Tekaški forum

Zdravo. Zanimajo me vase izkusnje ko teces polmaraton o cem vse razmisljas, da ga preteces. Ali ti kdaj zmanjka psihicne volje in ce se ti to zgodi,kaj naredis.
Vem, da je car maratona v premagovanju samega sebe, me pa zanima kako je ko se 'zaletis v zid'.
Najlepsa hvala!
M145

Premlevaš lahko različne stvari in teme za katere drugače ni časa čez dan. Ne vem morda se moraš pripravit kaj za v službo, kaj premislit o domačem okolju itd. Eni se oborožijo z MP3ji, eni uživajo v okolici, drugi se ukvarjamo sami s sabo.
Meni če mi zmanjka psihične volje je to dosti na začetku. Vendar ko prebrodim to krizo (cca po 12km) potem gre brez večjih težav. V zadnjem delu potem samo še odštevam kilometre, stotine metrov ali minute . Če si že pred kratkim ali še boš pretekel tako razdaljo potem ne bi smel naleteti na "zid".

Zanimivo vprašanje, pa težak odgovor. Jaz sem danes za trening pretekel okrog 20 km v tempu okrog 4 min/km, pa se ne spomnim več, kaj sem razmišljal, še manj pa za teke v preteklosti. Vem le, da se vsakič, ko me obidejo negativne misli (te pokvarijo rezultat ali celo pripeljejo do odstopa), potrudim in jih preusmerim v pozitivne- samega sebe z mislimi vzpodbujam, da nadaljujem s tekom v podobnem tempu.

Mp3 pri teku zelo prav pride. Sploh če maš kakšno dobro musko in ko je kak dober refren te kar potisne naprej, da skorajda špritntaš. Tako, da priporočam da kaki sebi ljube komade za dan maraton prišparaš, da se jih ne boš do takrat prenaposlušal. Žal sem z mp3ijem tekel samo enkrat.

Včerej sem pretekel nekih 18 ali 19 km (z nahrbtnikom) in nisem imel nekih težav z motivacijo. Preprosto zato, ker sem vedel, da sem kos turi in da do doma pač moram priti.

Hmmm, tudi jaz se ne spomnim kaj premišljujem med tekom. Še za danes se ne. To je čudno. Enostavno ne vem. Verjetno sem preveč zaposlen, s tekom, pulzom, odrivom noge, hitrostjo....
Res pa da si po dobro opravljenem teku, nov osebni, ali kaj drugega, kar sam čestitam za vzpodbudu .

Jaz sem neprestano zaposlen s časom. Preračunavam čase in kilometre, vmes opazujem sotrpine, gledam kje bom pil, gledam progo, kje je lažje iti, opazujem pulz, se zaviram, če ga imam preveč, se čudim, če me prehiti oseba ženskega spola, jo občudujem in se psihično sprijaznim s tem itd...

Odlièno vprašanje,

Daljša je proga boljše je ne razmišljati o teku in kilometrih.

Samo se prepustiti progi,...

Stanje duha se dejansko uredi na ritem osveževalnih postaj.

Torej vmes
- ali pokrajina
- ali kakšen mimoidoè s katerim spregovorim nekaj besed

- tik pred postajo pa preskok na razmišljanje oz. scaniranje kaj potrebujem
na osveževalni postaji ( z upanjem da to imajo hehe - bolj ali manj
pa itak potrebe in želje uskladimo s ponudbo mar ne)


Sta pa dva posebna stanja uma med tekom èe je prejšno ki sem ga opisoval stanje nekega ravnotežja in stabilnosti potrebno za glavnino poti je tu še:

1. enega si ti omenil ...to je zid

na krajših razdaljah so to vsekakor noge in je rizik da je kaj narobe
v presnovi ali krèih ali kakšni telesni funkciji ( notranji organi ) manjša...
Težke noge...ja takrat pomagajo metode uma, ki jih sicer èlovek uporabi v življenju ko se èuti ujetega v neprijetno situacijo. Namreè bistvo te metode je da ta problem tvoje telo in um ne vzameto toliko resno da ti požira energijo ( èlovek ima vedno nekaj kvantov survival energije ali instinkta ), ki mu je vedno na voljo èe le dobro usmeri možgane ( predvsem se je treba distancirati od boleæine ali problema ). To seveda je sedaj bolj teoretièno opisano dejansko bi lahko o tem veliko povedal bolj v praksi
na sami stezi.


2. drugega ki je vsem nam prijetnejši pa je tista lahkota ali finish ali tudi na sredi proge ( povezano tudi z pravilnim doziranjem ) ali èe si pred tem nepravilno doziral pa si potem padel v neko krizo ( morda celo hipoglikemija ) in potem vnos sproži èez nekaj èasa pravo ekstazo in lahkoto. Takrat se zaženeš, obvladuješ kilometre in takrat gre samo zato kako obdržati to stanje èimbolj do konca.
Kaj takrat razmišljaš na kaj se fokusiraš: takrat jaz osebno se bojim krèev potencialno skratka neèesa kar bi to lahko prekinilo. To sicer ni v redu to razmišljanje. Ampak vseeno se mi dogaja ...pravilno kar mi tudi uspe pa je preprosto èutenje podlage in nog ter um zaposliti samo s tem kako stopajo noge èimbolj optimalno, roke èimbolj optimalno, pokonèna hrbtenica...urejeno dihanje.


Vedno pa je konstanta urejeno in pravilno dihanje.
Ko je kriza si pomagam tudi umetno ( sam zavestno ) pospešim dihanje.
In se fokusiram na vdiljaj in izihljaj ter kako noge dobivajo èez nekaj èasa lahkoto zaradi tega.

zdejan napisal/-a:Jaz sem neprestano zaposlen s časom. Preračunavam čase in kilometre, vmes opazujem sotrpine, gledam kje bom pil, gledam progo, kje je lažje iti, opazujem pulz, se zaviram, če ga imam preveč, se čudim, če me prehiti oseba ženskega spola, jo občudujem in se psihično sprijaznim s tem itd...

razen da ne preračunavam časov, vse ostalo je nekak isto...
+ mp3

Za začetek kaj vse je bilo narobe v službi, kaj bom naredil, da bo bolje, potem pa faks, kaj zasebnega... Čeprav v 21 kilometrih niti nimaš preveč časa za razmišljat.

Jaz mam tudi na 21 km polno časa za razmišljat. Se moram pa navadit na MP3. A vas je na začetku kej motil, predvsem slušalke, ali imate kake boljše.

Sem si tud to umislil ampak sem dobil občutek, da kr ni pravega občutka pri teku...sploh če je kakšna bolj počasna muska potem avtomatsko tud tempo ni ta prav...

Slušalke so pa tud men delale problem...kr skoz so mi neki ven padale...mogoče bi blo treba nabavt kakšno varianto, ki se zatakne za uho.

mogoče 1-2x da je mal motlo, ampak pol se navadiš, je zdej čudno brez tečt....
dobre so tiste k jih zatakneš za uho, ampak jest mam očala, tko da me moti, če mam 2 stvari za ušesom, mam premejhne zgleda...

Uf, psiha in tek je v bistvu neločljivo povezana. Iz več razlogov. V bistvu tek pomaga psihi se pa zgodi tudi obratno. tek sprošča in poživlja ter zbistri duha, obenem pa ti psiha pomaga, da tečeš. brez glave na mestu sigurnu pri teku ne prideš daleč.

Tek je zame še vedno sprostitev, v bistvu ne razmišljam nič, mi pa včasih zanimive ideje ravno takrat kar same kapljajo v glavo.

Sam sem empirik.
Glede na to, da mi bo tole četrta 21ka, tretja letos in prva ponovitev ljubljanske, že približno vem, kje in kako bo vrag odnesel šalo. Predvsem bom gledal kilometrske čase (in kompenziral prehiter ali prepočasen začetek), oni del, kjer me je lani povsem umorilo (od obvoznice pod Monsom sta dva previsna klanca, ki se prikažeta samo enkrat na leto, in tista mrtvaška milja mimo sečišča s PST po 92% klančini mimo koruze do zavoja na Večno pot) pa bom v teh tednih ša parkrat v živo prejadral. Zadevo imam že ves mesec za podlago na ekranu in grem takole parkrat na dan malo virtualno predihat...

Ko tečem po naravi, po gozdu, ob reki, si ne predstavljam muzike zraven. Najlepše je ravno zjutraj v naravi, ko pojejo ptički, vreščijo srake, se nekaj v grmovju premika, stečejo čez cesto srne. Tu so zvoki zelo pomembni, če hočeš v celoti dojeti naravo in iskati stik z njo. Če imaš slušalke na ušesih, marsikaj zamujaš. Muzika je za doma, med štirimi stenami.
Drugo pa je kak dolg tek po vročem asfaltu v urbanih okoljih, kjer je hrup. Tam pa je druga nevarnost. Ker ne slišiš dogajanja okoli sebe, te lahko povozi avto.
V začetku sem se tudi sam ogledoval za kakšnim predvajalnikom in ugotovil, da stvar ni niti tako zelo draga. Ko pa sem potem malo premislil, pa sem ugotovil da to ni za mene. In definitivno predvajalnika ne bom kupil.