Tekaški forum

Priznam! Ko prebiram ta forum se pogosto zalotim ob misli: "Joj, kakšni norci!" Res je, marsičesa ne razumem in mislim, da ne bom razumela nikoli. Recimo tekmovalnosti do konca. Pa te nore zaljubljenosti v šport, gibanje, preseganja meja, samega sebe.
Verjetno pa tudi nisem ravno "na liniji" in nimam "prava glasanja" o tem kaj je normalno in kaj ne, saj sem že od nekdaj sovražila šport iz dna duše. Še, da sem shodila, so me morali (skoraj) prisiliti. Telovadba (po novem športna vzgoja) v OŠ in SŠ je bila živa nočna mora. Športni pedagogi brez kančna pedagoškega v sebi. Rezultati porazni na vsakem testiranju. Če sem kdaj imela v sebi vsaj 1% športne tekmovalnosti, je izparel že tja do 5. razreda. Potem sem se pri športu samo še švercala. Če se je le dalo, sem sedela na klopci ob robu telovadnice in čakala, da je minilo. Prespala sem 12 let šolske športne vzgoje. Pa ne sam šolske...tud vsake druge. Šport pa jaz? Pa kaj si ja nor. Ni šans. Na-a. Nisem nora.
Na faksu sme pridobila vsaj kanček veselja - nad drsanjem. Sicer pa vsi vemo kakšen šport je "obvezen šport".
Nato pa - pade stava. Mati grejo tečt v Radence Pif, kera ideja. Norc, itak ker je bilo tooooliko izgovorov, zakaj ne bi šla, pa.... Sem rekla: mati, če pa ti letos(par let nazaj) prideš do Radenc, pa odtečeš svoje, pol grem pa naslednje leto tudi jaz.
Iz inata so mati pustli vse ob strani in šli tečt jaz pa v jok. Skoraj. Še bolj pa sem si pulila lase, ko ej bilo treba "trenirat". Vsak dan. 6km. Kar iznenada. Telo se je uprlo. Itak. pa sem vseen šla. vsak dan. Včasih sem pretekla samo 100m, pa sem bila zapehana, v prsih me je tiščalo...
Vseeno sem prišla do Radencev, in pretekla vseh 5,5km. Očaralo me je vzdušje. Navijanje, pozitivna eneregija.
To je bila moja prva športna prireditev.
Sprašujem se, zakaj nam tega dela športa nihče nikoli ni predstavil? Zakaj je bil (in je še, vedno bolj) v šoli samo tekmovanje? Samo rezultati? Ne pa udejstvovanje? Dobro, šola je šola. Dolgčas, nihče ni zainterisiran.
Ampak, če ne bomo znali intervalov, od tega ne bomo umrli. Če pa bomo posedali po kavčih in buljili v TV, pa... no ja, dobro se nam lih ne piše...

In potem človek pri skoraj 30 ugotavlja, da bi bil že čas, da kaj naredi zase pa za svoje zdravje. Ampak šele potem, ko ga kaj boli.

Sem se prav zamislila, ko mi je po Radencih prijateljica dejala: "Vsaka čast. Da si se spravila in tekla 10 km. Stara, res mi je v čast da te poznam." Seveda sem se smejala in se mi je zdelo neumno. KO je pa tolk drugih, ki tečejo vsak dan, pa vsak dan ne vem koliko kilometrov več kot pa jaz.
"Ja, ampak oni itak dihajo tole lavfanje in bi umrli brez svoje doze, ti pa se moraš prisilit, da greš tečt."

Pa še prav ima.
Torej... vsaka čast vsem, ki smo se iz Lenivcev spremenili, vsaj v polžke. (če dobro premislim, ta primerjava lih ni najboljša) pa dobro... Sej veste kaj sme hotla povedat, a ne? (aja...pa vsaka čast vsem, ki ste se prebili do konca )

Moram priznati, da mi je čisti užitek brati take in podobne prigode nas tekačev. Se mi pa hči čudi če se kateri zgodbi smejem malo bolj na glas. No tale moja ljuba hčer me je vsaj za 1x samo pošteno oskubila po denarnici za vso opremo ( ja moraš bit pipi na teku) čast, da je tekla z mano je bila pa samo 1x - no vse skupaj se je zmigala 2x. No pač večkrat kot njen striček iz Zagorja, ki čaka boljše čase v tem tisočletju. Upam in si želim, da bi nekoč odtekel neki tek recimo LJ 10ko v družbi žene (ta me itak redno spremlja),hčere in brata. Halo sem preveč optimističen?
Tudi sam spadam bolj v polž kategorijo vsaj po časih sam sem pa se po 1 letu takega ali drugačnega miganja spravil v Radence na 21km in celo prišel v lastni režiji do cilja. Tudi počasi se daleč pride mar ne?

Solatka,

zanimivo vprašanje, vendar pomisli: ko si stara 12 let, nimaš časovne dimenzije. Vse mora biti hitro, skrbi te miljon stvari, povezanih z odraščanjem, pa kdaj bom 16, pa tako naprej. Tek kot izrazito individualen šport, sploh pa na dolge proge, zahteva določeno zrelost in pripravljenost na odrekanja (trening). Zmotivirat mlade zakaj takega je pa umetnost

Moja zgodba je zelo podobna, do faksa nisem nikoli tekel več kot 5 km, pa še to 3x na leto. Potem pa sem opazil terapevtske učinke teka med študijem in pričel bolj pogosto teči. Preboj pa se je zgodil pri 30h, ko sem pričel z rednim tekom. Enostavno sem začel videti smisel v dolgih tekih. Štiri leta kasneje sem pretekel maraton, in zdaj samo vzdržujem tolikšno kondicijo, da lahko vedno pretečem 10 in z malo truda 21.

Samo pogumno naprej! Pa na tekmi pocukaj kako rdečo piko za rokav, da se spoznamo!

Lep let,
Pegaz

pegaz napisal/-a:Solatka,

zanimivo vprašanje, vendar pomisli: ko si stara 12 let, nimaš časovne dimenzije. Vse mora biti hitro, skrbi te miljon stvari, povezanih z odraščanjem, pa kdaj bom 16, pa tako naprej. Tek kot izrazito individualen šport, sploh pa na dolge proge, zahteva določeno zrelost in pripravljenost na odrekanja (trening). Zmotivirat mlade zakaj takega je pa umetnost



Samo pogumno naprej! Pa na tekmi pocukaj kako rdečo piko za rokav, da se spoznamo!

Lep let,
Pegaz

Pegaz se strinjam, da so pubertetniki klasa zase. Vseeno pa mislim, da bi lahko šport (kakršenkoli že) v šolah naredili "bolj prijazen uporabnikom".

Glede cukanja za rokav pa... sem mela v Radencih dober namen... Ampak verjameš al pa ne, čist nobene rdeče pike nisem videla. Mende sem le imela tremo:roll: .

Aja, ni res. Lauferja sem videla (po atentatu, sam on je lavfal, njega nisem mogla cukat za rokav).
Pa men se zdi da sem videla Inota (po slikah sodeč bi lahk bil on), ampak takrat sem jaz še lavfala, on pa ne več. Pa ga tud nisem mogla cukat za rokav.

Res je, kot bi sebe bral mojo zgodbo imaš spodaj na gumbku www, ampak saj vse že veš.

Ko bi le vedel prej.

Izgleda, da je kar precejšen del tekaške popoulacije, ki nas je tek zgrabil okoli tridesetega leta. Vključno z mano. Prej sem nekaj malega tekla, ampak kakšen kilometer. Zdaj pa so mi všeč malo daljše razdalje, ki jih mislim v kratkem še podaljšat.

pajo napisal/-a: Upam in si želim, da bi nekoč odtekel neki tek recimo LJ 10ko v družbi žene (ta me itak redno spremlja),hčere in brata. Halo sem preveč optimističen?

Pajo, pusti času čas. Vsak mora sam priti do te odločitve.

Wega, zdej sem pa skor umrla od smeha. Na tak fajn način pišeš o tistih začetniških problemih. Jap, jap, sem se kar našla med vrsticami ja


Janazaspana, pred Radenci, sem se tudi jaz šalila, da bom drugo leto pa tekla na 21. Ampak sem med 10ko v R. si obljubila, da je to moja najdaljša razdalja v življenju

Mi je pa kolegica po Radencih rekla, da sem NORA, ker sem šla na 10. Ampak, ta kolegica, bo (vse kaže tako) šla z mano tečt nočno desetko

mislim, da imamo več ali manj vsi podobno zgodovino: najstniki in šport - le kaj je to? še vedno imam pred očmi sliko profesorja športne vzgoje na srednji šoli. ni bilo dneva, da se ne bi za nami drl: "dajmo mame!!!! dajmo mame!!!! premaknite riti lene!!" jah, takrat smo imele (v razredu same punce) v mislih samo to, kdaj bomo lahko skočile v prvi kafič na kavo z velikooooooooo smetane (uf kalorije) in čik. in tu se je ponavadi zaključilo naše znanje o zdravem življenju.

da pa bi me dandanes dotični profesor videl oz. vedel o moji zagnanosti za tek (ki btw traja že točno eno leto ), bi vse besede o lenih ritih in mamcah moral vzeti nazaj

Srednješolsko obdobje je pač takšno kot je. Takrat se na dolge proge kaj dosti ne teka. Športni pedagogi delajo napako v osnovni šoli, ko imajo še skoraj vsi otroci veselje do gibanja. Ampak ti športni "pedagogi" se menijo samo za nadarjene in potem skušajo preko njih dosegati "svoje" športne uspehe. Za natalentirane se ne zmenijo kaj dosti, njihove pomoči in pravilne motivacije pa so potrebni ravno ti. Vse po vrsti naženejo v dir do zadnjih kapelj moči in odberejo najboljše. In jih pohvalijo in se jim posvečajo. Potem pa ni čudno da se tisti zadnji počutijo odveč in se jim zdi strašanski napor, če se hočejo ta hitrim vsaj malo približati.
Tako naši "pedagogi" iščejo talente, nove prvake. Na koncu pa se izkaže, da jih najdejo malo, pa še s tistimi imamo same probleme in skoraj ničemur ne koristijo. Prej škodijo.
Bolje bi bilo, da bi se naši "pedagogi" posvečali ta zadnjim in jim vlili prepričanje da je prijetno in koristno gibanje, ne glede na to ali je dovolj hitro, da bodo na šolskem prvenstvu stali na štengicah. Množičnost je koristna za zdravje naroda, ne pa par prvakov, ki jih gledamo na malem ekranu s čipsom in pivom v roki.
Tudi moje izkušnje s šolskimi športnimi pedagogi so slabe, žal.

Solatka, jaz sem bila še 10 let starejša kot ti, ko me je doletelo "tekaško razodetje" Tečem že malo več kot eno leto in me zmeraj bolj veseli, tudi dejstvo, da čeprav začneš pri štiridesetih, še vedno lahko napreduješ. Nisem imela nobenih zdravstvenih motivov, enostavno sem se želela malo preizkusiti. Strinjam se s Pegazom, da tek na dolge proge zahteva določeno vztrajnost, potrpežljivost in disciplino, ki večinoma ni značilna za mlade ljudi.
Doma imam dva najstnika, ki se nič kaj dosti ne pritožujeta čez šport v šoli, ampak da bi kaj počela izven šole, jima pa ne pride na misel. Mogoče bosta začela, ko bosta starejša, saj starši vzgajamo z zgledom.
Zato nič ne misli, da si pozno začela, ali da bi morali tek bolj organizirano širiti, če si to mislila Tek je precej prisoten v medijih, veliko ljudi poskusi in tisti, ki jim ustreza, vztrajajo. Jaz mislim, da tudi če me bo enkrat minilo hodit na tekme in spremljat forum(edini, ki ga sploh spremljam ), bom pa še zmeraj hodila tečt vsaj toliko, da bom ohranjala kondicijo. Dva do trikrat na teden po 5km, to je zdaj zame zen varianta, kot pravijo fantje na forumu

Asparagus napisal/-a:Zato nič ne misli, da si pozno začela, ali da bi morali tek bolj organizirano širiti, če si to mislila

Nisem hotela reči, da se tek premalo širi.
Klopotec je fajn povedal. V šolah se dela vse na rezultatu. In če ni tak, kot si želijo pedagogi, pač ne zaslužiš pohvale.
Vse je na zmagovalcih, vsa ostala raja pa je vredna le prezira in posmeha. In ta občutek ti ostane.
Potem si pa še po 10 letih končanih šol izbijaš iz glave, da itak nisi sposoben pretečt 200m)

ja solatka taka je tudi moja zgodba, samo meni se je posvetilo šele pri
44 letih, ker sem ugotovila, da bom pri 50 verjetno v invalidskem vozičku.
Sedaj se pučutim enkratno, udležila sem se lanski LM na 10 km, moja želja pa je enkrat se udeležiti 21. Delam na tem.
lp
karma

solatka napisal/-a:

Asparagus napisal/-a:Zato nič ne misli, da si pozno začela, ali da bi morali tek bolj organizirano širiti, če si to mislila

Nisem hotela reči, da se tek premalo širi.
Klopotec je fajn povedal. V šolah se dela vse na rezultatu. In če ni tak, kot si želijo pedagogi, pač ne zaslužiš pohvale.
Vse je na zmagovalcih, vsa ostala raja pa je vredna le prezira in posmeha. In ta občutek ti ostane.
Potem si pa še po 10 letih končanih šol izbijaš iz glave, da itak nisi sposoben pretečt 200m)

Mogoče si imela tudi smolo z učitelji. Pri nas je bilo vse precej "na easy".
Večinoma smo lahko igrali moštvene športe in če je bil kdo bolj len, se je lahko držal ob strani. Vsako leto smo delali tiste teste na 60, 600m, dvig trupa... In če mi je bilo v tistih časih težko pretečt 600m veš, da sem lahko pri telovadbi precej počivala. Ocene so bile pa itak Zu, U in MU. Krožkov in klubov za individualne športe pri nas nismo imeli in tudi danes je komaj kaj bolje.
Ampak glavno, da smo sedaj v redu. Že z Radenci si dokazala, da nekaj zmoreš, pa smo šele na začetku

Asparagus res nisem mela dobrih špornih učiteljev ja. NO, edin na faksu.... Sam takrat je blo že prepozno

Ma ja...važno, da zdaj migam. Pa da sem pretekla Radence letos.

Ojla ! Tud jaz sem ena izmed tistih, ki jih je po 40-tem zadelo. Prej pa, kot so napisali že mnogi: jaz in šport - dva nezdružljiva pojma. Mene je navdušil lanski maraton v Lj., kjer sem bla sam gledalka. Potem sem šla pa nekajkrat probat, si pozimi kupila tekalno stezo in evo - odtekla Radence.
Bravo za vse nas, ki smo začeli športat v zrelih letih - ker je mnogo težje.