Tekaški forum

V neskončnem poletnem večeru
se igram zaveso na tvojem odprtem oknu.
Zrem v soparen zrak
ter čakam,
da se vsaj nekaj zgane.

Da se upogne
zvije
prepogne
vzvalovi
vzdehti
po dežju.

Čez streho sosednjega bloka
vidim odseve strel na indigomodrem nebu.
In čakam
na odmeve.

Med krpami žejne trave so plahte že zdavnaj suhega perila,
med njimi pa klopce,
na klopcah ljudje,
med ljudmi pa živahne besede,
iskrivi pogledi,
nagajive misli,
zamolčane skrbi,
poletje.

V tem času vmes (med jasnim nebom in nevihto)...
in prostoru vmes (nekje med strelami in tvojo zaveso)...
čakam, da se zgane...
da se zgodi...



lp,

m


pies: tole posvečam Vlajkotu, on bo že vedel, zakaj

Kakšen začetek v dan ..... Hvala ti , Mojca za pesem ....

PS: Danes se počutim, kot da bi vzšli dve sonci....

Napisano in objavljeno že prej.
Ampak tokrat naj bo...
...posvečeno Filipidu in tistim, katerih trpljenje še traja.




ČAS ZA ŽALOST


Včasih se zgodi, da boli.
Da na svoji sončni poti srečaš kamen, skalo, zid.
In kar naenkrat, ne da bi želel,
ostaneš sam.

Si kdaj tekel po jasah svoje duše,
ves srečen si bil v svetlobo vpet,
pa si kar naenkrat padel v prah?
Na dnu si zmeden iskal stari svet.

In kakor svet je izginil stari jaz,
ne prepoznaš se več, ne najdeš več miru.
V srcu je drugačna tišina.

Med ljudmi si tujec,
ker ne vedo, da si odšel,
da si se sam v sebi skril.

Veš, da boš nekoč spet ves ti,
a ni še čas.
Zdaj je čas za žalost,
da tišina v tebi zopet najde zven miru,
in kot zaklad spet najdeš novi jaz.
Včasih se zgodi, da boli.
Pusti si, da bolečina izzveni.

....................................................................................

NEPRECENLJIVO JE,
ČE ZNAŠ.

NEPRECENLJIVO JE,
ČE ZMOREŠ.

NEPRECENLJIVO JE,
ČE ŽELIŠ IN HOČEŠ.

NEPRECENLJIVO JE,
ČE URESNIČIŠ.

NEPRECENLJIVO JE,
KO LJUBIŠ,
KO SE RAZDAJAŠ,
KO ŽIVIŠ.

SKRIVNOSTNO JE,
KO NE ZNAŠ VEČ.

SKRIVNOSTNO JE,
KO NE ZMOREŠ VEČ.

SKRIVNOSTNO JE,
KO NE VEŠ VEČ, KAJ ŽELIŠ IN HOČEŠ.

SKRIVNOSTNO JE,
KO NE MOREŠ URESNIČITI.

SKRIVNOSTNO JE
IN NEPRECENLJIVO,
DA KO NE ZNAŠ,
NE ZMOREŠ VEČ;
KO NE VEŠ VEČ, KAJ ŽELIŠ IN HOČEŠ,
KO NE MOREŠ URESNIČITI…
DA SE TAKRAT,
KO SAM SEBE NE SPOZNAŠ,
NAJDEJO LJUDJE,
SKRIVNOSTNI IN NEPRECENLJIVI,
KI TI POMAGAJO,
KJER NE ZMOREŠ VEČ SAM;
KI LJUBIJO, DA LAHKO ŠE NAPREJ LJUBIŠ,
KI SE RAZDAJAJO, DA SE ŠE VEDNO LAHKO RAZDAJAŠ,
KI ŽIVIJO TAKO, DA ZMOREŠ DO KONCA ŽIVETI.




m

Ja Mojcejj77 upam, da sedaj Franci vidi oziroma da je prebral to pesem, ki si jo napisala!
Da jo prebira v nebesih!

PROSTOR SAMOZAME

Globoko notri
pod mesom
pod kostmi
mimo krvi
in smeti tega sveta
je prostor samozame.

Je čistina in mir,
kjer glas odmeva,
zveni,
ne da bi ga karkoli dušilo.
In kjer ga nihče ne sliši.

Globoko pod površjem
v prostoru samozame
se v prostornini atoma
skriva celo vesolje.

Tam sem,
kot preden sem prišla na ta svet
v to telo
in sem
kot bom,
ko bom ta svet
in to telo
zapustila.


lp,

m



pies: posvečeno prostoru, kamor se vrne moja duša, ko tečem in počnem druge stvari, ki me vračajo na pot Smisla.

Ko berem Mojcine pesmi, se mi vedno kar milo stori. Zelo me ganejo. Hvala Mojca, ze lepe besede v pesmih.

Nekje so se rodile
sanje samo zate
in prišle,
te ovile.

Obraz je bil
zasanjan
in mehke dlani,
svetlo obzorje.

Umetnost je
prepoznati jih...
še večja sprejeti...
največja uresničiti.

A če jih ne spremenimo,
kot se spremenimo sami...
in ob nas drugi sanjski ljudje,
se izrodijo.

In so le še
stare
preživete ideje
...ki bolijo.

Mi pa sanjači,
ki si vseskozi
zatiskajo oči
in spijo
...ki ne živijo.



lp,

m

pies: pegazu, za pogum.

Mojcej77, še dve do tri take pesmice napiš' pa bom spet zatrapan.

Vlajko napisal/-a:Mojcej77, še dve do tri take pesmice napiš' pa bom spet zatrapan.

Ups!!!
Jst sm pa lih hotla dat kako ljubezensko gor...al pa celo erotično...
zdej si pa ne upam , da ne bi trpel.
Razen, če obljubiš, da se boš zatrapal v svojo ženo ali punco, če jo imaš, ali pa kako, ki je samska in avejlibl


lp,

m

pies: lahko pa dam gor kako iz obdobja nesrečne ljubezni...recimo iz lanske pomladi...no, pa dejmo!!!

25.5.2004

Danes se je nad mano podrlo nebo…
Ko sem zaspala v tujem objemu…
Vem…želela sem si ga…ne tebe…njega…
Prepustila sem se…
Čeprav ne brez solz v središču duše…
Dovolila sem mu,
Da je na moji koži pustil svoje sledi.
In v trenutku, ko sem se skrila v njegovo mogočno telo,
se je nad mano podrlo nebo…
Spala sem z njim…
A ljubila sem se s tabo…
In tako boli…
Spoznanje…
Da je s svojimi mehkimi, vročimi rokami…
Namesto, da bi te izbrisal…
…globoko…in na daleč vidno…
…vame vžgal tvoje ime.



lp,

m

mojcej77 napisal/-a:....Jst sm pa lih hotla dat kako ljubezensko gor...al pa celo erotično...

Kar na plano z njo......

Ja ta prihaja od notranjosti mislim pesem!
Vlajko pol bo pa žena dejala, Vlajko a si spet zaljubljen !
Pol bojo pa drugi medeni tedni!
ČAO!

V jutru potem
me žeja...
in ko me voda hladi
se zbuja vročina
minule noči.

Nisem hotela počasi
in nežno...
želela sem vse
in takoj.

Bala sem se,
da ne boš znal prebrati
teksta med vrsticami
mojih dotikov...
in boš
prebežno preletel barve plamenov v mojih očeh...

A v kotičku svojega nasmeha
si mi dal vedeti,
da vse moje želje poznaš,
da čutiš,
kakšno me danes imaš...



lp,

m


pies: ta je pa za tool-a, on bo že vedel, zakaj

Naključje
je ključ.
Na!

Vzemi ga
in z njim odkleni
prepovedane sobane
svoje zavesti,
svoje povesti.

Na!
...Kjuč je.



lp,

m

Mojcej,
tvoje pesmi so se me globoko dotaknile...Sem si sprintala vse, da jih lahko v miru prebiram. Hvala, da bogatiš TF forum.

Upam, da se vidimo na kakšnem teku...