Prostor za debato o teku, tekačih, željah, upih, občutkih, vzpodbudi, nasvetih, ... karkoli vam pade na pamet ob in o teku - povejte, vprašajte, razpišite se ...
#298593
Spet sem na začetku. Po miljonih uporabljenih besed in približno enaki količini storjenih tekaških korakov sem se spet vrnil k vprašanju zakaj tečem? Odgovori na to niso zapleteni. Med tekom vidim svoje življenje drugače kot v običajnem življenjskem ritmu. Ko sem na cesti med avtomobili, v gozdu med krošnjami dreves, na travniku med rožami,...., takrat se znajdem sam in rešujem uganke, kako iti naprej. Najbolj enostaven primer odločanja med tekom je, kdaj boš prečkal cesto med tekom. Med tekom sem postavljen pred dejstva, kaj narediti v tisti klanec, kam stopiti, s kakšnim tempom iti naprej,....., ali je teči pravilna izbira. Odločitev je samo moja. Življenjske odločitve so prav tako odločitve posameznika. Pri tem ti življenje že namigne, kaj storiti, da boš v trenutnem stanju izbral najboljšo možnost. Izbrana odločitev ima nek razlog in vsaka posledica je stvar trenutne odločitve. Pri teku so razlogi in posledice podobni, pri tem pa ne boš imel težav, če boš na primer stopil na drugo, namesto na prvo skalo. Nihče ti ne narekuje tempa, ni se potrebno ozirati na razloge in ne na posledice. Stvar je popolnoma samo v tvojih rokah, je posledica tvojega trenutnega miselnega stanja. Preostalo življenje je povezano s kopico trenutnih odločitev, ki imajo lahko posledice. Tako človek ni povsem prepričan, ali je sprejel pravilno odločitev ali bi bilo mogoče bolje, da bi se odločil za malo drugačno varianto. Sam sistem nas je pripeljal do tega, da smo njegovi sužnji. Teči pa pomeni imeti kontrolo nad lastnim jazom, odločevati se o stvari, iti teči kadarkoli in kolikor daleč ti paše. Skratka s tekom ne silim sebe v nič, uživam v samoti sam s seboj, opazujem stvari okoli sebe, pogovarjam se sam s sabo, razmišljam o stvareh, katerih bi se lahko lotil malo drugače,... Tek me reši in osvobaja vseh težav, med tekom vsaka težava dobi svoj enastavno sprejemljivi razlog, domov vedno pridem kot zmagovalec. Vsaka stvar, ki se mi je zgodila, med tekom dobi svoj pomen, zakaj in s kakšnim namenom se je zgodila. K temi parimi stavki dodajam citat gospoda biologa, ki je z ultralahkim letalom obletel zemljo in pravi, da je s ptičje perspektive vse malo drugače: "... zaupati je potrebno brez razloga. Če iščeš argumente, to ni več zaupanje, temveč verjetje. Tu se zelo približaš religioznemu dojemanju sveta oziroma mišljenju, da je vendarle večina stvari vnaprej določenih. Pravzaprav je vsak sedanji trenutek posledica prejšnjega in razlog bodočih."
Tek je način življenja. Celo življenje tečemo. V življenjskem teku je nekaj odločitev zelo pomembnih, pri teku so odločitve samo tvoje. Življenje je pot, ki mi je bila začrtana ob rojstvu oziroma spočetju. Ne odstopam od te poti, po kateri me vodi življenje. V teku se pa veliko naučim o sebi in dogodkih v okolici. Tek je življenje v malem. Kdaj, koliko, kako,..... tečeš je tvoja lastna izbira. Kaj boš imel obuto pri teku je prav tako stvar lastne izbire, tvojega počutja, tvoje želje po kvaliteti teka. Prav tako je življenje. V karkoli že se boš obul, oblekel, zavil v celofan ali "okoli sebe naredil trdnjavo", tako boš živel. Boljše tekaške copate ko imaš, boljši je odziv tvojih nog, telesa in duha na tekaško podlago. Boljše misli, razmišljanja, reakcije, dojemanje,..... ko imaš, bolje se boš odzival v življenju, bolje boš živel. Enkrat na leto se odpravim tečt bos. To je pa popoln stik z naravo, z zemljo, z realnostjo, tedaj začutim pravo povezavo. Več o tem bom spoznal in se naučil v prihodnjih letih.
Razmišljanje se je končalo tako kot že veliko ostalih razmišljanj: Boljše kot razmišljaš, boljše boš živel. Tako kot tisti rek: Kar boš sejal, to boš žel!
Tale odstavek končujem z že napisanim izrekom: Tekel bom dokler ne pretečem! Imam pa še kar dosti za preteči.

Najraje tečem v miru, v samoti. V samoti sem lahko tudi med avtomobili, med ljudmi. Samo takratno miselnost si tako naravnam in že sem tam, kjer sem med tekom najraje. V temi, predvsem zjutraj, ko večina še spi, se najraje odpravim na magistralno cesto med Radovljico ali Mošnjami in Žirovnico. Sam biti na tej prostrani cesti, mi pomeni veliko. Spopadam se z veliko in spoštovanja vredno cesto. Spoštujem jo, tako kot tudi vsako drugo, ki mi omogoča premik v svoj svet, v prosta razmišljanja, v "biti" sam s sabo in vse premagati z lahkoto. Ne spoštujem samo velike ceste. Spoštujem vsak najmanjši delec, kateri sestavlja to veliko stvaritev. Vsak kamenček, bilko, rožico, mravljico, čebelico, zajčka, srno, vsako drevo,.... Premalokrat se zavedam, da je okolica živa in da je deževnik prav tako živo bitje kot jaz. Človeštvo je zelo prepričano samo vase, kot da bi bilo ono samo perpetum mobile in da je ono edino, ki drži "življenje pokonci". Tako kot spoštujem vsako svojo celico, vsak svoj živec, mišico, kost, del telesa,....., ki mi omogočajo živeti, ki mi omogočajo prosto razmišljati.
Naj spet citiram gospoda iz zgornjega odstavka:
"... biološko gledano je človeška vrsta slepo črevo v razvoju, prva vrsta, ki bo sama sebe izkoreninila. Na eni strani živalski nagoni po nadvladi vsega in vsakogar, na drugi zavedanja zmožnosti manipulacije. Smrtonosna kombinacija. Tako pokvarjenega živega bitja na tem svetu enostavno ni. To je tudi razlog uspeha te nesrečne spake življenja. Nenehne testosteronske vojne, gojenje in pobijanje živali za nepotrebno prehransko verigo. Po eni strani se slepimo z etično dimenzijo, ki osmišlja človeka kot čuteče socialno bitje. Po drugi je v človeku nekaj temnega, destruktivnega, hordnega, nekaj, kar se dogaja vsak dan v džungli. Napredek, zmaga, prevlada za vsako ceno. Zato legalizira grabežljivost - predatorstvo, krajo, laganje, zavajanje; legalizira primitivni boj za obstanek in nam to prodajajo kot vrednoto, zavito v celofan duhovnosti in altruizma. A če si zmagovalec, so vsi okoli tebe poraženci. In kako naj družba, v kateri so vsi frustrirani, dobro deluje? Pa saj ni problem tekmovanje, problem je poveličevanje in nagrajevanje zmage. Seveda so med nami tudi posamezniki, ki so resnično ljudje, ki se lahko uprejo nagonu in sebičnemu genu, vendar mislim, da jih je precej premalo, da bi ustavili našo civilizacijo pred propadom. Poleg tega človeštvo sploh ni kakšen poseben faktor na tem planetu, uničijo ga lahko mikrobi, hkratni izbruhi vulkanov, klimatske spremembe,..... Veliko je vrst, ki bodo uspešnejše od nas. Najbolj idiotsko je pa trenutno vzbujenje občutka, da nam lahko uspe. Zmagovalca pač osmišljajo spodnja nadstropja piramide poražencev in obratno. Definicija uspeha v naši družbi je povsem zgrešena. Uspeh posameznika je lahko zgolj njegovo notranje počutje, uravnoteženost v odnosu do okolice in ne velik avto pred še večjo hišo, mesto v parlamentu, vladi ali na čelu uspešnega podjetja. Ekonomska manipulacija in zabloda, da denar ustvarja denar, je zgolj izjemno podel, kriminalni proces, ko se s špekulacijami piramidno koncentrira bogastvo in na drugi strani ustvarja bedo. Če nekje vzameš, potem tem tega ni. Ekonomisti, ki trdijo drugače, pa si gotovo zaslužijo Nobelovo nagrado za fiziko. Ljudje si nismo enaki, imamo pa vsi pravico do družbe, ki nam omogoča zadovoljno in dostojno življenje. Seveda današnji vzgojni, izobraževalni in poslovni sistem delujejo v popolnoma drugi smeri. Kako bodo ljudje, ki jih vse življenje prepričuješ, da morajo tekmovati, se prerivati, biti uspešni in zmagovati, živeli zadovoljno življenje? Zdaj imamo navidezno zadovoljno peščico "uspešnežev" in frustrirano množico, kateri se vsake toliko utrga in gre na ulice. Takšna nenormalno razslojena družba nima nobene perspektive. Potrebujemo vzajemno priznavanje razlik in spoštovanje okolice in vsakogar. Družba ne spoštuje niti kulturnikov, umetnikov in znanstvenikov, če niso vpleteni v finančne lobije. Vse, kar je v tej družbi vredno, je kopičenje gmotnih dobrin. Klavrno primitivni boj, ki je nastal z izgubo iluzij v ideale. Kupovanje varne prihodnosti z nikoli dovolj premoženja. Tako vse bolj en segment družbe izriva drugega, tistega, ki še verjame v etični privid. Ni čudno, da ste novinarji, ki na to opozarjate, nezaželeni v takšni družbi.
Dokler bo hrana na borzi, nafta na borzi, kmalu bosta na borzi voda in zrak, je vse en grozno velik posel. Navadni ljudje, ki nimamo vpogleda v vse skupaj, nasedamo propagandi. Ko pa pogleda človek okoli sebe s ptičje perspektive, vidi malo drugače vse skupaj."

Da na življenje gledaš od drugod, z druge perspektive, pa ni enostavno. Današnji tempo ne dopušča tega. Nekaj bistvenega se mora zgoditi, da lahko to vidiš. Sprememba v načinu življenja in razmišljanja, dogodek, ki te spremeni, biti nekje dalj časa sam,....

Zadnjo nedeljo v januarju, tako kot veliko nedelj, sva se s taščo ob sedmih zjutraj udeležila vsak svojega bogoslužja. Ona cerkvenega, jaz pa tekaškega. Vsak ima svojega boga. Verjame v stvar, v katero sam želi. Polni se z energijo, kjer se sam želi in kjer jo sam najde. Uravnava svoja razmišljanja in življenjske poglede, pri tem dobiva podporo, spoznava življenje, se uči o njem. Domov se vrne napolnjen in zadovoljen, da je opravil nekaj zase.
Jaz najdem energijo in veselje prav v tem, da nekaj storim zase. Včasih sem energijo pridobival v gorah. Ob današnjem tempu življenja pa mi del življenjske energije doda že jutranje kikirikanje petelina. Tistega, ki še v temi budi kokoške in piščančke, tistega, kateremu dvakrat na teden voščim dobro jutro. Energijo oddaja tista luna, ki mi osvetljuje pot. Tiste skromno svetloče zvezde, tiste zamrznjene luže, tiste kolesnice v snegu, tista travna ruše, ki gleda iz snega, tisti posušeni grmiček, ki bo ob prvem močnejšem soncu pozelenel,..... Tako grem jaz naprej. Kako greste vi je v vaših rokah, je vaša lastna izbira.
#298605
Lepo si napisal ...in kdor to doživlja, razume napisano in ni prazno :) . Tudi jaz tečem sama, podnevi v soncu, dežju, snegu..ponoči ob luni...po gozdu, travniku, makadamu, ponoči po pločnikih...vse to vidim, čutim in res je, čas imaš za razmišljanje o sebi, o nas, iščeš odgovore, smisel ..in svet je lepši, ko se vrneš domov, utrujen , a poln novih vtisov in novih idej :wink: .

Ko tečeš čutiš življenje okoli sebe...
#302035
Tisto jutro sem na uro pogledal ob drugi jutranji uri. Deset minut kasneje sem bil v dnevni sobi, v sosednji kuhinji pa je čez par minut zadišalo po kavi. Pravzaprav ima kava za mene povsem navaden vonj. Včasih je bil pa njenj vonj zame prava aroma. Kako hitro se človek vsega navadi, dobrega in slabega, lepega in grdega. Prižgal sem televizijo. Prebral sem novice na teletekstu. Čez dan jih ne morem, ker TV ekran sedaj pripada sinetu. Zvečer pa, ko gre mali ovce preštevat, se mi pa ravno ne ljubi prebirati novic in komenterjev. Najbolj koristna stvar, katero naredim zvečer je, da grem kar hitro za malim spat. Spanca ter počitka mi nihče ne prepoveduje in mi ga nihče ne more ter nima pravice vzeti. Hitro, med deveto in poldeseto uro, grem spat takrat, ko imam zjutraj namen teči. Tako kot počitka, mi zudi teka ne more nihče vzeti, predvsem jutranjega. Zjutraj je mir, tema je, je hladneje kot čez dan. Tedaj me ne moti brnenje prevoznih sredstev. Tistim petim upravljalcem, ki upravljajo vozilo, se prav gotovo zdim čuden, smešen ali še marsikaj drugega. Sam zase sem pa v tistem trenutku zelo srečen človek. Ker se učim, ker nabiram izkušnje za življenje, ker si oblikujem svoj pogled na življenje, ker prosto razmišljam, ker povsem nenamerno spoznavam življenje in samega sebe, se učim o življenju, o sebi. Takrat sem srečen, ko pa pridem domov, me pa poleg sreče preplavi tudi val zadovoljstva. Da sem bil aktiven je prva plat zadovoljstva. Ter seveda počutje po tem, ki je odlično zato, ker sem do pete jutranje ure že veliko naredil za sebe. S tem tudi izpopolnjujem svoje dneve. Druga je pa, ker iz vsakega teka pridem s kakšno novo mislijo in pogledom na življenje. Pravzaprav ni nova, je samo nadaljevanje kakšne druge misli, o kateri sem razmišljal ne vem kdaj prej. Vse moje misli so prepletene in se povezujejo v celoto. Prepletajo se mi pravilno, kot niti v stkanem puloverju. V vsaki misli najdem nek pomen, nek cilj zakaj sem o tem sploh razmislil.
Sedaj, ko tole pišem, sem seveda z mislim na asfaltu, tečem natančno tisti ovinek, izogibam se prav tisti luži, brljavo svetlobo ponuja prav tista obcestna svetilka. In potem je pred menoj samo še cesta. Stopim v temo. Brez luči, brez ljudi, brez gneče. Samo jaz, nekaj kamnov, nekaj plevela, obcestnega grmičevja in cesta. Ta cesta, ki me vodi skozi življenje. Cesta, po kateri moram hoditi, teči, kolesariti, se voziti skozi svoje življenje. Cesta, katero je treba premagati s čim manjšim naporom in uporom. Cesta, ki je bila postavljena z mojim spočetjem. Ta cesta je moje življenje, ta cesta je moja usoda, po tej cesti sledim temu, kar mi je bilo dano, namenjeno. “Draga moja cesta”, zelo te ima rad! Na moji cesti ni ovir. So samo klanci in spusti. Najraje tečem v položne klance, v najbolj strme pa ne tako rad. Imam pa raje klance kot pa spuste. V življenju nenamerno čutim, da za vsakemu vzponu sledi spust. Prav tako kot pri teku. Začnem z neke točke in v isto točko se vračam. Kar pomeni, da bom pretekel enako količino vzponov kot spustov. In življenje je prav to. Začneš hoditi, tečeš, vmes prehodiš vrsto klancev, preplezaš ogromno pečin, spuščaš se nazaj v dolino, ponovno samo še hodiš in se vrneš na isto točko, kot si začel. Vmes se učiš, bogatiš z izkušnjami, gledaš in vidiš stvari, tečeš, dokler si še pri močeh. Spet začneš hoditi in razmišljati, kaj sem ustvaril, zapustil v svojem teku? Zakaj sem tekel skozi življenje? Zakaj se nisem večkrat ustavil? Zdi se mi, da prevelikokrat prehitro tečem skozi življenje ter s tem premalo opazim stvari v okolici. Zato je jutranji tek polnilo za mojo dušo, za moj lastni jaz, za energijsko polnjenje. Tedaj najbolje začutim samega sebe, najbolje vem kdo sem, predvsem pa zakaj sem tule na tej zemlji. Zjutraj se pretaka skozi mene neverjetna količina energije, Takrat po svoje meditiram, se odklopim. Domov se vrnem povsem nov, z več energije kot sem jo imel na začetku. Po približno desetih kilometrih šele začnem uživati.
Vse stvari, katere doživljam in preživljam v jutranjih tekih, prenašam v svoje življenje.
Postajam strpnejši človek kot sem bil pred leti. Vem, da moram biti tak. S hitenjem, z neko ihto sam sebi škodujem. Ustaviti se je treba. Perjatu mi je dal lep primer, ki sem ga upušteval, prenesel v življenje. Povedal je, da je začel počasneje voziti z avtom, da vidi koliko avtomobil v takem primeru porabi. To smo že včasih vedeli in prakticirali. Nisem pa tega znal projecirati v svoje življenje. Enakomerneje ko voziš, manj pokuriš! Zakaj bi kuril več, če od tega nimam nič? Zakaj ne bi enakomerneje vozil skozi svoje življenje? Vsak klanec se da premagati s pravim tempom. Hm, veliko tekačev se na začetku tekme prehitro zažene. Jaz potrebujem in si želim počasnega ogrevanja. Ker potem dosežem tisto pravo temperaturo obratovanja. S tem začnem loviti nekatere, ki tečejo in “živijo moj tempo”, ter jih prehitevam. Počasi a vztrajno.
Ne hiti, živi tako hitro, ko je potrebno. S hitenjem boš več izgubil, kot pa pridobil, sem si zapisal za konec poznomarčevskih misli.
#302131
tek v snegu, hvala za tvoj (pre)obsežen komentar :D
Lahko dodam, da med tekom ne razmišljam tako, kot kasneje to pišem. Razmišljanja mimoidočih ali mimovozečih me pa ne zanimajo. Sem pač samo sam sebi zastavil vprašanje. Odgovor vedo tisti, ki gledajo mene in ne jaz.

Problem, da sem razmišljal o tem, kaj drugi mislijo o meni, sem pa imel pri starosti dvajsetih let in še malo prej. Pri sedamnjastih letih me je zbil pijan voznik, še v času "Juge". Lahko rečem, da sem se takrat ponovno rodil in si moral v začetku polnoletnosti na novo urejati svoje mišljenja, svoje poglede na svet okoli sebe. V mojem blogu sem zapisal tudi sledeče:
"Moji starši so meni pomagali »vstati od mrtvih, me dvignili iz pepela«. Starši, ki so mi pri sedemnajstih letih pomagali preživeti ponovno »otroštvo in najstništvo«. Starši, kateri so mi ponudili sprejeti svet okoli sebe takšen kot je. Naučili so me in ponovno vcepili vrednote o poštenju, spoštovanju, dobroti in pravici, resnici. Te vrednote so dandanes za mene najpomembnejša stvar v človeku. Ne moreš jih dobiti »na vsakem vogalu«. Na teh vrednotah sem kasneje gradil svojo miselnost in jo oblikoval po svoje."

Z leti sem se učil in opazoval. Opazujem tudi danes. Ampak ne ljudi, temveč okolico, naravo, reke, gore, gozdove,... Zavedam se, da sem dober in pošten človek. In na tem gradim svojo miselnost, svoje poglede, svoj način sprejemanja.
#302557
Radolca...Včasih si me kdo od znancev in bližnjih "privošči" in stresa pripombe na račun moje odločitve o teku. Razložim da sem zadovoljna ker sem našla način ki mi omogoča da "spiham" slabe misli, slabo voljo in izboljšam počutje. Za tek nisem nikoli preutrujena in med tem ko tečem ali hodim se mi porajajo podobne misli kot tebi. Po gozdnih poteh le redko koga srečam, zato mi je tam najlepše. Takrat sem resnično na off in me ne zanima nič, noge pa same najdejo ritem...To je vse kar si želim.
#349294
Odstavek iz knjige Grega Hočevarja- Ustvarjeni za gibanje:

Se športnik rodi ali izoblikuje s treningom? Večina strokovnjakov se strinja, da je najpomembnejši dejavnik športnega rezultata genetsko izročilo in športnikov značaj, trening pa je šele na tretjem mestu. Vloga trenerja je često zanemarljiva, lahko celo škodljiva. Pri vsem tem pa kondicijska priprava, kot meni znameniti športni trener Tudor Bompa, k rezultatu prinaša samo majhen del, kajti nadvse pomembni segmenti športnikove priprave so tudi tehnika, taktika in psihološka priprava.


Kaj pa vi menite o tem :?:

https://en.wikipedia.org/wiki/Tudor_Bompa
  • 1
  • 17
  • 18
  • 19
  • 20
  • 21

VESELI BOMO VAŠIH KOMENTARJEV in PREDLOGOV GLEDE NOVEGA PORTALA