Ja nič! Inot še najbrž študira (zbira gradivo) zakaj so to železnico "za boga" zgradili dobesedno bogu za hrbtom).
Zajc najbrš še greje garmina, da bo le ta pripravljen izpljuniti podatke o naši včerajšnji avanturi.
Bom pa jaz na kratko napisal par vtisov.
Dogovor je bil - Inot štarta ob 3-h iz Maribora, ob 4.30 pobere v LJ Zajca in ob 5 mene na Uncu. Ob 6 start iz Sečovelj (mejni prehod). No ja, sneg in temperature in predvsem plugi na cestah so stvar malo zakomplicirali. Inot je štartal ob 3, ampak se je do LJ prebijal 3 ure. Potem je do Sečovelj nekako šlo. Vseeno pa je bil štart šele ob 07.45.
Ampak se je splačalo. Prvi pogledi na Portoroške Soline in hladno prebujajoče jutro so odtehtali vse muke na cestah. Dokaj hitro smo se pognali po trasi in prvi zavoj »okrog riti v žep« smo naredili v trenutku. Takih zavojev »okrog riti v žep« ima Parenzana na pretek. Neprestano smo namreč čisto blizu gledali kje nas bo peljala trasa, potem pa smo do tiste točke delali, ponekod tudi, 10 km in več dolge zavoje. Za današnje čase je potek trase popolnoma nerazumljiv. Sploh zaradi tega, ker danes tam ni videti žive duše, pa tudi ostankov kakšnih civilizacijskih znakov iz tistih časov nismo opazili.
Posebno doživetje pa je opazovanje mesteca Motovun. Že kmalu po spustu iz Groznjana se man je namreč veličastno prikazal v vsej svoji lepoti na vrhu svoje vzpetine. Ampak bolj kot smo tekli in bolj kot so za nami ostajali kilometri bolj oddaljen se je zdel Motovun. Ničkolikokrat se nam je skril in ponovno prikazal pred oči še bolj oddaljen kot prej. Skoraj sem že pomislil, da me Inot malo na...... z razlago, da trasa poteka mimo tega mesteca.
Vseeno pa je čas mineval kot bi trenil. Pokrajina, sicer precej neobičajna za te kraje, je bila čudovita. Sneg je pričaral pravo zimsko pravljico. V določenih trenutkih sem imel občutek, da preganjam Martina Krpana po Notranjskih gozdovih.
V prijetnem drncu, ki ga je pestril sproščen pogovor smo skoraj v trenutku preleteli polovico trase. Kljub temu, da je imel Zajc pomisleke, smo se v naselju Livada, v bližini Istrskih toplic, ustavili v lokalu in si privoščili zasluženo kavo in Coca colo.
Po slabi pol urni pavzi smo se zapodili v drugo polovico naše avanture. Še vedno pa nas je na poti spremljal pogled na Motovun. Nekje na polovici vzpona na Vižinado pa je le priznal poraz in se skril za našimi hrbti. Kmalu smo osvojili tudi Vižinado in že kar malo navdušeno pričakovali zgolj še spust do cilja naše avanture. Ampak tukaj se je avantura šele prav začela. V Vižinadi se namreč originalna trasa zgubi med hišami, vinogradi in novimi cestami. V določenih delih je nemogoče slediti GPS sledi, ker je zaradi poseljenosti ali pa zaradi zaraščenosti (neprehodno grmovje) prehod nemogoč. Od Vižinade je torej najbolje pot nadaljevati po cesti proti Poreču. Nikakor pa ni za zaupati prometni signalizaciji. V Vižinadi prometni znak sporoča, da je do Poreča zgolj 15 km. No mogoče je res, ampak po cestah, ki smo jih našli mi, je ta razdalja krepko daljša, še posebej ob upoštevanju dejstva, da smo dvakrat cestne zavoje krepko krajšali preko vinogradov in polj.
Posebno pozornost pa si zaslužijo včerajšnje istrske ceste. V tem delu, sicer je to najbrž logično, namreč ne poznajo zimske službe. Ceste so sicer izgledale popolnoma kopne, ampak na asfaltni podlagi je bila kot ogledalo spolzka zmrznjena prevleka. Inot je v sled tega dodobra preizkusil amortizacijo svojega nahrbtnika. Ko sem, popolnoma nemočen, opazoval njegov padec sem že mislil, da smo končali avanturo in že iskal telefon , da pokličem reševalce. Ampak Inot se ni dal. Sicer mi še danes ni jasno kako ni utrpel nobenih posledic, fant se je po parih sekundah pobral si nazaj na glavo nataknil kapo in že med nadaljevanjem teka iskal novo bližnjico na GPS-u. Hvala bogu, da se je tako končalo.
Meni pa je dogodek nagnal tak strah v kosti, da sem bil od tu naprej najbrž bolj podoben kakšni baletki kot pa tekaču. Poleg tega pa so vozniki veselo navijali »gas« mino nas, kot, da so na cestno-hitrostni preizkušnji in samo čakaj sem, da bo nekdo naredil hiter manever in ga bo zaneslo in nas bo vse tri naenkrat pometel s ceste. Padel je še mrak in kmalu nas je zajela noč. Poreča pa še kar od nikoder. Teh 15 km je bilo res svinjsko dolgih. Ampak nam je uspelo. Malo prej kot v 10 urah smo dosegli cilj in izhodišče Parenzane v Poreču. Krepek obrok v dobri piceriji v Poreču in že smo sedeli na avtobusu proti Sečovljam.
Res nepozabna avantura, edino žal mi je, da sem doma pozabil kopalke in se nisem okopal v morju!