- 19 Jun 2018, 09:00
#360092
Pozdrav vsem,
Najprej čestitke vsem tekačem, ki ste se spopadli z Durnikom za vikend.
Naj še jaz podam poročilo glede mojega prvega GM4o oziroma mojega prvega gorskega teka nasploh. Z GM4o sem se spogledoval že nekaj let, naprej samo od daleč, nato pa vedno pogosteje. Ko tekač novinec sem zanj prvič slišal na Istrskem maratonu, kjer je imela ekipa iz Podbrda svojo okrepčevalnico, nato pa tudi razstavišču na Ljubljanskem maratonu. Dober glas seže v deveto vas in kmalu sem pričel vneto prebirati forum na to temo, da ne postavljam že neštetokrat podanih vprašanj, kljub temu pa je ostalo nekaj dilem - palice ali ne, navadni ali trail copati, vodni meh ali brez itd. Žal vse to ostaja stvar posameznika in nekih pravil ni.
Zadnje leto sem pričel gristi več klancev, ki jih žal na Obali ni na pretek, se pa najdejo. Asfaltu se je pridružil trail in v glavi sem imel fiksno idejo, da bom brez večjih težav opravil z GM4o, kar je bilo zmotno, na kar me že tretji dan opozarja vsaka stopnica na moji dnevni poti, ampak rane se celijo in bolečina pozablja...
Po toplem sprejemu s strani organizatorjev in prostovoljcev in otvoritvi v petek sem zadolžil vrečko, preveril temperaturo piva na stojnici ter se počasi odpravil prenočevat. Zjutraj tradicionalen zajtrk - kruh z Nutello in velika kava, seansa na stranišču in gremo v Podbrdo.
Na štartu je šlo vse po planu, vsepovsod dobra volja in energija, par "tadomačih" in himna za spodbudo, nato pa štart in ogrevanje proti cerkvi v Podbrdu. Adrenalin in evforija sta delovala, bencina na ogenj pa je prilila tudi najboljša in najglasnejša navijačica ZZ Topka. Bača, Kobla in sedlo Čez Suho pod Črno Prstjo so bili osvojeni brez večjih naporov, edino obžalovanje je to, da pri vzponu nimaš časa uživati v pokrajini ter razgledu ter da je bolje gledati pod noge kot naokoli. Kaj kmalu sem ugotovil, da je okrepčevalnic po poti več kot zadosti in tovorim vodni meh brez pravega vzroka, ampak bolj za primer, če slučajno kapituliram kje po poti. Pri spustu s sedla sem opazil prve incidente oziroma krče tekačev, pred menoj je tekača zgrabil krč in je padel s proge v grmovje, hvala bogu je bil prostovoljec blizu in skupaj z drugimi tekači smo ga takoj privlekli nazaj na progo, upam da je varno nadaljeval pot proti cilju. Spust proti Kalu in Stržišču je šel kot po maslu, malce pred Hudajužno pa so se pričele oglašati stegenske mišice, ki niso bile navajene tako dolgih in strmih spustov.
V Hudajužni sem ugotovil, da so palice čista zmaga, kljub temu pa so noge že čisto potiho kričale. Potem pa šok. Pri vzponu proti Durniku je moč pojenjala in tempo je strmo upadel, tako da sem prišel do točke, kjer sem se moral skoncentrirati, da sem počasi oziroma korak po korak v polžji prestavi pešačil proti Durniku. O kakšnem teku ali hitri hoji ni bilo več ne duha ne sluha in ko sem prišel do najboljše in najglasnejše navijačice na progi, sem bil že v resnih dvomih o uspehu mojega podviga. Vrha Durnika kar ni in ni hotelo biti, moj poklon prostovoljcem in navijačem ob progi, ki so me bodrili in mi vlili motivacije za nadaljevanje poti. Moram priznati, da takšne muke že dolgo nisem doživel in sem si postavil kar nekaj vprašanj v stilu, ali je meni tega treba...
Ob osvojitvi Durnika in Porezna sem se okrepčal in se odpravil na pot zadnjih 10 kilometrov v dolino, pri čemer sem ugotovil, da stegna že kar močno kričijo in z mojim tekom v dolino ne bo nič. Tako sem se počasi z roko v roki z bolečino odpravil v dolino, kjer so me tekači prehitevali poprek in počez. Pri tem sem jasno videl ločnico med cestnimi in gorskimi maratonci ter sem prav občudoval fante in dekleta, ki se po 40 kilometrih teka in hoje še kar strumno po strmih klancih podijo proti cilju. Večkrat sem se v bolečinah tudi skregal sam s seboj in si očital, da sem premalo treniral in se preslabo pripravil ter da bom v cilj verjetno prišepal med zadnjimi...
V ciljni ravnini sem zbral še zadnje atome moči, da sem pritekel v cilj, kjer sta me preplavila sreča in ponos, v trenutku je bil ves trud poplačan. Doživel sem tudi doslej najbolj osebno in toplo dobrodošlico ter čestitke v cilju, kjer nas je tekače pričakal legendarni Jože Dakskobler – Jožko, kateremu se še enkrat zahvaljujem za organizacijo takšnega dogodka, kot je PTRF. Moji družinici, ki me je čakala v cilju, gre prav tako velika zasluga in zahvala, da sem se uspel prikotaliti v dolino do cilja.
Takoj po čestitkah je bila na vrsti regeneracija s pivom, ki me je prijetno ohlajeno čakalo v cilju, nato pa štiriročna masaža v šotoru Na bazenu. Kaj kmalu sem ugotovil, da mi z rezultatom 6:39 ni potrebno biti nerodno... Na uro oziroma telefon po poti nisem gledal, ker nisem imel nobenega cilja ali predstave, kakšen čas bom imel in sem šel celotno pot po občutku.
Rekapitulacija vnešenih snovi so trije veliki geli, dve čokoladici, kup banan, cedevite, vode z magnezijem ter Coca Cole po okrepčevalnicah. Kot rečeno, tridnevni gratis musklfiber še traja, poškodb očitno ni.
Maraton v Podbrdu mi je ostal v lepem spominu in je presežek v vseh pogledih, v času mojega teka sta se otroka udeležila Mini teka, nato pa je družinica z vlakom odšla na kratek izlet z vlakom skozi tunel v Bohinjsko Bistrico in nazaj. V Podbrdu in Baški Grapi smo bili ta vikend prvič, nedvomno pa se bova s progo GM4o še srečala, predvsem z Durnikom imam neporavnane račune .