Tekaški forum

Ma to več ni res. Kakšen užitek je laufanje, če si ves prestrašen, kje se bo še kaki pes prikazal. Sej si niti ven več ne upam. No danes sem srečala 3 brez lastnikov, odpete in brez nagobčnikov. Še hodit potem nisem upala več, kaj da bi laufala. Za sabo imam tudi nekaj neprijetnih bližnjih srečanj in en napad (od takrat tudi strah pred psi).

Vem za poper v spreju, pa solzilec, pa lahk za lase... ampak a naj počakam, da me mrcina napade, da ga bo tisti sprej dosegel? Pa kam naj dam tisto steklenico? Slišala sem za dazer, pa ne vem kje ga prodajajo. menda nekje v LJ. Ena ponudba je tudi na Bolhi, samo menda ni original zadeva. Pravi naj bi deloval na 10m.

Pa komu lahko prijavim psa in kaj vse mi mora narediti, da kdo ukrepa? Menda, če se kaj zgodi 50m okoli hiše, ne moreš nič al kako? A pol še mimo hiš ne smem več. Ne vem no, kaki lastniki so to, če si omislijo psa, potem pa ga odpnejo da se sam sprehaja.

jaz imam dva, in jih odpenjam, brez nagobčnikov, da se sprehodita in zlaufata. verjamem, da rabita ta občutek svobode vsaj tako kot jaz, kar verjamem, da zelo razumete vsi, ki vas tek veseli. toda...

moje izkušnje tako s psi kot z njihovimi lastniki so precej pisane, tako da si ne bi upala rečt, da so vsi psi dobronamerni, ali pa da so vsi lastniki zdravorazumski ljudje...

m_m. iz tvojega pisanja sem dobila občutek, da te je psov strah. psi to začutijo in na ta strah reagirajo. moja izkušnja je, da pes odreagira na avtoritativen ukaz človeka, tudi če ga ne pozna in se kar nekaj zakaja vate. če je to možno, poskusi odreagirat na tak način: ustavi se, dvigni roko in resno zavpij: "FUJ TO!" oziroma "NE!". večina psov pozna ta ukaz in jim v tistem trenutku ne potegne, da je glas "napačen" - kljub "pravemu" ukazu. ponavadi odreagirajo tako, da odnehajo.

pomembno se mi zdi, da razumeš modus pasjega "razmišljanja". tisto, kar cvili in beži se hitro razume kot plen. in tisti, ki futra oziroma ukazuje, kaj kmalu lahko dobi avreolo "alfe".... točno... morda lahko daš pest pasjih priboljškov v žep in z njimi sladko zmotiš nadležne kosmatince?

Ma ne prekleti pesi! Prekleti lastniki!! Sej gotovo poznaš tisti izrek: pes je tak kot gospodar…!

Priznam, lastniki psov smo res pogosto neuvidevni!

Ampak tako kot ljudje nismo enaki, tudi psi niso! Zato mi oprostite, če se sedajle postavim v bran (vsaj nekaterih) psov!

Bala sem se psov! In se še zdaj bojim kakšnega, ki me grdo gleda! Pa vendar, naj pristavim komentar, kot bi ga napisala moja pesa Črna in bi bil pa približno tak:

"Veš, saj psi smo res grozni! Se še spomniš, kako si me reševala z ograde pod Golovcem, ko sta me scufala dva razgrajaška kraška ovčarja? Velika vsak za dve mene (sama imam 27,85 kg in sem prava labradorska manekenka). Sta se podila za mano, renčala in me grizla. Jokala sem a ni nič pomagalo. Tebi nas je končno uspelo ujeti! Enega ti je uspelo odgnati z glasom, drugega pa si morala tiščati k tlom, da sta me tvoji prijateljici uspeli pripeljati na varno. Pes te je ogrizel, a ker te ponavadi zebe, si bila dovolj oblečena, da se ti nič ne pozna. Meni pa se je. Moja veterinarka se je zelo potrudila in mi je do polnoči šivala rane. Desna sprednja, predvsem pa zadnja taca sta bili skoraj v koščkih. Sledovi zob pa tudi na gobčku. Vidnih sledov ni več, veš pa, da še danes pred psi počepnem, se sploščim in čakam kdaj bo najhuje mimo! Za lastnike tistih pasjih bedakov, pa sam bog ve, kje so bili!

Zraven pa tudi veš, da ljudem nič hudega nočem! To, da se zapodim proti njim, je samo znak, da sem izredno komunikativna in bi vam rada pokazala, kako rada vas imam. Moj rep mi skoraj odpade, ko kažem naklonjenost. Si mi vcepila ljubezen do ljudi, ko smo se podili po raznih gozdovih ter iskali izgubljene in naveličane tega sveta. Še najlepše pa mi je bilo, ko sva se udeležili tistega obiska v Pediatrični kliniki. Ko smo odhajali, smo obljubili, da ponovno pridemo in poskušali ohraniti v spominu le iskrice v očeh otrok ter pozabiti na gole glavice brez las in kapljajoče infuzije.

Nismo vsi enaki, kajne!"

Drugače, pa ti iz izkušenj povem, da psi vedo, ali se jih nekdo boji. Kadar sem se samozavestno postavila zase (z držo in glasom) so praviloma stisnili rep med noge in odkrevslali po svoje. Tako, da ti svetujem: pogum! In drži se katkinih navodil! Res pomaga!

Alja - za napisano in za fotko!

čeprav se mava s Črno še za zment, kera bo dobila tist riž

Tiste ostanke sem komaj zdrgnila s posode. Ampak če bosta še naprej obe tko fejst, vama skuham riža kolkr ga bosta lohk pojedli. Malo manj, srednje, čisto razkuhano kuhanega!
Še za omakce se lohk zmenmo! Ob velikem apetitu, vama še abonma pri Kitajcu zrihtam!
Ampak zdej bomo mogle že v peskovnik Da ne bodo rekli, da kakcev za sabo ne pospraviva!

Alja, super si tole napisala. Te mrcince preprosto moraš imeti rad. Sej mene je tud že kakšen za vezalke vlekel, ampak to so ponavadi revčki, ki so skoz na verigi in potem ko jih neusmiljeni gospodarji malo spustijo, so čist podivjani.

katka, sej bi rada to naredla, sam vedno cviknem, ko se zalaufa proti meni ena velika mrcina z našpičenimi ušesi celo takrat, ko sem pri miru. Sej sem probala že vse sorte fint. Celo "pridi" pa take, sam eni pesi so zabiti, ker jih še bolj zabiti lastniki nič niso naučili. Pa če daleč naokoli ni nobenega človeka, ti pogum kaj hitro skopni. Ne bojim se pa vseh. Pa vedno sem probala prijateljsko rešit spor s psom. Spor zato, ker očitno ti narediš nekaj, kar psu ne paše. Pa ni šlo. Če se hočeš odstranit, že misli, da te mora še zraven napodit, da ti ne pride več na misel, da bi šel po glavni cesti mimo njihove hiše. In isto je skoraj pri vsaki tretji hiši.

še 1 PR grozno!!! kako si se pa tega "odvadila", znebila strahu pred psi? A je blo v sili al je bil to načrtovan proces? Si ne predstavljam. Pa niso vsi psi isti. Se strinjam. Vaš je angelček med kosmatinci.

Tu v okolici pa lahko naštejem 5, ki se jih bojim, in 10, ki so nepredvidljivi. Eden je recimo, vedno ko grem mimo "priden". Leži na dvorišču, je vedno odpet, ko da me ne vidi. Enkrat pa je stal sredi ceste in lajal. na meji renčanja. Normalno da sem obrnila. Ampak od takrat grem vedno strahoma mimo te hiše. Kaj vem kdaj bo naslednjič slabe volje in kako jo bo pokazal.

Pa niso vsi psi isti. Se strinjam. Vaš je angelček med kosmatinci,je napisala m_m

ja,ja,naš ni tak.

lp,mirko

Pa komu lahko prijavim psa in kaj vse mi mora narediti, da kdo ukrepa? Menda, če se kaj zgodi 50m okoli hiše, ne moreš nič al kako? A pol še mimo hiš ne smem več. Ne vem no, kaki lastniki so to, če si omislijo psa, potem pa ga odpnejo da se sam sprehaja.

To tudi mene zanima, ker ni prav, da neodgovorni lastniki ostanejo nekoznovani.
Znanec je peljal svojega psa na sprehod in bil napaden od podivjanega psa. Na srečo je zlobni pes napadel znančevega psa, vendar se je vse zgodilo tako iznenada, da ga je sunek, ko je svojega psa držal na verigi, tako presenetil, da je nesrečno padel na ramo in ima poškodovano. Danes je ves v opornici. Njegov pes je bil tudi ves pogrižen. Na srečo je iz hiše pritekel lastnik in nekako ukrotil svojega psa, ki se je, kao, strgal iz verige in preskočil ograjo vrta. Pasme je bil tiste grozne - ne vem, če bom prav napisala- PITBUL. Torej, dragi lastniki psov, previdno tudi vi na pasjem sprehodu. Kdo je tukaj kriv?

Osebno se dobro razumem s psi, imam jih rada, kot otrok sem bila sicer dobro ogrižena in šivana, vendar zasovražila ali bala se jih nisem nikoli. Hec! Prijateljica se jih je bala na smrt, vedno sem jo morala zaradi psov povsod spremljati, pa nikoli ji ni noben nič naredil. Šli so ji strašno na živce. Še na policijo je šla nekoč zaradi enega (skakal je na ljudi) Odkar pa so jo otroci naprosili za lastnega psa, je postal ta pes že skoraj glava družine. Lahko je notri, leži na kavču, skoraj je že za mizo. Tudi ostalih psov se ne boji več, in nekako jo pustijo pri miru. Torej, če se kdo boji psov, naj ga nabavi. Če imaš vsaj malo rad živali, seveda.

mah da,... vse je to cool in post je za bestof, in slika je ganjiva ampak

zival je zival ...

nikoli ne ves kako bo odregirala...

zal tudi mi imamo izkusnje ko pes napade ... OTROKA!

eee to ne bi nobenemu privoscil in sreca da sem bil zraven...
dedic je (upam) to ze pozabil, ker je nor na pse in o tem sem ze pisal tako da se ne bom ponavljal...

moj povdarek je:

LASTNIK JE ODGOVOREN za psa! VEDNO!

ob pasjem napadu / vgrizu je dobro, če (z)veš ime lastnika.
prijaviš zadevo na policiji, in če je šlo za vgriz greš do zdravnika oziroma antirabičnega laboratorija. tam bodo zahtevali od lastnika, da dokaže, da je pes cepljen proti steklini.
lastnik se bo branil, češ da njegov pes "ni nič slabega mislil", da se je "samo igral" (in ob tem bo zavihal rokav ter pokazal svoje ranice od pasjih zob), ali pa da je pes itak "od hčerke", tako da on s tem "nima nič".

m_m: psi tripajo na hierarhijo. če so po naturi bolj dominantni ( = alfa), ali pa, če jim lastniki dovolijo dominanco v lastnem "krdelu" (= družini), bojo tako nastopali tudi v javnosti. s prijateljskim pristopom pri takih ne boš nič naredila. oni namreč iščejo potrdilo, da so carji - in s prijateljskim nastopom jim ga tudi daš.
res, še najbolj jih zmede, če nastopiš odločno, glasno in nepričakovano.

pri takih, ki stojijo na cesti in strašijo, pa probaš čimbolj mirno, ne da bi gledala direkt vanj, it mimo. jaz jim ponavadi kaj spregovorim z "mehkim" glasom.

tisto kar psom najbolj ne paše je tvoje nelagodje, ker zelo dobro "berejo" energije in te prečitajo v nulo.

strahu pred psi se najbolje (jah, če pa je res - ask my mum!) odvadiš tako, da posvojiš kakšno kosmato kepco, jo gledaš kako raste, vzgajaš in z njo prijateljuješ do večnosti.

Tudi jaz imam preglavice s psi... če tečem po polju potem sigurno kakšnega srečam. Saj ne rečem, nekateri ubogajo lastnike, nekateri so privezani, ampak vsak dan se srečam tudi s takim ki skače vame... potem me pa lastnik čudno gleda, zakaj se bojim njegovega psa in me tolaži, da me ne bo ugriznil

tekačica napisal/-a:Tudi jaz imam preglavice s psi... če tečem po polju potem sigurno kakšnega srečam. Saj ne rečem, nekateri ubogajo lastnike, nekateri so privezani, ampak vsak dan se srečam tudi s takim ki skače vame... potem me pa lastnik čudno gleda, zakaj se bojim njegovega psa in me tolaži, da me ne bo ugriznil

sami pasji prijatelji

m_m napisal/-a:še 1 PR grozno!!! kako si se pa tega "odvadila", znebila strahu pred psi? A je blo v sili al je bil to načrtovan proces? Si ne predstavljam. Pa niso vsi psi isti. Se strinjam. Vaš je angelček med kosmatinci.

Tisto izpod Golovca je bil edinstven primer, ker je šlo res za življenje ali smrt. Takrat sem dobila moč, da bi še zemljo iz običajnih tirnic iztirila. Bila pa je izkušnja, ki mi bo pomagala, če bi se slučajno še kdaj znašla v podobni situaciji.

Res je kot pravi Runner: Lastniki psov smo odgovorni za njih in njihova dejanja, le da se te odgovornosti nekateri lastniki ŽAL! ne zavedajo (dovolj)!

Sama se neznanim psom najraje izognem. Moje "odvajanje" od strahu pred psi je bilo nehote tako "sistematično", da ni uporabno ravno za vsakogar. Prvo psičko je domov pripeljal DavorPR, mene pa so pasje sposobnosti (beri: lulanje, grizenje čevljev,..) tako razkurile, nato pa navdušile, da sem jo izšolala v reševalko. Nato sem skoraj deset let šolala lastnike psov. Od tistega kje ima pes rep in kje gobec, do pobiranja kakcev, obnašanja v naseljih,..., do iskanja ljudi (gozd, ruševine, lavine). V vsem tem času sem imela možnost opazovati reakcije psov in ljudi ter se naučila reagirati, če kak pes besno skoči proti meni. Resnično je mnogo lažje, če vsaj približno poznaš pasjo govorico telesa.

Veliko lahko pomagamo sebi in psom s tem kar je napisala katka in ostali:
-samozavest predvsem v glasu (naj vam ne bo nerodno iz glasilk izveči kakega decibela več kot običajno);
-tudi drža ni nepomembna (poskusite narediti vajo kot da vadite govor. Zavpijte: "Zgini!" Če si boste pri tem pomagali s korakom naprej, stegnili roko z izproženim kazalcem, bo imela beseda čisto drugačen zven in pomen, kot če boste pri tem stopili korak nazaj!);
-brez nepotrebnega kriljenja z rokami! (za signalizacijo se že nekaj časa uporabljajo drugačne metode!);
-če boste dlani stiskali v pesti, bo pes še raje z gobcem tiščal vanje! (lastniki ponavadi v pest stiskamo priboljške!);
-psa (dokler se res ne stepete z njim) ni treba gledati v oči! (saj ni vaša nova simpatija!);
-zavedajte se, da če pes (za)laja, še ne pomeni, da vam kaj hoče! (lahko se je sam na smrt prestrašil!);
-ko gre pes proti vam, še ni rečeno, da "gre na vas"! (zignorirajte ga! Kot da ga ni! Ponavadi gredo v takem primeru mimo!).

Tudi meni gre na živce, če se vame zakadi kak "posebnež" in še vedno mi ob srečanju s kako "eksotično" pasmo (še imena pasme si skoraj ne upam napisat - ne samo zaradi psov, predvsem zaradi njihovih lastnikov) zledeni kri v žilah! (Uporabljam "metodo" ignorance in pozitivnega miselnega prepričevanja: "Le kaj mi lahko naredi tale revček, tega me pa že ni strah!")

In še enkrat: Enega recepta, ki bi veljal za vse pse, NI! (Enako velja za lastnike!)

PS: Črna - angelček med kosmatinci... Hmmm tegale bi pa bilo za celo knjigo!

Za divjake imam en recept, ki je pri meni v kombinaciji z razkazovanjem dominantnosti se vedno deloval. Vecina teh divjakov so dvoriscni psi, ki branijo 'svoj teritorij' in lastniki ne delajo ravno najlepse z njimi, tako da so navajeni raznih 'vzgojnih ukrepov'.
Krasen efekt ima, ce se sklonis in poberes kamen ali dva. Presenetljivo veliko psov pozna ta gib. Vecina kar takoj spremeni smer. Ce to ni dovolj, samo se nakazes met in je konec pasjega poguma. V skrajni sili pa psu res zalucas kamen (pa ne prevelik, sej ni sam kriv).
Hudl