Zadnje novičke

[RoKo]

1 120 Mitja Kosovelj TK Kobarid 1984 M1 46:57
2 137 Boštjan Hrovat THB 1976 M2 48:01
3 76 Marko Pintar ŠD Sorica 1972 M2 50:46
4 84 Jože Čeh AK Lenart 1971 M2 51:41
5 121 Tine Torkar ŠD Nanos Podnanos 1990 M1 52:01
6 69 Igor Šalamun AD Maribor 98 1965 M3 52:40
7 86 Tomaž Kalan Okrepčevalnica Kozolc 1958 M3 52:51
8 107 Marko Spruk KGT Papež Kamnik 1973 M2 53:37
9 95 Mirko Janjatovič KGT Papež Kamnik 1971 M2 54:02

Mislim, da je lahko vsak organizator zelo zadovoljen, če se mu tale imena pojavijo na štartu. To pomeni, da so bili seznanjeni da je organizacija tekme na nivoju, da jim odgovarja proga in da si želijo druženja in tekmovalnosti z ostalimi. Še AZS jih verjetno ne spravi skupaj. Prav na lahko pa zmaga tudi ne nobeden.

[luzr]

@tae: Zakaj zadnjič pišeš? Vencelj je načel temo o profesionalnosti in amaterstvu(ljubiteljstvu).
V razmišljanja lahko vsakdo napiše tisto kar ga teži.
Meni je vseeno, kdo teče, dokler me ne pahne s proge.
Saj je samo pogovor; nihče od nas ne more spremeniti pravil.
@Žulj: Torej TF je klub/društvo registrirano pri Atletski zvezi...
Potem smo vsi lahko tekmovalci, če zaprosimo za izkaznice.
@Vsem, ki ste pribili konkretne tekmovalce na križ... Seveda smo vsi veseli mojstrov svojega poklica ali konjička.
Jaz sem samo pripomnil v čem je razlika med profiji, semiprofiji in amaterji.

[miro]

Boštjan Hrovat, je izvrsten Rekreativec, ki teče poleg svoje službe - THB, je okrajšava za "firmo" v kateri dela.
Bil je tudi toliko fer, da je dajal manjše nagrade v dolenjskem pokalu- bil je tekač in obenem sponzor, verjetno zato , ker ima rad tek.
Resnici na ljubo je tudi zaradi odličnih gorskih tekov zastopal Slovenijo na mednarodnih tekmovanjih. Jaz sem vedno vesel , ko se srečava, vedno poklepetava kot dobra prijatelja in Boštjana vedno gledam kot izvrstnega tekača- ne kot tekmeca , ker vem , da ga ne bom nikoli mogel doseči.
Toliko le o enem tekaču (vrhunskem), ki ga poznam malo bolje, kdo drug pa pozna koga drugega bolje.
Vsak ima možnost izbirati Tekme, ali Teke katere se bo udeležil.
Tudi sam razmišljam, ali se še zdravo rekreiram, čeprav ne grem na prireditve tekmovat, pač pa opravit s progo in srečati mnogo prijateljev, zame le to šteje. Poiskusim pa s progo opraviti čim hitreje.
Moje skromno mnenje!
Lp
Miro

[vencelj]

Spet zanimivo branje v današnjem Gorenjskem glasu izpod peresa Janeza Ferlica: www.gorenjskiglas.si/novice/nasveti/ind ... k&id=15830

[vencelj]

Kot sva že s semjulom ugotavljala sredi decembra daljnega leta 2007 na 4. strani tele teme, tale razmišljanja so zgolj vzvod za nadaljna razmišljanja (vsako novo glasno- torej objavljeno- razmišljanje je dobrodošlo).
Danes sem med brskanjem naletel na stran Vrhunskega dosežka (Janez Penca) - www.vrhunski-dosezek.com/ in se ustavil pri članku (Blog), objavljenem novembra 2005 pod naslovom Mentalne zmage, Zakaj so "bronasti" srečnejši od "srebrnih"? Meni zelo zanimiva tema. Pa je lahko tudi dober vzvod?
lp, vencelj

[vencelj]

Tokrat v branje (in razmišljanje) spet članek Janeza Ferlica iz torkovega GG: www.gorenjskiglas.si/novice/nasveti/ind ... k&id=16224

[ZdravkoC]

@Vencelj, res hvala za te linke. Moram reči, da so res prava podlaga za razmišljanja. Odlična je primerjava občutka sreče in zadovoljstva drugo ali tretje uvrščenega.
Takoj se mi je porodila misel, koliko bolj so zadovoljni tisti, ki so srečni, da so neko progo sploh pretekli, kot tisti, ki jo pretečejo z lahkoto in so se gnali za boljšim rezultatom. Vse je relativno. Odvisno od tega, na kateri razvojni stopnički stojiš (bi rekel Maslow )

[Damijan]

Odlična je primerjava občutka sreče in zadovoljstva drugo ali tretje uvrščenega.

Takoj se mi je porodila misel, koliko bolj so zadovoljni tisti, ki so srečni, da so neko progo sploh pretekli, kot tisti, ki jo pretečejo z lahkoto in so se gnali za boljšim rezultatom. Vse je relativno. Odvisno od tega, na kateri razvojni stopnički stojiš (bi rekel Maslow )

Zanimivo, ne? Tudi jaz sem pripadnik te vrste, in to potrjuje občutek sreče
s prvega maratona v primerjavi s tistim, ko sem dosegel PB. Če grem še nazaj:
kako dobro se spomnim prvega kao dolgega teka. Šlo je za 20 km.
Priprave, izbira trase, okrepčevalnice, trema... Ko sem jih zmogel - torej -
prvič v življenju so me moje noge nesle 20 km ... neprecenljivo.
Takega občutka mi dejansko noben masterkard še ni dal!

Se mi zdi, da se je treba včasih zavestno pomaknit stopničko nazaj, da
šele uvidiš, kaj je zgoraj... In da znaš to cenit. Da vidiš, da neke stvari
niso samoumevne.

Ma, smo čudni! Itak in hvalabogu...

[vencelj]

Kenijski tekači so se prvič pojavili na mednarodnih tekmah leta 1954, vendar na začetku niso dosegali vidnih uspehov. Za afriške atlete so takrat menili, da so nadarjeni predvsem za discipline, kjer je pomembna eksplozivna moč, torej šprinte, skoke in met kopja. Delno so to teorijo dokazovali tudi nekateri rezultati kenijskih atletov tistega časa.
In sedaj nekaj za razmišljanje: Slabe kenijske dosežke v vzdržljivostnih tekih so pripisovali njihovim prirojenim telesnim in duševnim lastnostim, za katere naj bi bilo značilno pomanjkanje vzdržljivosti in discipline. Toda: tudi danes, ko tekaško prizorišče v veliki meri obvladujejo, slišimo, da njihove dosežke spet utemeljujejo s prirojenimi lastnostmi: geni, obliko mišic, lahkimi kostmi, majhnimi telesnimi merami itd. Če upoštevamo, da so Kenijci prve zlate medalije osvojili leta 1962 ((Igre britanske skupnosti narodov v Perthu), osem let po začetku nastopanja na mednarodnem prizorišču in glede na to, da nam strokovnjaki dopovedujejo, da je do tega obrata v celoti prišlo zaradi sprememb v telesni zgradbi, gre najbrž za primer najhitrejše evolucije v zgodovini človeštva!
(izvlečki iz VD julij- avgust 1997, avtor Owen Anderson)

[semjul]

dokler počneš stvari v življenju zato, ker to od tebe pričakujejo drugi,
si suženj,
ko pa te iste stvari počneš zato, ker si jih želiš početi,
si svoboden,
in svoboda je vodilo k sreči.

pa naj gre za tek ali pomivanje posode

[Sončka]

Hoj,
zanimiva tema o mentalnih zmagah. Tudi sama sem že občutila težo prevelikih pričakovanj glede časa na tekmi. Sreča je pa tako in tako zmuzljiva stvar...
Pa še malo heca (sobotna iskrica Dela):

Trije pogoji so za človekovo
srečo: da je neumen, sebičen
in zdrav. A če mu manjka
prvi pogoj, je vse izgubljeno.
(Gustave Flaubert)
Lp, I.

[vencelj]

Vprašanje: kako najti motivacijo za tek tiste dni, ko nimamo volje, ko se nam zdi, da je premrzlo, ko nas moti dež, turobno vreme?
Ali pa vreme sploh ni glavno pri odločitvi za tek ali netek. Zase vem, da sem že večkrat užival v "deževnem" teku (LM 07, ...), včasih me pa niti krasno vreme, ko je prav greh ne iti ven, ni premaknilo. Seveda, vse je v glavi (ZdravkoC).
Dovolj izgovorov! Kot sem nekje prebral: razloge za neaktivnost hitro najdemo, pomembneje je poiskati en sam razlog ZA aktivnost, razlog, zakaj bi nekaj naredili zase.

[tae]

Vprašanje: kako najti motivacijo za tek tiste dni, ko nimamo volje, ko se nam zdi, da je premrzlo, ko nas moti dež, turobno vreme?

Jaz ti bom podal svoje mnenje le na ta del tvojega vprašanja. Ni nujno, da izvedeš trening, če si ga imel v planu, ali pa če je slučajno sončno, ali..., včasih enostavno pride tako, da se ti ne da in pika. Pa kaj potem, če se nam ne da. Saj ne živimo od tega. Če nam takrat paše poležavati pred televizijo ali početi kaj drugega, pa dajmo. Saj mora človek tudi počivati. Jutri je še en dan, pa potem še en in tako dalje. Ko jaz iz takšnih ali drugačnih razlogov kakšen trening spustim, se že istočasno prepričam, da npr. naslednji dan moram izvesti trening ne glede na vse dogodke, ki se mi lahko zgodijo. Ali pa imam celo zaradi izpuščenega treninga večjo motivacijo za naslednjega, s katerim bi izvedel dvojni trening (včerajšnjega zamujenega in današnjega planiranega). Paziti moramo le na to, da ne pride prevečkrat situacija, da se nam ne da. Meni je npr. motivacija tudi predčasna prijava na tekmo. Tako vem, koliko imam še časa za priprave, če sem že prijavljen se za to tudi pripravljam, na tekmi želim dati vse od sebe po svojih najboljših močeh in to se ne da doseči brez treninga. Zmotiviram se torej z mislijo na tekmo. Ali pa z mislijo na priliko, da imam sedaj možnost iti tečt, vprašanje kdaj bo spet. Žal te možnosti nimam ravno vsak dan. Ko so mi moji učenci začeli jamrati, da se jim ne da več hoditi na treninge, sem jim to opisal z dvema krogoma po katerih lahko hodijo. En krog je krog aktivnosti in drugi krog neaktivnosti. Na eni točki se med sabo dotikata in tu obstaja možnost prehoda iz enega na drugega. Malo sem že zafilozofiral. Po domače povedano, če večkrat spustiš trening, se ti enostavno ne da več in hodiš po krogu neaktivnosti, oziroma kontra se lahko zgodi, da že toliko treniraš, da ne moreš nehati ali počivati, ne moreš izstopiti več iz kroga aktivnosti. Če en dan ne migaš že trpiš.

Za konec: prava mera treninga in počitka, brez slabe vesti preveč ali premalo enega ali drugega. Drži pa tu tudi tvoj pregovor, ki ga imaš v podpisu.

[kovit]

Vprašanje: kako najti motivacijo za tek tiste dni, ko nimamo volje, ko se nam zdi, da je premrzlo, ko nas moti dež, turobno vreme?
Ali pa vreme sploh ni glavno pri odločitvi za tek ali netek. Zase vem, da sem že večkrat užival v "deževnem" teku (LM 07, ...), včasih me pa niti krasno vreme, ko je prav greh ne iti ven, ni premaknilo. Seveda, vse je v glavi (ZdravkoC).
Dovolj izgovorov! Kot sem nekje prebral: razloge za neaktivnost hitro najdemo, pomembneje je poiskati en sam razlog ZA aktivnost, razlog, zakaj bi nekaj naredili zase.

Ja pridejo dnevi, ko se nam ne da...jest se s tem ne ubadam več odkar sem se prikluču organiziranim skupinam...prideš na trening, ki se ve da je ta dan ob tej uri in debata steče....pa ogrevanje, pa vaje take in drugačne pa pogovor o tem kako se bo dons garal, pa kakšen štos...in me prav mal briga kaksn je vreme.Zame je tek, tkole čist sam, tudi v najlepšem soncu počasi ratu ...ne vem ne bom reku dolgčas, ker rad tečem...ampak v skupini je res drugače...probajte, priporočam

[vencelj]

Pogled na lestvico pretečenih kilometrov v januarju: razlike so velike, toda v tej temi manj pomembne od razmišljanja posameznikov glede opravljenega. Tae, JAG, Radolca in vencelj (pa morda še kdo) navdušeni in ponosni na tistih 212,122,106 in 142 pretečenih km, na drugi strani jegart, miroR in EčO ravnodušni pri 337, 377, 324 (tolk jih jaz z avtom komaj nardim)...
lp, vencelj