Na tek se pripravljam že odkar sem shodil pa nikakor
nisem našel časa. V bistvu nisem bil nikoli športnik, še v osnovni šoli so me bolj ali manj postavljali v gol in neradi jemali v svojo ekipo. Je pa res, da se nisem redil.
Seveda: v službi počasi napreduješ na vse bolj ugodno delovno mesto, avtobus zamenja avto, denarja je namreč čisto dovolj za bencin, kaj bi se z biciklom okoli vozil, prehrana je vse bolj redna in obilna, pa tudi TV programov je sedaj več kot sto, ne pa kot v dobrih starih časih dva pa pol z drugo teve mrežo vred.
Potem pa se pričnejo težavice. Saj veste: težja sapa, jutranje krehanje, špik tukaj in špik tam. Bliža se 40. leto in nekaj je potrebno nardit - ok, najprej nehamo kadit. Sorazmerno zlahka, če upoštevamo, da mi sicer nič ne gre zlahka.
Potem pa: treba bo začet migat. Kolo? Plavanje? Tenis? Nekaj je treba. Že zdavnaj mi je jasno, da je fitnes za take kot sem jaz ena sama natega. Ko ti ni več niti do obiska zastojnskega, ki ga nudi delodajalec, potem vemo kje smo. Eno samo jamranje - neki moram začet, nekaj bom začel, družinca združno zavija z očmi (ženka bolj prizanesljivo sicer ampak tamali dve pa kar naravnost v ksiht!) in ko jim prekipi Dedku Mrazu naroči, da mi prinese knjigo "tek za začetnike". Ok, najprej ne reagiram, potem pa le rečem, da jo bom vsaj prebral. Pa me kar pritegne: prva knjiga kjer ne fantazirajo preveč in so precej neposredni. Nobenih "prej" in "potem" obljub o čudežnem razodetju, celo malce se ponorčujejo iz mene, ko mi točno razložijo zakaj ne maram fitnesa: jasno, vedno sem pretiraval v goreči želji da nadoknadim zamujeno in seveda je vsa volja pošla.
Tako. Grem proti enainštiridesetem, in pričenjam s tekom. Ker vem da me bo kmalu zagrabila kriza bom pisal uspehe v
spletno razpredelnico, kjer je tudi link naprej na
dnevnik. Tako sem že prvi dan lahko opisal katastrofo: za prvo resnejšo odločitev sem si namreč izbral najslabši možni dan v celem letu: deževalo je, superge je premočilo in na prelepi POT-i so bile luže. Ampak kakorkoli že - prvi dan je mimo in že kar malo nestrpno čakam jutrišnji dan. Če se bo komu dalo naj vsake toliko pokuka na
razpredelnico in
dnevnik in če vidi neizpolnjene rubrike me lahko pride brcnit v ... saj veste kam.
Prihaja torej jutri. Upam samo, da ne bo snega...