Ko sem še hodila na LIFFE, sem enkrat šla gledat, mislim, da japonski film. V dvorani nas je sedelo točno pet ljudi, ampak film se mi je vtisnil za vse življenje globoko v dušo. Prav sedel je tja in je tam tudi ostal....
Vsebina je bila pa tale: na začetku ena punca pada po vseh možnih strminah v pragozdu. Na koncu pade v reko, ki jo nosi po brzicah in nazadnje prispe v tolmun sredi gozda. Ves ta čas je krčevito držala kovček poln denarja, a nazadnje ga v tistem tolmunu le izgubi. Dekle seveda rešijo, kovčka pa ne. A ona ga je odločena poiskati. Ampak kaj ko ne zna izračunati, kje v gozdu točno bi ga lahko našla, a kaj ko ne zna plavati...
Hja, se vpiše na fakulteto (najbrž geodezijo) in gre delat sprejemce. In ravno ona je tista nesrečnica, ki bo sprejeta le, če se kdo drug ne bo vpisal. Takorekoč je prišla v Taetovo skupino
- večno četrta! Ampak pred oglasno desko, kjer so viseli rezultate, je eno dekle, ki je bila sprejeta, omedlelo oz. umrlo od sreče, ker ji je zastalo srce. Naša junakinja pa je, ko je videla dekle na tleh, skočila od veselja v zrak. In tako je prišla na fakulteto, ki jo je seveda tudi opravila. Naučila se je brati zemljevide....
Ostalo ji je še plavanje. Ker je bila njena želja, da najde denar, močna, se je vpisala v tečaj plavanja. Tudi tam je bila uspešna... Več kot uspešna! Ne samo da se je naučila plavati, postala je tako dobra, da je začela tekmovati. Če me spomin ne vara (film sem gledala pred 12 leti), je celo šla na Olimpijske igre in tam zmagala.
Ampak kako bo zdaj denar dobila iz globokega tolmuna? Se je bilo treba naučiti še potapljanja....
In končno je prišel trenutek, ko je znala in zmogla priti do tolmuna in se potopiti vanj, zato da bi izvlekla ven tako željen denar. Izvlekla ga je in imela ga je pri sebi.
Nazadnje se še spominjam prizora, ko je stala nad pečino in gledala pod seboj širni pragozd. Zadovoljna. Srečna. In kaj se zgodi potem?
Kovček poln denarja vrže v zrak....
Je še kaj za dodati?
Še danes se živo spominjam tega filma: nič Holivuda, novenih znanih igralcev, v dvorani nas je sedelo 5 ljudi. In še vedno si vsako leto želim na LIFFE, a nekoč ni bilo denarja, zdaj pa ne časa... Pa bo le treba spet it!
