Forum za opise in izkušnje iz tekaških prireditvah. Povejte, kako je bilo. Lahko ali težko, da gremo prihodnjič še mi zraven :)

Moderatorji: ero, AVI

 Ahilius
#370650
Prvi trail z ambicioznejšim ciljem kot zgolj preživeti. Z Rokom sva želela lanski osebni rekord podreti za 2 uri in 40 minut, saj sva lani potrebovala 22 ur 40 minut, letos pa sva želela priti pod 20 urami.
Borisov cilj pa je bil priti pod 22 ur, čeprav je na manj zahtevnem vipavskem trailu že bil pod to mejo. Bil sem skeptičen, saj so vzponi na K24 strmejši, spusti pa tehnično zahtevnejši, a me je Boris doslej na trailih vedno pozitivno presenetil in tudi tokrat je njegova samozavest kazala na to.

Klasika, odhod proti Koroški s postankom na Trojanah, kjer si privoščimo gibanice, ki jih v miru pojemo dobre tri ure pred štartom.
Sledi prevzem štartnih številk in rutinirana priprava na akcijo. Boris se prvi začne slačiti in oblačiti, potem mu sledi Rok, jaz pa še vedno leže uživam na klopci in pogledujem proti nebu. Vremenska napoved je tokrat zelo ugodna, temperature bolj jesenske, oblačno z nekaj kapljami dežja. Ko se fanta pripravita v bojno opremo in odneseta vreče z rezervno opremo za postojanko na sredini traila v sprejemnico, se mi pri počitku pridružita. Uro pred začetkom se hitro oblečem, nahrbtnik sem pripravil že doma, obujem zlizane superge, ki imajo na suhih skalar boljši oprijem, ta čas pa fanta preventivno lepita prste na nogah, jih posuvata s smukcem in kmalu smo pripravljeni, da se sprehodimo do štarta.
Ravno pred začetkom smo spoznali izkušeno tekačico, ki je napovedala prihod v cilj v 20 urah. Z Rokom sva bila vesela zajčice in v planu je bilo le še sledenje od začetka do konca, nič lažjega, to bova pa že zmogla!
Hitro je minilo še nekaj minut, hitri pregled ključne opreme, palice, nahrbtnik, naglavna svetilka, bidoni z vodo, ostalo se pa že znajdemo. Ajde gremo!

Že odštevamo zadnje sekunde, postavljeni v zadnjo tretjino množice, 3, 2, 1, gremooooo!

Med bučno množico ljudi in domačini na balkonih se z lahkotnim tekom podamo na, v glavi, prvega od desetih kosov poti. Enostaven trik, da večji cilj razdrobiš na manjše, lažje, tudi v trail svetu to dobro deluje.
Kmalu pridemo v objem gozda, ki nas s svojo negostoljubno vlago in toploto dobesedno šokira. V taki vlagi bi bilo verjetno nemogoče preteči 10, kaj šele 100 km. K sreči smo po nekaj minutah zavili v rudarski rov in uživali smo v nekaj kilometrih teka v osvežilno hladnem zavetju starega rudniškega rova. Po toplotnem udaru ob izhodu iz rova so se razmere z višanjem nadmorske višine, rahlim vetrom in globino noči umirile in od tedaj smo imeli najboljše vremenske pogoje ever in bi si jih vsak tekač želel imeti na vseh prihodnjih podvigih.

Tako močno, kot vreme je sodelovalo, moja prebava ni sodelovala. To obratno sorazmerje me je prisililo k dodatnim metrom, tako sem opravil s prvo drisko, kmalu za tem pa sem namesto k prvi okrepčevalnici zavil še drugič s poti in uporabil še nekaj robčkov. Kmalu mi je bilo žal, da si nisem zatiskali oči pred dejstvom, da me čaka posrana noč, saj mi je v oko priletela slonje velika muha, ki sem jo v očesu peljal na izlet do vrha Pece. Ker sem imel letečo družbo, sem v zadnji tretjini uvodnega vzpona nekoliko pobegnil zajčici in Roku, a me je hitro ujel, med tem ko sem bližnjim sporočal, da je prvi vrh osvojen. Nekaj minut prednosti pred časovnico, ločitev od sopotnice muhe in robčkov za brisanje tazadnje, so mi dali zalet in sem si privoščil pretežno tekaški spust po strmih poteh polnih korenin. Nekajkrat mi je rahlo zdrsnilo, a k sreči je spust minil brez presenečenj, Roku sem nekoliko ušel, Boris pa je na vrhu Pece skoraj obupal in odstopil, saj se ni uspel še privaditi na gosto zračno vlago, a tako hitro se pa ne damo. Nadaljeval sem v samoti, korak je hiter, na okrepčevalnici hitro opravim, prehitim nekaj trailašev in nadaljujem proti Oljševi. Začutil sem, da mi nekoliko pešajo moči, počasi sem napredoval in komaj čakal, da pridem do vrha in da se pot obrne proti dolini. Sledi nekaj kilometrov prečenja pobočij, ki sem jih večinoma pretekel, a počutje se je venomer slabšalo. Moči niti za najmanjši vzpon ni bilo, hrana mi ni pasala in podlaga za mučne prihajajoče kilometre je bila odlična. Mukoma se privlačem do koče pod Raduho, kjer so mi postregli z govejo juho. Bil sem pol ure pred časovnico. Preoblekel sem se in preobul, pojedel juho in se z upanjem po hitri regeneraciji odpravil na vrh Raduhe. Realnost mi je bila predočena v naslednji minuti, ko sem v družbi strmih skalnatih sten Raduhe, ki so ob dvigajočem se mraku grozeče zijale vame, izbruhal vse zaužito. Ok, če ni za not, je pa za ven, sem si rekel, dodal še tisto, počasi pa z občutkom, pa sem krenil kot 90 letni ata s hojico po kalvariji proti vrhu. Za seboj sem zaslišal prvega pa drugega pa tretjega in četrtega, ki so me kmalu prehiteli, vsi sočutno zaskrbljeni ob pogledu name z navidezno hojico v rokah. Pričakoval in želel sem si tudi Roka in zajčico, pomislil, da bi me lahko ujel tudi Boris. Skupaj bi mi bilo lažje, Rok bi prevzel ženino funkcijo in mi silil pistacije, Boris bi me s kako pikro brcnil v rit pa bi šlo. No, malo pred vrhom me prehitijo trije zelo dobro razpoloženi fantje, dva sta klepetala, tretji je prepeval. Ko me na vrhu obkljukajo, se nemudoma obrnem in grem proti dolini. Čaka me tehnično zahteven spust po skalnatih škrapljah, vedno spolzkem kamenju, ki tokrat začuda ni bilo, a želja da ujamem trojico dobro razpoloženih fantov mi da prepotrebno moč in vedno hitreje stopam po izbranih koordinatah skalnatega mozaika. Ob dveh manjših zdrsih in udarcih nožnih prstov v skale se mi misli še nekoliko bolj zbistrijo, ujeto trojico v prvem manjšem vzponu izgubim iz obsega oči. Glede na to, da slabo vidim na daleč, gotovo ni iskati razloga za zaostanek v pomanjkanju moči, kje pa! Ob sicer slabem počutju so bile noge presenetljivo hitre na vseh ravninah in spustih, tako sem dohitel trojico, ki je nisem želel več izgubiti. Bili so moje zavetje, od najbolj izkušenega med njimi, Dejan, pa sem dobil še nasvet, da naj zdržim in se v domu pod Smrekovcem dobro najem testenin, pa bo potem lažje. Občutek, da verjame vame je bil dovolj, da sem dokaj suvereno pretekel do koče. Pojem polovico porcije makaronov, ki mi jih Dejan še dosoli. Pojem polovico in želim prenehati, da ne bi tvegal ponovnega bruhanja, pa reče Dejan, da naj pojem do konca, da bo dobro zame, za tek, če pa ne bo dobro ostalo notri, bo pa vsaj dobro za bruhat. Z nasmehom in brez palic zapustim okrepčevalnico, a me zopet Dejan reši, ko me po nekaj metrih spomni nanje. V nekaj minutah je bilo jasno, da gre počutje na boljše, prevzamem pobudo in hitro napredujemo proti vznožju Uršlje gore. Nekoliko prehitim izbrano družbo in ujamem trailašici s krajše, 50 km trase. Skupaj klepetaje pretečemo ravninski del, potem pa previdno zastavimo strmo pobočje Uršlje gore. Tedaj dobim Rokovo sporočilo, da je zaradi poškodbe na Smrekovcu odstopil. Žal mi je bilo, upal, da ne gre za hujšo poškodbo, saj naju čez mesec dni čaka UTJA 175 km. Navkljub zmernem koraku prehitevamo nekatere s 50 km trase, na vrhu dopolnim rezervoarje vode in spijem kozarec kokakole potem pa sledi moj najljubši del poti. Spust z Uršlje gore sem uspel v celoti preteči, slediti mi nista uspeli niti trailašici, ki sem ju poprej spoznal, prehiteval sem enega trailaša za drugim in z res dobrim občutkom premagujem zahtevno pot, ki je kombinacija kamnitega drobirja, korenin, skal in strjenega blata oblikovanega v kanale v smeri hudourniške vode. Tudi, ko pridem do makedamske ceste v dolini, ne preneham s tekom. Pogledam na uro, juhuuu, za skoraj dve uri prehitevam časovnico. Vsak ujeti trailaš mi doda motivacijskega goriva in že sem pri zadnji postaji. Napolnim bidone, kos lubenice v usta in že tečem naprej. Kilometri se odštevajo, višincev le še za Šmarno goro, ki jo s prijateljem Mihom večkrat tedensko mimogrede obdelava, je pa ne bom danes. Vzpon začnem zelo preudarno, prehitita me celo dva pred kratkim ujeta z moje strani, a stopnjeval sem tempo, ju zopet prehitel, poznam zahtevno strmo pot, samo še trije strmi skoki in že se začne spust v dolino proti cilju, slalomiram po ozki, izpostavljeni poti med drevesi in že vidim strehe hiš Črne na Koroškem, ki me pozdravljajo in radodarno vabijo medse. Še zadnji metri skozi gozd, potem pa vzhičeno zavedanje, da nam je uspel nov podvig.


Vse preživeto v zadnjih dvajsetih urah se strne v nekaj trenutkih, gibanica, naša zajčica, vztrajni Boris, lubenica, vaša vzpodbudna sporočila, Rokov racionalen odstop, izkušeni Dejan, odrešilni makaroni, simpatični trailašici Metka in Andreja, prijazni prostovoljci, udarec v prst, driska, lepo vreme, odličen čas, krave na Oljševi, bruhanje, zlizane superge, muha v očesu, stene Raduhe, slastne borovnice na Smrekovcu, hladen rudarski rov, navidezna hojca na poti na Raduho, neprestan tek iz Uršlje gore, naša zmaga! Teh nekaj trenutkov pred ciljem je nekaj neverjetnega, ne zmorem opisati in drugače doživeti takih občutkov, kot me prevevajo v zadnjih metrih vsake trailaške preizkušnje. Prav zaradi te minute je vredno trenirati, vztrajati in odborbati marsikateri naporen meter. Čustvena bomba, noro!

Čestitke Borisu za suveren in korektno opravljen trail, spet me je zelo prijetno presenetil. On kar gre, kot tank!

Tudi Roku čestitke, ker se je do poškodbe trdovratno držal zajčice in bi mu uspel čas okoli 19 ur, če ne bi prišlo do poškodbe. Še posebej čestitam, da je odnehal, ko je bilo potrebno odnehati in si s tem omogočil novo dogodivščino čez en mesec, ko bova skupaj revanširala lanski neuspel poizkus na 175 km.

Aja, še nekaj tehničnih podatkov:

102,5 km
5470 m višincev
9350 kcal
0 žuljev
0 poškodb
17 ur 21 minut in 23 sekund
1 čudovita izkušnja


Gremo, gremooooo!

Matej
 Mnido
#370687
Doživeto napisano, hvala, in čestitke za rezultat!! Smo se spoznali pod strehico pred štartom! :)

Matej

VESELI BOMO VAŠIH KOMENTARJEV in PREDLOGOV GLEDE NOVEGA PORTALA