Tekaški forum

V polzji sekciji sem prebiral poste novopecenih/'pocasnih' tekacev. Spomnil sem se, kako tezko je bilo prvih 6 al 8 tednov, ko sem zacenjal spet laufat po operaciji. Takrat sem se dostikrat obrnil na razlicne forume in spletne strani da sem si nasel motivacijo za laufat. Pa sem si reku zakaj ne bi tuki zacel ene teme, kjer bi lahko ljudje pisali kaj jih zene in dali novim tekacem motivacijo, da si zavezejo superge in se odpravijo skozi vrata.


Najboljsa motivacija k sem jo kdajkoli slisal kar se laufanja tice je:

Se nikoli mi ni bilo po teku zal, da sem seu laufat. Velikokrat pa mi je ze bilo, da nisem sel.

Na to resnico se spomnim vsakic, ko se mi ne da. In potem grem.

O motivaciji sem nekje na tem forumu že pisala. Poleg vse uživancije, ki jo imam s tekom (ko tečem sicer ne izgleda tako) in je motivacija psihična sprostitev. Po končanem teku in še naslednji dan sem prav prijazen človek, nič tečna, slabe volje. Ko sem taka vem, da je skrajni čas, da spet obujem tekaške copate in pot pod noge. To sta dva razloga za motiviranost za tek.

Danes grem.

Čeprav je citat iz druge športne panoge, čeprav mi je (za enkrat...) hitrost teka deveta skrb, pa so mi naslednje besede (v prostem prevodu) vedno vzpodbuda:

''Nikoli ne gre na lažji način. Le vedno hitreje gre'' Greg Lemond

Legendarnih ''daj nekaj nase, ne samo vase'', od moje žene izpred dobrega pol leta, ne bi niti omenjal...

Vedno znova odkrivam, kaj vse zmorem. In to me ponovno spravi teč in začarani krog se ponovi. Upam, da ga ne bo nikoli konec .Tako prijetno se počutim po teku, da enostavno ne gre drugače, kot teč. Lastni trud je bogato poplačan, tu ni dvoma o tem, da trud prinese nagrado.

Mene v zadnjem času poslušanje dobre, hitre, ritmične glazbe = Radio 1.
Ko je kak dober refren te kar izstreli. Je pa res da ne slišiš svojega telesa in lahko tečeš prehitro in zaideš v težave oz. se poškoduješ. Je pa prima, ker sem se naveličal malo svojih običajnih tekaških poti. Če pretečeš večino od kakih 2000 km na letu po krogu z radijem recimo 5 km, je muska trenutno res dobro variatna za preganjanje dolgčasa.

Pozimi sem bil tudi zelo motiviran za tek po snegu, a ga skorajda ni bilo. Kljub temu sem se takoj odpravil na tek, ko je začelo snežiti in bilo je prima.

Tretja dobra motivacija je da srečaš na svoji trasi tudi druge tekače in jih z užitkom prehitevaš. To počnem na Ljubenskem polju običajno v svojem drugem večernem treningu, ko je v polju največ tekačev in sprehajalcev. V ta sklop bi verjetno sodil tudi tek v družbi, ki ga pa skorajda nikoli ne prakticiram.

Naslednja motivacija, ki te pa predvsem na začetku vleče naprej, je pa motivacija po neznanem, po nedoseženem. Užitek ko prvič pretečeš npr. prvih 5, 10 iali pa prvič tečeš na kako goro. Zanimivo da ti je to veliko bolj zabavno, kot potem kot ti te razdalje postanejo rutina.

Trenutno me motivira Garmin. Če si ne bom do jeseni kupil footpod-a, mi bo tekalna steza definitivno zarjavela.

Trenutno me najbolj motivira želja preteči polovičko na Ljubljanskem maratonu.

Zaenkrat me najbolj motivira 2. Nočna desetka na Bledu, pol pa Ljubljanska 10-ka.

javaman napisal/-a:Trenutno me motivira Garmin.

Se lahko samo podpišem.

DAVID 08 napisal/-a:Zaenkrat me najbolj motivira 2. Nočna desetka na Bledu, pol pa Ljubljanska 10-ka.

A se lahko kar podpišem?

oj,
Mene pa motivira 21-tka na LM in to pod 2 urami.. Pa kot je Janazaspana napisala,da po teku ni tečna..jaz pa po teku ne razmišljam o neumnostih in o ....
lpr

Tako kot so že nekateri pisali, tudi jaz veliko motivacije najdem v veselju po teku. Med tekom opazujem stvari okoli sebe, gledam naravo, živali,......, pa tudi sebe opazujem, kako reagiram v teku oziroma kakšno je moje počutje na določenih pretečenih kilometrih. Pa tudi GARMIN je bil moja motivacija, dokler nisem na Ljubljanskih trojkah letos izgubil foot poda.
Ampak tečem zaradi sebe in mojega počutja in ne zaradi kilometraže in hitrosti.
PS: Seveda imam pa v sebi tudi kanček tekmovalnosti in si želim biti vedno boljši

kaj me motivira?

- tisti dobri občutek, da ZMOREM
- tisti dobri občutek, da sem si v enem letu odkar tečem nabrala ogromno kondicije
- tisti dobri občutek, ko pregledam moj tekaški dnevnik in vidim, koliko km se je že nabralo, koliko kalorij je bilo pokurjenih, koliko ur sem preživela v naravi (namesto doma med štirimi stenami)
- tisti dobri občutek, ko mi mož po teku, ki ga odtečeva skupaj stisne roko in reče: "bravo, dobra si"
- tisti dobri občutek, ko se vrnem s teka in sem popolnoma "prerojena", polna nove energije

Jaz sem rabila začetno brco v rit - nekaj "muje", da sem začela, da sem se sploh lotila, da sem se otresla tistega "ah saj to ni zame" pa "jaz tega itak ne morem". Pri meni je misel dozorevala že nekaj časa, piko na i je narisala knjiga Tek za začetnike, ki mi je enkrat migala s police. Ko sem mela knjigo je blo treba met superge, potem sem cincala "ker bi laufala z muzko pa nimam torbice za MP3", ko sem dobila še to pa res nisem imela več izgovorov. Sem se spravila s kar nekaj psihične priprave. Ampak samo prvič. Ker je blo že prvič tako fajn, da sem komaj čakala, kdaj grem spet.
Sama nad sabo sem navdušena vsakič, ko mi rata odlaufat naslednjo točko (13 tedenski program tečem), z veseljem naredim kljukico v knjigo. Med tekom uživam sama s sabo ali ob muziki, pretuhtam dan, naredim kakšen načrt za naprej, gruntam, kam naj zavijem, da bom do konca programa blizu doma, cel kup dela, ki mi pašeeeee. In ko pridem domov, nisem vesela, ker je konec, ampak sem kar malo "žalostna", ker je jutri pavza. In komaj čakam naslednjič. V tem času se mi še ni zgodilo, da bi cincala, ali naj grem ali naj rajši prestavim - kar mi ni podobno.

Všeč mi je to, da sem se sploh lotila, da mi gre, da se krasno počutim, da me mika iz dneva v dan... Tisti mega občutek po teku je krasen, kar malo zasvoji. In žene dalje. Postavila sem si pa vseeno "merljiv" cilj - jeseni grem na 10 km na Ljubljanski maraton. Če bom tam zmagala (beri: pretekla od štarta do cilja), sem si obljubila nagrado. Bom takrat spraševala kaj o športnih urah.

Zdaj sem v fazi, ko tek ni pod "moram" ampak pod "hočem", potem je vse čist simpl. Če bo enkrat postal prisila bom najbrž prenehala.

Mene preprosto motivira napredek.Kaj vse lahko zmorem ce se potrudis.