ZASAVSKA POT 3 _ 80km- semjul
OdgovorObjavljeno:15 Avg 2008, 14:21
Zgodnje vstajanje mi je vedno delalo nekaj preglavic, tudi današnje ob 4. uri zjutraj se ni razlikovalo. Z napol priprtimi očmi sem nase navlekel opremo, pripravljeno prejšnji večer, in se spustil do avtobusne postaje, čakat avtobus ob 5uri do Izlak .
Pet in petnajst je že, avtobusa ni.Malo pred pol šesto se prikaže, Šofer se opravičuje, okvara kaj čemo, meni pa se zdi, da je malo podremal.
Saj ni hudega, le za pol ure dneva mi je žal, kar se lahko zvečer pokaže za težavo na neznanem terenu.
Končno z dobrimi občutki zagrizem v prvi breg. Proti Zasavski sveti gori. Jutro, ki se budi, psi, ki jih jutranji obiskovalec s štirimi nogami preseneti (tako psi vidijo trekerja s palicami), se zaganjajo in napenjajo verige.Vas ostane za menoj, gozd in pot ki me vodi, misli kje daleč daleč je cilj, kako se bo treba še podvizati, razmišljanje o taktiki, kje jesti kje počivati, me pripeljejo na vrh 822m visoke Svete gore.
Staro obzidje pokopališča vrh gore, s cerkvijo sredi, da temu vrhu res poseben pridih.Koča zaprta, po novem ob ponedeljkih in sredah, vendar v odklenjeni verandi vpisna knjiga ter pečat. Malo okrepčila, odduška, za več ni časa.
Malo sem razočaran, ko prispem okrog hriba, saj so domačini ta del spremenili iz svetišča Mariji, v nekašen Marijaland z zidovi in kičastimi poslikavami, celo skalco s klopcami, kjer smo obiskovalci posedeli in občudovali razgled so spremenili v obzidje, neokusno.
S temi mislimi sem že tekel navzdol, po peščeni poti, ki vodi na Geoss, Vače. Steza, kolovoz, ter makadamska cesta se menjujejo, rahlo razgibana pot je super za tek. Znamenja ob poti, ter napisne table opozarjajo na davno izgubljene dogodke iz Rimskega cesarstva, tako naprimer sem prvič videl kraj kjer je kmet izkopal Rimsko situlo, simbol Vač, rimsko grobišče ....
Uuuu, nekaj peče na prsih, nujen počitek.Seveda obliž se je odlepil, uporaba prve pomoči in teževa je odpravljena z novim obližem, vendar skrb kako se je sprijel s preznojeno kožo ostaja.Zamenjam še nogavico na desni nogi, ker imam v obuti neprijeten občutek na peti, pa sem pot šele dodobra začel.
Tečem, skoraj bi lahko rekel, da mi je malo dolgočasno, ko ugledam pod seboj Vače, se pravi, treba je nadaljevati nad njimi proti Geossu, kar pa mi preprečuje električni pastir in šavje. Ne, ne bom se spuščal po nepotrebnem, zakoračim v šavje in pekoče bolečine po nogah opozarjajo na nezaščiteno kožo v kratkih hlačah, še preko električnega pastirja, travnika, hop pa sem na cesti. Dva ali tri km pretečem po asfaltu, in pri gostišču, ki je seveda zaprto, na to se človek kar nekako navadi, pritisnem žig, ter nadaljujem do spomenika na Geossu, kjer leži geometrično središče Slovenije. Tako so vsaj izračunali geometri. Pravijo, da če bi Slovenijo izrezali iz globusa, in skozi Geoss zapičili os, bi ta ostala lepo v ravnovesju.
In kam sedaj? Najdem markacije naprej po cesti, vprašam žensko na bližnji kmetiji, po Zasavski poti, in jo mahnem dalje.Moja prva velika napaka, ki bo potegnila za seboj še druge, hvala bogu brez večjih posledic razen večih km. Makadamska cesta se spušča.Super za tek.
Kamnolom nad Kresnicami, je nad menoj in cesta zavija proti Litiji. O pa menda ja ne, moral bi biti nad kamnolomom na poti proti Jevnici.
Odločim se, da se ne bom vračal, niti ne bom nadaljeval poti, temveč uberem srednjo pot, čez drn in strn proti Kresnicam, ki so v smeri mojega željenega cilja.Prečenje nepokošenega travnika čutijo predvsem mokre noge, vendar tu ni pomoči, vsaj trenutno ne. Spust je bil uspešen, na cesto ob Savi pridem pri Kresniškem mostu, katerega prečim, saj se moja pot nadaljuje od tu naprej po drugem bregu Save. Najdem trgovino, kupim Colo, ter mrzlo vodo za dotakanje v kamelo, in v bifeju spijem kavo, kofein poživi duha in telo, vem pa, da me čaka kar precejšnja razdalja do Jevnice po asfaltu, k sreči ravninska in manj prometna cesta. Lahen tek, skoraj brez prometa zahvaljujoč zapori ceste v gradnji, no vsaj nekaj.
Jevnica. Ne izgubljam časa z iskanjem poti proti Jančam, vprašujem domačine, ki me rade volje napotijo, kar se izkaže za drugo napako, napotili so me po cesti. Na vrhu vzpona po uri in pol, ugledam smerokaz pešpoti za Jevnico, 40 min. je pisalo. Vendar ne moreš vedeti ali si potegnil kratko, ker ne veš koliko bi se zamudil ob iskanju krajše poti, tako da včasih krajše postane daljše.
Dom na Jančah, tukaj sem planiral malo daljši odmor, dan je nekje na sredi okrog ene, sezujem se, odnesem oboje nogavice sušit na igrala, copate na sonce, naročim mineštro, kos štrudla, dva izotonika iz hladilnika, in ....počivam.
Mineštra dobra, štrudelj še boljši, le račun pretirano zasoljen za kočo na 800m, s cestnim dovozom.
Pol ure je hitro mimo, med obuvanjem ugotovim, da so noge precej bolj na suhem kot pred postankom, zahvaljujoč pekočemu soncu, ki je pripekalo zadnji dve uri, kar so se razkadili oblaki.
Oskrbnika in njegovo ženo sprašujem o najboljši poti proti Polšniku, ki je oddaljen kakšnih 8 ur hoda, vendar se jima niti približno ne sanja, izgleda da sta imela v šoli boljšo oceno iz matematike kot iz zemljepisa
Spust proti Litiji gre tekoče, ker ni prestrm, ampak se lepo v dveh urah spustim v mesto.Na starem zidu je še markacija, malo naprej na hiši tudi, skozi center pa se izgubi, nihče ne pozna planinske poti za Ostrež, vsi le cesto proti Polšniku.Odločim se za cesto proti Šmartnem pri Litiji, tam pa se spet pozanimam o poti.
Šmartno.Oče in sin grabita seno, v pesjaku dva odrasla bernska planšarska psa in štirje mladiči, zganjajo hrup, jaz pa sprašujem za pot.
Oča mi vse razloži, vendar spet po cesti, pa kako so hodili peš, pa s kolesom, pa z mopedom, jaz pa nimam časa, nočem biti nesramen, se zahvaljujem in nadaljujem pot , le kako drugače kot po cesti. 16km hriba da je, je rekel. No pa dajmo. Na tabli piše 7% klanec, vsaj to ni prestrmo, kjer se malce poravna tečem, drugje hodim, včasih mi tempo povsem upade, potem dodam malo energije v obliki turškega medu z mandlji. In ko me hoče volja prepričati naj sedem, potegnem iz nahrbtnika aduta, Coca colo ki jo tovorim v ta namen iz Kresnic, ter pest dateljnov.Kar med hojo použijem, in energija se kmalu povrne.
Vrh in razpotje, povprašam fantiča na kolesu iz bližnje kmetije za Polšnik,
po makadamski cesti navzdol 4 km,super za tek, vsekakor bolje kot zadnji 16km asfalta.
Končno Polšnik, sedem preobujem nogavice, katere sem sušil na nahrbtniku, malo pojem ter se pripravim za zadnje dejanje. Spet na planinski poti, Ostrež, ki je le malo dvignjena skala nad cerkvico na hribčku, je kmalu za menoj, pečat na bližnji kmetiji, Kum v daljavi. Prihajam, še fotko mojega cilja in pot pod noge.Malo me zmede ker se obrne stran od Kuma, sam bi jo ubral ravno v nasprotno, vendar danes ne zapuščam več markacij, vsaj ko mislim, da sem na pravi. Kmalu se izkaže, da je prava saj me okrog hriba pripelje do vasi Podkum, še dve uri je markirano, dajmo podvizajmo se noč prihaja.
Uberem jo še po pobočju proti Kumu, vendar se samemu vrhu ognem in pridem niže doli na cesto, kamor me pride iskat moja draga z avtomobilom.
še nekaj podatkov:
Garmin se mi je ugasnil po 14urah in 11 minutah pri 75,56km.
ocenjujem da sem nato naredil še vsaj 5 km.
se pravi da je celotna Zasavska planinska pot dolga, najmanj 180 km.
Delal sem jo v treh zamahih, prvi je bil 72km, drugi 42, in tretji 80.Če odštejem nekaj tavanj, lahko zaključim da je dolga okrog 180 in ne 140 kot je navedeno v virih.
po planinskem vodniku je normirana na 58,75 ur hoje, sam sem z njo opravil v Bruto času 14 + 11 + 15 ur.
Vse kar mi je ostalo, je da sedaj, ko v glavnem poznam traso, poskusim ob priliki opraviti s potjo v enem zamahu.
Za regeneracijo sem uporabil hlad Postonjske jame, ter plavanje v piranskem zalivu.Čudodelno!
Za celotno pot v enem zamahu pa ti že sedaj želim veliko sreče!!! 
