Tekaški forum

NOORO!

panta rej je norc

lučko je mel veliko smolo, saj se mu je eden pod kolo vrgu

obi nažiga na kolesu tako da zaradi dopplerjevega efekta njegova majica zgleda zelena namesto redeča

jaz umrl, zmatran, krč (pivo od včeri??)

2xoberdank pa ni za govort, letita kot snete skire

lojzep dokazuje da gorenjci nismo vohrni, njegovo pivo na koncu - DIŽE MRTVE

Drugo leto, hmmm, počakmo še kakšen dan, da se mal uleže

Za večino od nas ena nova izkušnja, tako da smo bili na analizi, ki jo je organiziral in financiral Lojze (hvala) vsi polni vtisov in doživetij.

Zame je kolesarstvo 100 krat lažje kot tek. Se lahko kar nekaj šlepaš, pa v dolino gre kar samo. Pri teku pa ni nobenega kredita, samo sam s sabo, dolina pa itak, dokazano (speed maraton, dej no) nič ne velja.

Adrenalina je bilo pa kar veliko. Najprej zaprta vožnja do Vrhnike, med katero je bilo treba res paziti. Balanca do balance, kolo do kolesa in stalno se kolona ustavlja, pa spet nekaj pospešuje. Od Vrhnike naprej pa se psi spustijo s ketne, tako da je kar pomembno, da se pridružiš grupi, ki je primerna za tvojo hitrost. In tako potem furaš malo gore malo dole, se malo pogovarjaš in oko vržeš na kakšno prav redko, ma res redko kolesarko (še ena razlika s tekom). Na Kladje te seveda mine tudi pogovor in zanimanje za okolico , pa vseeno ni tako hudo, kot vsi govorijo. Po spustu pa samo še dolga vožnja v grupi do Ljubljane in taktično "nadmudrivanje" po Dunajski in vse do BTC-ja, kjer lahko s ponosom dvigneš roke.

Po prihodu v cilj bi spil "štenak" vode, pa jo je bilo samo za vzorec. So pa zato razturili z jogurti, ki sem jih na eks spil kar štiri (krat 0,5l) Sem se bal, da bodo s pirom skupaj naredili kakšno kemično reakcijo, pa je bilo na srečo vse v redu (samo do avdio efektov je prišlo ).

Ko smo že pri piru, na vrhu Kladja mi je tako zadišal, da sem se ustavil pri šanku in milo prosil neznanca, če mi ga da dva "šljuka" . Vrnil sem mu seveda prazno flaško. Ja, moram priznati, piknik je pustil določene posledice.

P.S: Tupolyew me je spet nekam preganjal z enim zveščičem v roki, tako da je potrebno jutri natanko spremljati medije. Mimogrede mi je zaupal, da je bil včeraj še bolj nabasan kot jaz.
In pa ultimat sem mu postavil, da ne bom več sodeloval v časnikih, če z Mravljo ne organizirata predavanja o Transadriji. Seveda je pocvikal in obljubil, da bo uredil.

Rezultati so že na http://www.slo-timing.com/

hudo, noro, nepozabno, ........

Letošnji kolesarski km mi niso ravno dajali nekega upanja, da se bo tale dirka končala drugače, kot pa z velikim musklfibrom, pa leseno ritjo, oz. da bom umiral na obroke med vožnjo.

Vožnja do Vrzdenca, kjer je bila ( nekje tam no - LJ - KU KU ) rola za začetek merjenja časa, je minila v pravem pogovornem tempu, kjer smo z Lučkom in Mirom ocenjevali mimoidoče sprehajalke , arhitekturo in hortikulturo SLO podeželja , in oblajali vsakega, ki je deloval vsaj malo priseben ( je navijal ).
Ob vzponu sva z Lučkom mal bolj intenzivno pritisnila na pedala. Se je pokazalo, da nam tudi kolesarski klanci, kakor tudi tekaški ( Lučko ma klance še vedno rad ) ne prestavljajo večji težav. Kot bi mignil smo bili v Gorenji vasi, kjer se nam je pridružila ena večja skupina hardičev , s katero smo ga žgali proti Šk. Loki kot nori ( vsaj meni se ja tako zdelo ).
Nekako se mi je zdelo čudno, da se me ne lotevajo ( resneje ) utrujenost, lakota in izguba motiva - a nič od tega.
Fino smo šibali proti Ljubljani, vmes še malo po sili razmer počili ( smola za Lučkota ), in že nas je čakalo lepo ohlajeno Laško - kateri že vitamin

Organizacija res odlična, štimalo takorekoč vse, Pačenko je zrihtal, da nas na morju ne bo (pre)več opeklo, TF družba pa spet odlična

Sem zelo vesel, da sem se udeležil te tekme, drugo leto pa ( morda ) podaljšan krog

Vsa čast Heleni Žigon, s katero smo odvozili del poti skupaj, in nam je s svojo vitalnostjo in bistrim umom dala resno misliti

Brez besed ob taki udeležbi in rezultatih ki sem jih videl!
LojP-ju in vsem pa čimboljšo regeneracijo po vseh teh norijah!
Naslednje leto pa se vam pridružim skoraj zagotovo, ali z gorcem celotno progo ali specialko.Ma saj ni važno sam da pridem skoz!

ČAO!

Zopet nepozabno, zopet (preveč) spočita tako, da sem še kolesarila po Ljubljani cel večer.

Organizacija 1AAAA: Samo nekaj detajlov; na postojankah so punce tekale okoli nas in nam natakala vodo v bidone, kot da bi bila vsaka sekunda pomembna, motoristi delili powerbar gele, "varnostniki" opozarjali na ovinke, serviserji "flikali" zračnice na vsakem kilometru, rižota njami, program na cilju super: Jure Robič, Čuki....Skratka, bravo za organizacijo!

Bravo vsem TFjevcem, ki so se udležili preizkušnje. VELIK BRAVO PA ZA TJAŠO, ki je bila 2. ABSOLUTNO s časom 2 uri in 10 minut!!!! Rojena za kolo!Tudi ostale forumovke: TanjaO in Lila so na ta dolgi Franji super "brcale".

O rezulatih fantov, pa ne bi izgubljala besed...Kapo dol!

Sama sem na Franji prvič vsaj za nekaj časa "okusila" čar vožnje v zavetrju, ponovno ugotovila, da uživam v vzponih v klance (I love Kladje), ugotovila, da je kolesarjenje zame petkart bolj "kompleksen" šport kot tek in da se moram še ogromno naućiti (taktika, vožnja v zavetrju, prestavljanje , razporeditev moči...).

V ciljni areni smo Miro, Tjaša in Ben kramljali s carico Heleno Žigon. Lila je veselo nazdravljala s pivom, ostalih zmagovalcev pa žal nisem srečala.
Tokrat se moram zahvaliti mojemu najdražjemu kolesu, ki je pravi "kompanjon" in me nikoli ne pusti na cedilu.

Da napišem še jaz nekaj besed.

Mali maraton Franja, ja 100km je res malo

Začetek je bil res počasen, z Obijem sva do starta v Horjulu ves čas vozila skupaj in klepetala, ker je bil tempo res počasen in sploh ni bilo treba
skoraj nič poganjati, bilo pa je prijetno ogrevanje. Potem pa v hrib, sem mislila, bom šla počasi, pa je kolo kar sam letel v hrib, no moje noge so malo
pomagale, . Dol pa itak gre hitro kot strela.
Od Gorenje vasi do Šk. loke sem se vozila v manjši skupini in nam je kar dobro šlo, potem pa nas je ujela večja skupina hardičev, vsi naspidirani
mi pa za njimi, do Ljubljane smo kar leteli sploh in ko se pelješ v veliki
skupini sploh ne veš, da se pelješ, samo držiš hitrost in gre skoraj 40km/h.
Noro, res noro, kaj takega še nisem doživela.

Po sms so mi poslali rezulata 2 uri 10 in nekaj drobiža, pa nisem vedela
kaj to pomeni, dokler niso objavili rezultatov. Druga v ženski konkurenci
.

Analiza pa v družbi forumovcev, ob hrupni glasbi, se skoraj ni dalo pogovarjati.

Pa hvala Nini, ki me je spravila na tole tekmo, brez njenega spodbujanja in prigovarjanja sigurno nebi šla.

No drugo leto pa gremo na Kladje.

bravo Tjaša!!!!

čestitke tudi ostalim, ful dobra poročila ste napisali in sklep: drugo leto tud jest

Nataša napisal/-a:čestitke tudi ostalim, ful dobra poročila ste napisali in sklep: drugo leto tud jest

Kdo bo pa teku??

Tjaša, čestitke za drugo mesto.

Mi moški smo se na analizi nosili kot eni pavi in sploh nismo vedeli, da imamo med sabo skoraj zmagovalko.

Mojega rezultata pa kar ni na spisku. Pravzaprav je, ampak je brez imena in priimka. Sem pa jako zadovoljen, 258. mesto med skoraj 1500 tekmovalci. Nikoli si ne bi mislil, da bom sposoben na tako dolgi in hriboviti progi peljati s povprečjem 33,5 km/h.

gorazd napisal/-a:

Nataša napisal/-a:čestitke tudi ostalim, ful dobra poročila ste napisali in sklep: drugo leto tud jest

Kdo bo pa teku??

M...M....Mi....M....Miha!

Še mojih nekaj besed.

Po prihodu v BTC sem zagledal Tjašo in se ji pridružil v čakanju na start. Malo pred startom se postaviva v startni prostor, bila sva nekje v sredini. Začeli smo zelo počasi. Iz BTC smo šli čez mesto do Tržaške, pa do Dobrave, Horjula in Vrzdenca. To je bilo kakšnih 25km. Vozili smo za avtom v koloni. Stalno smo morali bremzati in biti pozorni na sovoznike. Prava muka. Še dobro, da sva s Tjašo celo pot čvekala. V Vrzdencu je bil uradni štart. Tukaj se je tudi začel vzpon na Šentjošt. Tukaj je naša profesionalka pobegnila. Bilo je kakne 2km vzpona, ne preveč strmega potem spust in spet vzpon na Šentjošt. Ta vzpon je bil malo težji. Na vrhu je bila okrepčevalna postaja. Spil sem eno juhico in dva PowerBar napitka. Sledil je spust v Poljansko dolino. Je full letelo. Pognal sem se, da bi ujel kakšno skupino. V skupini se manj matraš in veliko hitreje greš. Pred sabo sem videl eno skupino in sem jo hotel dohiteti. Približal sem se ji na 100 m vendar nisem imel več moči, da bi jo ujel. Ko sem jih lovil sem vozil 35km/h in več in to kar nekaj kilometrov. Pravi čudež zame. Ko sem videl, da jih ne bom ujel sem malo upočasnil in se vozil bolj turistično. Kmalu pa me je ujela ena skupina, slišim, da me en kliče, pogledam in vidim Gorazda. Hitro malo pospešim in se priključim tej skupini. Skupaj smo vozili do Zbilj, šlo pa je med 35 in 40 km/h. Za mojo pripravljenost smo bili full hitri in začuda sploh nisem imel težav ohranjati tako hitrost. Pri Zbiljah dohitimo drugo skupino in spet me en pokliče. Bila sta lučko in lojzep. Smo nekaj časa skupaj vozili, pol pa je lojzetu padel bidon na tla in ga je šel pobrati. Z lučkom sva mu malo ušla, potem sva ga čakala in ga nisva dočakala. Bili smo že v Šmartnem pod Šmarno goro, ko sem imel počasi že dost dirkanja. Ni se mi več dalo hitro goniti pa sem skoraj preklopil na turistično vožnjo. Lučko je pospešil, jaz sem se mu pridružil pa še nekaj kolesarjev tudi. Formirala se je ena skupina, ki je bila kar hitra. Spet smo imeli visoko hitrost. Bili smo že sredi nemške ceste, ko vidim pred sabo dva kolesarja na tleh. Pogledam in vidim kako se lučko zvija v bolečinah. Ustavim se in pogledam če je z njim vse vredu. Kmalu pripelje še lojze se nekaj razburja nad kolesarji na tleh, pol pa vidi, da je lučko in se tudi on ustavi. Lučko kar ni hotel vstati, redar je že poklical rešilca, prišel je spremljevalni avto. V avtu je bil Zanoškar (bivši kolesar in trener). Lučku ukazal naj vstane, mu malo pogledal poškodbe in ga na lep način nagnal na kolo. Lučko ga je ubogal in smo se skupaj odpeljali do cilja. V cilju so bili že Matej, Gorazd in Tjaša. Ker je lojze malo pred ciljem naročil pivo (imel je spremljevalno ekipo), smo šli do njegovega avta na hidracijo. Lučka je nesreča čisto uničila, se ni mogel pomiriti, zato se je kar odpeljal na urgenco. Upam, da ni bilo nič hujšega. Po analizi sva z lojzetom šla še na rižoto in počasi domov.
Maraton je bil kar naporen, se mi danes malo pozna, vendar mi ni žal, da sem ga odpeljal. Vsem hvala za družbo in lojzu za pivo. Drugo leto pa sigurno na hard varianto.

...evo, sm pršu iz urgence sm mojga Pinarelčka tm pustu mu bojo špice menal, pa ohtarja ravnal, pa getribe štelal... ...bogi, bogi Pinarelčko
Ja, kaj naj napišem ugotovitev ista, kot vsi zgoraj NOROOOO HUUUUUDO , drugo leto bom HARDIĆ
Koleasariti v družbi gospe Žigonove, Miro-ta, Lojza in kasneje še Obi-ja in nenazadnje srečanja mojega trupla z asfaltom, so doživetja več, ki jih zlepa ne bom pozabil. Ne bom pa tudi pozabil, ampak res nikoli in nikjer ne bom pozabil KOLESARSKE ČELADE zaradi nje sem včerajšnjo noč prespal doma
Spoznanje Spoznal sem, kot je to že Matej napisal, da se da v kolesarstvu malo šlepati, je malo lažje... do trenutka ko se srečaš z klancem tam pa ti ni pomoči Lojze je priča, kako sva v klanc kot kristalno čista lauferja prehitevala razne bikerje s hudimi specialkami, pa gorce iz karbona z ogromnimi šajbami...jim ni nč pomagal pa globoka sapa se je slišala
No ja, za rezultat bomo mogel pa na drugo leto počakat, fino bi pa blo, da bi drugo leto TF imel svoj "vlak" in to u hardić varianti
PS
Aja pozabu z mano je vse OK!

Lučko napisal/-a:...Lojze je priča, kako sva v klanc kot kristalno čista lauferja prehitevala razne bikerje s hudimi specialkami, pa gorce iz karbona z ogromnimi šajbami...jim ni nč pomagal pa globoka sapa se je slišala
...

tko nekak 'mi čist kristalni kolesarji' na gorskem teku oz v teku v klanec prehitevamo prave laufarje ki nosijo ne vem kolk drage superge, hude majce,.....

kot kolesarstvo ni samo vožnja v klanec tud tek ni samo v klanec. pa smo na istem

drugač pa franja res super prireditev. manjka pri nas takšnih stvari.

LP

Tudi sam sem se odločil da grem na maraton Franja in prepričal še oba otroka ter se udeležili družinskega.
Ker se z kolesi zelo malo vozimo smo sedaj po maratonu zelo zadovoljni da smo se ga udeležili a vendar le zadnja plat nas vse prav lepo boli.

Ma najbolj smo zadovoljni z medaljo.

Drugo leto gremo spet.