Tekaški forum

Pozdravljeni,
po dobrem letu rednega teka se mi nenadoma ne ljubi več. Zadnjič sem tekla 4.maja. En teden sem bila res zelo zasedena, zdaj pa nikakor ne najdem volje, da bi šla teč. Utrujena sem in naveličana. Pa si ne želim kar odnehati... Sem mama 4 majhnih otrok, starih 3 do 8 let in malo se tolažim s tem, da sem lahko malo utrujena...
Ima kdo izkušnje take vrste?

Imam samo enega otroka, pa se mi kljub temu velikokrat nič ne ljubi. Pa se vseeno malo pomatram in grem. Sicer brez kakšne posebne volje, pa vendarle. In ko pridem po eni uri domov, rečem: "Dobr je blo!" Enostavno, samo odpravi se od doma, pa bo že šlo.

Dejmo MAJA! Ne obupat! Ti se samo spravi, pa ti bo že tek dal nekaj dodatne energije.
Drugače pa pomaga nakup kakšnega tekaškega gadgeta:)

Maja upam, da se ti povrne volja, z njo bo prišla tudi energija. Sicer ti pa iz mojega zornega kota nič ne manjka ,
lp in vse dobro,
A

Jaz bi predlagal, da se pridružiš kaki skupini ali posamezniku, ki te bo potegnil!
Mi imamo ob četrtkih (trenutno) ob 18.00 Golado. In ker smo vnaprej dogovorjeni, se vse temu prilagodi. Tudi če se mi ne da, kar grem tja, potem je pa ponavadi zelo dobro.
Lahko drugi udeleženci potrdijo, da sem bil včasih popolna brezvoljen na začetku, pa se je vseeno izšlo. Pomembno je le, da sem tja šel!

milkec napisal/-a:Jaz bi predlagal, da se pridružiš kaki skupini ali posamezniku, ki te bo potegnil!

Tole se popolnoma strinjam. Družba dela čuda. Star dalmatinski pregovor pravi, da se je v družbi še župnik oženil.
Pa mogoče še kakšno tekaško prireditev prideš pogledat, da te zopet malo potegne. Nič obupat, vsak ma kdaj krizo. Aja, mogoče še kakšno knjigo prebereš o učinkih teka - sicer jih človek pozna, ampak če to prebereš in dobiš še samopotrditev, je prav fino.
Drži se pa javi se še kaj.

LP

Ko nekaj časa ne tečeš iz kakršnegakoli razloga, se znajdeš v podobni situaciji kot takrat, ko se odločaš za svoj prvi tek. Daljša je prekinitev, težje spet začneš. Včasih se moraš kar prisiliti v tek, pa si potem toliko bolj vesel (beri ZHAK-a). Velikokrat je v teku (kot tudi na vseh drugih področjih) treba kaj spremeniti npr. poiskati nove (drugačne) terene, poiskati nove motive, družbo...Narediti tek ponovno zanimiv...Ugotoviti, kaj je pripeljalo do izgube volje, to odpraviti...in nadaljevati oz. začeti znova. Samo ne obupati.
Ne vdajte se. Če boste z upanjem zrli v prihodnost in boste odločni, vam bo do neke mere vedno uspelo

Dejansko je biti mati otrok slaba potuha: tek ti bo dal namreč več energije za ukvarjanje z družino, kot bi jo imela sicer.

Obstaja ena nerodna zadeva s katero se kdaj pa kdaj spopada vsak od nas. In tej zadevi jaz pravim enostavno lenoba, ki je kdaj malo bolj izrazita, drugič malo manj... se pa prav potuhnjeno skriva in kaže v obliki brezvoljnosti, urtrujenosti, potrtosti, v mislih "kaj mi je tega treba"... Ampak zanimivo je, da prav takrat, ko me preganjajajo take in drugače črne misli, ko se precej na silo kljub vsemu spravim od doma in pričnem segrevati razbolele noge, ki bi jim veliko bolj ugajalo eno prijetno raztegovanje pred televizijo, prav takrat so učinki enournega teka najbolj prijetni. Tek mi prežene slabo energijo, brezvoljnost in utrujenost. In še pogled na nerazpoloženega otroka mi je potem začuda lahko prav prijeten. Mislim da se v takih situacijah pokaže prava vrednost teka, ko se dvig psihičnega počutja zaradi telesne aktivnosti še dodatno okrepi z zavestjo, da sem premagal samega sebe in svojo lenobo.
Zato samo pogumno iz dneva v dan, od teka do teka, od ene zmage nad samim seboj do naslednje zmage nad samim seboj....

lp
brane

MA JA pa še en odgovor od nekoga, ki se mu tudi ni dalo več, pa je vmes minilo nekaj (preveč) let, pa kar nekaj kilogram, pa še kaj drugega sem zamudil... Žal.

Tole se bo mogoče čudno slišalo ali bolj bralo. Jaz npr, ko začutim, kaj pa če ne bi šla, pustim misel neobdelano. Poskusim jo prepoditi, da mislim na kaj drugega, brundam, hodim proti supergam, še kar brundam, podim grdo misel iz glave, se obujem, stopim vem in navadno je že takoj bolje, včasih s težavo začnem tečt, vlečem noge za seboj, jih mečem pred seboj, preganjam misel , da se mi ne da in potem v 99 % začnem tečt normalno in je na koncu super. Tisti procent, preostali, pa se vlečem in privlečem nazaj in sem kljub temu bolj zadovoljna kot če ne bi šla. Sedaj sem tako daleč, da imam po 2 dneh neteka slabo vest in sitnobo v riti.

NE SE DAT ! ZDRŽI! Ta čas pa vzemi kot počitek.

Zanimiva tema, sam sem ravno v isti fazi, ko po krajši pavzi nimam občutka za tek. Kot da ne bi tekel že mesece in sem po vrhu še len. Da pa nisi imela časa pa ti verjamem, ker mam sam tud 4 otroke in to enake starosti.

Moj recept, ki pa se lepo sliši, drugo pa je ali to lahko takrat, ko si v taki fazi res izvedeš je sledeč: pojdi teč z res zmernim tempom, ne predolgo (rečmo bazo 6-8km na pulzu okrog 70-75% MSU) in sploh brez nekih ciljev. Ko prideš domov, ko zopet začutiš vse skupaj potem veš da si premagal samega sebe.

Nadaljevanje treninga pa potem počasi, da se ne zaženeš, ker po počitku ima človek včasih občutek, da gre lahko še hitreje kot prej. Je nevarnost poškodb večja, pa se je dobr mal nazaj držat.

Pa še nekaj, sklepam da si nenaspana. Dovolj spanja je odlično zdravilo. Vsaj zame.

Veliko uspeha.

Pa še nekaj, ene 2x na leto nič ne škodi naredit kak mesec pavze pozimi in kake 1-2 tedna poleti. Al pa kak teden samo regeneracijskega teka tudi ne škodi, čeprav človek misli da tisto ni vredno teči. Pa je.

Hvala vsem za vzpodbudo. Danes še ne bom šla teč, jutri pa zagotovo grem. Brez izgovorov. Že takoj zjutraj, med Živžavom.

MA JA napisal/-a:Hvala vsem za vzpodbudo. Danes še ne bom šla teč, jutri pa zagotovo grem. Brez izgovorov. Že takoj zjutraj, med Živžavom.

pa javi, kako bo šlo
lpA