odcepi v desno v breg. Markacije so zopet redke in ko se želim ponovno prepričati o pravi izbiri poti, telefon ostane temen.
Med Rutom in Grantom vodi ozka »cesta«, vasici sta daleč pod mano.
Kar nekaj živali zmotim pri počitku – mamo košuto z mladičem, srnjad skoraj za vsakim ovinkom in ogromnega muflona. Visoko v smeri proti Rodici ne najdem rdečega kroga z rumeno sredino. Ko tudi pri tretji varianti ni uspeha, se odločim za spust v dolino. Sonce se že pripravlja na slovo.
V majhni vasici Grant se pot zaključi.
Luštna vasica, namenjena predvsem turizmu. Enajst prebivalcev ima in eden izmed njih, stric Niko, je moj gostitelj. Spanje na še malenkost topli krušni peči, še pred tem pa večerja. Hvaležnost včasih težko najde prave besede.
51 km in 2.360 višinskih metrov.
9. dan - ob strugi Koritnice skozi Baško grapo do Kneže in po poti Juliana Trail skozi majhne vasice do Tolmina. Do Kobarida si s Sočo gledava iz oči v oči, za Kobaridom pa mi naproti priteče Nadiža.
Kosti malo bolijo, a je po nekaj korakih in pretegih vse pozabljeno. Še skupna kava, stisk rok in solze v očeh …
Skozi Rut ob Koritnici v dolino. Pred Grahovim poprosim za telefon, da domače obvestim, da je mati živa in zdrava. Domačini mi svetujejo pot po Juliana Trailu. Navodilom sledim. Cesta je oblegana predvsem s kolesarji, avtomobili so izjeme.
Hvaležna za vodo, ki na več mestih žubori v korita, žal pa mi je, da tega dela ne bom imela shranjenega v slikah. V Tolminu obiščem Telekomovo poslovalnico. Želim opraviti še dvig, pa mi bankomat kartico obdrži. S pomočjo prijazne uslužbenke in telefonskega pogovora kartica prileze nazaj. Sendvič s pršutom in radler – kosilo ob dvanajsti uri. Telefon kaže, da imam do Robidišča še 32 km. Polovico sendviča zavijem in grem. Želim in zmorem do cilja še danes.
Do Kobarida je vročina pripekala iz vseh strani. Osvežitev v Soči bi prijala, a bi mi vzela preveč časa. V daljavi se vidi greben Stola, nad mano svojo svobodo v platna lovijo padalci. Preko Napoleonovega mosta v srce Kobarida.
Žeja …
Tri različne pijače, trije okusi … samo, da teče.
Počitek je kratkotrajen. Podplati na obutvi so že čisto tanki in kamenčki postajajo moteči. Enim se preko Robiča mudi v Italijo, meni pa v desno in nato ob Nadiži, polni obiskovalcev – kopalcev – proti Robidišču.
Še zadnji ovinek, ki za sabo skriva tablo z napisom Robidišče – najzahodnejši kraj v Sloveniji, ki se lesketa v sončnem zahodu.
Kriki navdušenja, solze sreče, hvaležnost do tam gor in nazaj.
62 km, 1.110 višinskih metrov.
Mati so na cilju letošnje poti – ne samo proti zahodu, do zahoda, tudi sončnega.
Pot, ki so jo koraki drobili, je zabeležila 496 kilometrov in 12.400 višinskih metrov.
Poti, ki ni bila strogo načrtovana, ni mogoče ponoviti – prevečkrat sem zašla.
Poti sem pustila dušo in srce, ji šepetala vse radosti in tegobe, poti sem zaupala.
Pot sem si izbrala in ona je izbrala mene.
Ob poti so me spremljali iskreni ljudje, s poti pa sem se vrnila bogatejša.
S potjo sem začela svoje novo leto, s potjo sem se postarala.
Pot prihaja za mano, hvaležnost pa je iz dneva v dan večja. Hvaležna sem za vsak stisk roke na poti, za vsak napotek in za ljudi, ki mi jih je Pot namenila. Hvaležna, da mi je dano in da nič od tega ni samoumevno. Hvaležna za povratek v domače okolje, ki spoštuje moje odločitve in mi stoji ob strani.
Nisem hodila sama. Vem.
Lp, Helena
