Spet sem nekaj naredila prvič in sem polna vtisov.
Lani sem šla prvič na Malo Franjo in se odločila, da grem letos na ta pravo. Ne zapisujem si, koliko km prevozim. Ocenjujem, da jih je bilo mogoče letos do Franje nekaj več kot 500. Med njimi res bolj malo ravninskih. Moj cilje je bil: Franjo prevoziti z užitkom.
Imam treking kolo. Odločila sem se, da obujem kar tekaške superge. Lani sem Malo Franjo vozila v kolesarskih čevljih, ampak skoraj cel čas nepripeta, saj sem se bala, da bi ob bližnjem srečanju s sotekmovalci ne bi uspela pravočasno odpeti.
Štartala sem koncu kolone. Ker sem s sabo vzela le 1 bidon, mi je že v Logatcu zmanjkalo pijače. Do Idrije, kjer je bila prva okrepčevalnica, mi je prijatelj velikodušno pomagal s svojo pijačo. Naslednja okrepčevalnica je bila že v Cerknem. Ponovno sem si napolnila bidon ter v žep majice porinila še plastenko Isosporta, za vsak slučaj, kajti Kladje je le Kladje – 7 km strmega klanca in le proti koncu nekaj sence. Na Kladju, kjer je bila naslednja okrepčevalnica, sem ugotovila, da to niti ne bi bilo potrebno. Domačini so nam ponujali vodo in nas polivali, če smo želeli.
Ob cesti so namestili cevi, iz katerih je na nas pršela voda. Presenečena sem bila, ko so nekateri kolesarji že takoj za Cerknem sestopili s kolesa in nadaljevali peš.
Ugotavljam, da sem največ kolesarjev prehitela ravno na klancih, čeprav sem se jih lotila z rezervo. Treking kolo je za klance verjetno primernejši od specialke.
Na vrh Kladja sem prišla še dokaj spočita, veliko bolj me je utrudila dolga Poljanska dolina, kjer sem vozila v skupini več kot 35 km/h, pa še veter nam je nagajal. Okrepčevalnico v Gorenji vasi sem spustila in se spet ustavila v Škofji Loki. Vročina je bila huda. Najmanjša senčka na cesti je bila dobrodošla. Na vsaki okrepčevalnici sem spila juho, več kozarcev raznih napitkov, pojedla pomarančo, piškote in seveda napolnila bidon. Še najbolj vroče je bilo zadnjih 20 - 15 km proti Ljubljani. Iz segretega asvalta je kar puhtelo. Vsi mo se močno potili. Telo je vidno izločalo sol. Bele črte so se delale na oblačilih. Pa se nad vročino ne bom pritoževala. Mislim, da bi bilo slabše, če bi deževalo.
Videla sem nekaj kolesarjev, ki so si ob cesti masirali od krčev razbolele mišice ali pa le razgreta telesa hladili v senci. Nekaterim so se predrle zračnice, ampak na trasi je bilo več avtomobilov s serviserji. Razen padca takoj na startu, celo pot nisem videla nobene nesreče, niti slišala sirene rešilnega avtomobila. Na nevarne odseke so nas opozarjali z napisi ter dodatno še redarji z zastavicami in piščalkami.
Ugotavljam, da je gneča na Mali Franji veliko večja, saj je tudi več prijavljenih. Res je tudi, da sem lani malo Franjo vozila nekje na sredini med vsemi udeleženci, tokrat pa sem bila bolj na repu
.
Domačini – navijači ob cesti so enkratni. Še posebej glasno navijajo za ženske, ki smo v veliki manjšini. Mislim, da amatersko opremljene in starejše še bolj spodbujajo, kar kar prav pride.
Občudujem vse, ki se na Franjo odpravijo z gorskimi kolesi z gumami za teren. Ker vozim tudi gorca vem, kakšna je razlika.
Do cilja sem s tempom, ki sem si ga zastavila, pripeljala brez problemov. Zadnjih nekaj km sem lahko celo malo pospešila. Tudi danes se kolena in mišice na oglašajo. Če bo vse po načrtih, grem drugo leto spet na 30. Franjo po vrsti.
Upam, da se bo še ve TF-jevcev odločilo za udeležbo, saj je priporočljivo tek kombinirati tudi s kolesarjenjem.
Lp E.