- 09 Jun 2014, 16:10
#327301
Franja, ime zdravnice in ime, ki mi je dolgo predstavljalo nekaj nedosegljivega. Pa je prišel tek in specialka in prišla je tudi Franja (kolesarska prireditev). 2011 za prevozit, 2012 osebni rekord, ki še drži, 2013 z znamenitimi treningi, ki so bili skupaj krajši od ene Franje in leto 2014 z dvema Franjama dolžine treningov v nogah.
Do tele Franje sem imel vedno malce mešane občutke. Krasna prireditev, odlična organizacija in pozitivna energija na eni strani in po drugi strah pred padcem že pred štartom od BTC do Brezovice, ali pri vožnji v skupini, kjer napaka enega lahko potegne v nesrečo mnoge. Pa strahospoštovanje do Kladij – 7 km vzpona, niti ne prehudega a po dveh urah kolesarjenja, nekaj kilogramih preveč in postabrahamovskem emšotu kar zahteven projekt. In tiste verjetno obvezne bolečine v zadnjici in stopalih.
Na štart sem prišel sam, okoli mene sami nepoznani obrazi. Na tekaških prireditvah se mi to ne dogaja, a nič ne de. Na kolesarjenju ni veliko pogovarjanja, so le zavezniki v koloni s katerimi skupaj in v sodelovanju hitreje prideš do cilja. Legenda Fornezi Tof pove, da naj vozimo naravnost in ne na levo in desno in naj ne pustimo vse energije na vrhniškem klancu, ker nas čakajo še Kladeje, za katere se je opravičil, a lažje ceste v Ljubljano pač ni, nekaj besed o prvi Franji, potem pa župan izdahne najkrajši možni govor, potem pa pok in prvi štartajo.
Tokrat smo štartali po starostnih kategorijah, kar je bilo super, saj se je eden od mojih strahov (padec) precej zmanjšal. Tale moja generacija v večjem odstotku kot mlajše vozi bolj previdno in manj zagnano. Kljub temu je že na Kajuhovi letelo prek 40 (km/h bo od vključno zdaj naprej izpuščeno). Malo naprej pomaham in pozdravim Kairosu, ki se ni prepustil splošni evforiji in ubira svoj tempo do štarta. Pozitivno presenečenje je bilo tudi to da nismo vozili po ozkih uličicah našega mesta, kjer je vedno bilo v breme pospeševanje in zaviranje. Ko smo prišli na Brezovico je bil še čas za napajanje, krmljenje in malo potrebo.
Pa se je začelo zares. V skupini je res letelo med 35 do 45 vse do vrhniškega klanca, kjer se je naša kolona raztegnila. Vožnja v klanec navzgor je moja antispecialiteta, a me kljub temu niso samo prehitevali. Dohitevali smo celo najpočasnejše mlajše, na vrhu pa so nas dohiteli najhitrejši starejši. Potem pa se je kolona zopet strnila, sedaj sestavljena že iz najmanj štirih barv štartnih številk, mavrično obarvani smo prepeljali osovraženi logaški drevored (zaradi tresočega terena).
Liter na uro, pol ploščice na pol ure, gel na polno uro, je bila mantra. Malo gor in malo dol, v koloni 35 in več. Potem pa spust Godovič - Idrija. Prejšnja leta je tu letelo, letos pa se nisem upal. Nekje v podzavesti mi je čepel strah pred padcem kot spomin na zadnjo vožnjo na sicer triatlonski tekmi v Velenju. In nisem se upal spuščati hitreje kot 45 (totalen softič). Pred 14 dnevi je bilo tukaj tudi polno večjih in manjših kamenčkov, a so vrli organizatorji očitno pometli progo. Sem ter tja kakšen rešilec vzburka domišljijo, ki najde realnost v pogledu na enega kolega, ki ga nalagajo (je pa izgledal pri zavesti in nič krvav). Kolona se za hip umiri, sočutje bi lahko izmeril, čez sto metrov pa je spomin že pregnan iz zavesti in naslednji klanec navzgor napademo še hitreje. V Cerknem prvi postanek. Pijem in si odmerim pol litra vode za Kladje, pozneje sem to odločitev precej obžaloval. Tistih sedem km vzpona v kombinaciji z vročino je zahtevalo precej več znoja, kot sem pričakoval, vsekakor pa precej več kot pol litra. Prvič v zgodovini moje Franje sem si poleg majice odpel tudi čelado, jo pripel na balanco in vozil odkritoglav. Vode mi je zmanjkalo že na četrtem kilometru, hropel sem kot lokomotiva, a na najhujših delih števec ni in ni hotel kazati več kot 10. Na srečo je zadnji del kar močno v senci.
In potem najlepši del vsega doživljaja. Slana juha na vrhu Kladij. Kdor tega ni doživel, ne more vedeti kakšen užitek je piti to preslano zadevo po vseh tistih sladkih kalorijah, ki jih rabijo noge, želodec pa glede njih vedno bolj protestira. In kako je, ko napolniš bidone s svežo vodo, kajti tista od začetka je na čajni temperaturi (zadnja 2 km sem tudi o takšni zgolj sanjal).
Ena od lepših strani Franje je tudi spust s Kladij. Pred dvemi leti, ko mi je tu letelo 65 sem opazil, da imam drugega kolesaraj en meter za seboj v zaveterju (upam, da je vedel kaj dela). Tu mi amaterji vsekakor ne rabimo zaveterja. Tokrat ni šlo kaj prida prek 50, a malo prejšnjega strahu je odpadlo. Zdi se mi, da so celo en del ceste obnovili. Od tu naprej gre kar dolgo navzdol, kolona pa se po taktiki malo pospeši ali malo počakaj kar sama naredi.
Do tu sem imel zelo soliden čas, po Selški dolini pa nikakor ni šlo po pričakovanjih, saj nikakor nismo dosegali povprečja 35 ampak 30-33. Ne vem ali nihče ni hotel ali mogel vleči. Kmalu sem se znašel na tretji poziciji, prva dva pa sta odvila na okrepčevalnico in znašel sem se na čelu kolone. Sklenil sem, da dam vzgled in kakšnih 5-10 minut držal tempo 35 km. Menjava je bila vzorno narejena, a moj naslednik ni zmogel več kot 30. To me sploh ni več jezilo, saj mi je prišlo celo prav. Tole vlečenje na čelu kolone je bilo izredno energetsko potratno, tudi mene je povsem izčrpalo, tako da sem se le še šlepal proti cilju. Na Tacnu sem imel tudi jaz neplaniran postanek, ker je voda pošla in sem začel piti šesti liter na progi. Veter je namreč popolnoma izsušil moje ustnice in okus po zadnjem zaužitem gelu je bil sladkobno ogaben.
Tacenski in ježiški klanec sta bila zelo strma, zadnjica in prsti na nogah so protestirali zaradi prevelike zlorabe in možgani so prekljaplali na iluzijo, kako pijem nekaj hladnega tam na cilju v BTC, ter nahecali moje noge, da so me ponesle še tja. V cilju zagledam Rosija v TF majčki, potem pa direkt do avta na preoblačenje. In potem prevzem kolajno za udeležbo, pa smo še eno. Potem pa pivo. 2,5 evra pol litra in nima drobiža. Daj dva pera.
Ne pomnim, kdaj sem popil dve pivi, tam v senci v šotoru, srečal pa nisem nobenega znanega več, potem sem se zleknil še na travo in odšel domov.
Med rezultati me ni. Sem jim pa danes poslal podatke. Moj čip je piskal in na timingu so mi danes obljubili so mi, da bo najkasneje v dveh dneh urejeno.
Tale Franja me spomina na klasični maraton v Radencih. Sonce, veter, malo premalo pripravljen, veliko trpljenje v 2. Polovici, sreča na koncu. Včasih sem sprašujem, če je to sploh koristno. Za telo ne vem, vedno se pritožuje, a duša, ta uživa. In zavrača, da bi šel na Malo Franjo.
Danes sem šel v službo s kolesom. Noge so se strinjale, zadnjica pa je protestirala. Zopet zaman.
Počasi se daleč pride, hitro pa še dlje.
[/quote]
...če že ne bomo hitri bomo pa gume menjaval...potujoči servis 
...uživajte in srečno že sedaj...see ya 
Upam, da dons ne furaš John Wayne style 