- 10 Jun 2024, 00:29
#372795
Piknik, cel piknik!
Čudovita dirka na domačem pragu, SLO12RUN. Gre za cestno dirko, kjer po ulicah starega centra Kranja tečeš v 1.250 metrov dolgem krogu in ta krog v čim hitrejšem tempu ponavljaš dokler ne mine 12 ur. Čist simpl!
Po 100 milj Istre in 100 milj Vipave sem v ustaljeni rutini nadaljeval s treningi, četudi sem bil na dveh krajših potovanjih. Ko sem se vrnil z drugega, sem brez posebnega razloga začutil bolečino v stopalnem loku leve noge, zato sem pretečeno kilometrino v zadnjih tednih iz previdnosti zreduciral na svoj higienski minimum, ki ga gojim že več let, dobrih 42 kilometrov na teden in vsaj 3 kilometre na vsak dan, kar mi je dajalo občutek, da izgubljam na kondiciji, uspel sem tudi pridobiti dober kilogram zaloge energije. Se je pa telo dodobra spočilo, bolečine v podplatu so izzvenele, dan dirke se je bližal.
Že drugo leto nisem bil izžreban za največjo ultra trail dirko UTMB, katere trasa obkroži Mont Blanc in se jo pogovorno imenuje olimpijske igre za trejlaše. Da si še dodatno popestrim tekaški del življenja, sem začel razmišljati o Sparhatlonu, kot eni najzahtevnejših cestnih preizkušenj, skoraj 250 km od Aten do Šparte. Tudi za to dirko je vsako leto prijavljenih več tekačev, kot je njena kapaciteta, 400 mest, zato je potrebno prvo narediti normo, nato pa je potrebno imeti še srečo pri žrebu. Norma pa je preteči vsaj 120 km v 12 urah, kar je bil tudi moj cilj na tokratni dirki po ulicah Kranja.
Največji izziv v tednih pred dirko je bil kupiti cestne copate, saj bi me s svojimi trail kramparcami diskvalificirali zaradi uničevanja asfalta in tlakovcev. Teči s težkimi, blatnimi, s čepi obloženimi podplati gojzarjev po pometenih kranjskih ulicah se res ne spodobi, čeprav me je mikalo.
Nekaj dni pred dirko se le odločim in zavijem v trgovino, prijazen prodajalec mi glede na želje prinese tri pare, ki jih sprobam tudi na tekaški stezi. Vsi trije so bili ultra lahki v primerjavi z mojimi trejl gojzarji. Ko se že odločim za ene izmed njih, prodajalec opazi poškodbo zanke za vezalke in mi ponudi alternativo v podobnem modelu, jo sprobam na stezi in odločitev je padla. S temi bom odtekel 120 km. Ker nikoli, ali res zelo redko, ne tečem po asfaltu, sem se odločil, da od doma odtečem do centra Kranja in sprobam krog, ki ga bom čez nekaj dni ponavljal do onemoglosti. Zelo zadovoljen ugotovim, da je test novih tekaških copat uspešno opravljen. Pravzaprav se mi je zdelo, da res enostavno vzdržujem soliden tempo. Super, pa da vidimo, kako bo na dirki.
Teden pred dirko sem se, tokrat kot navijač, Roku in Škarji v podporo udeležil Kriška gora trail. Lahkoten pohod v nasprotni smeri tekmovalcev, spodbujanje in navijanje za vsakega, prijetna družba, čudovita narava, ki sem se jo za razliko od časa, ko dirkam, lahko do dna naužil. Na vrhu Tolstega vrha čakamo na najhitrejše na najdaljši progi in spodbujamo tiste s krajše. Prijateljica Mojca spodbudi tekača, dajmo Roblek, in razveselil sem se, da sem še v živo spoznal Roblekovega Marka, našega res vsestranskega tekaškega navdušenca in angažiranca v najširšem smislu, ambasadorja teka, ki sem si ga že dolgo želel spoznati. Prijazno si seževa v roko, hitro streseva nekaj duhovitih in jo mahne naprej proti Kriški. Po dirki je naključje hotelo, da smo se z družbo posedli klop do klopi. Ker sem vedel, da bo Marko glavni povezovalec dogodka v Kranju, sem mu povedal, da se vidiva na dirki. Sledilo je njegovo vprašanje, koliko imam namen preteči v Kranju pa sem se po kratkem premisleku odločil, da se izpostavim in naložim malo dodatnega bremena in hkrati motivacije. Marku povem za svoj skromen cilj, 120 km in s tem normo za Spartathlon. Imel sem občutek, da se je Marku požirek pivca rahlo zataknil v grlu in me prijazno opozori na to, da je dirka dolga in da prideta vsaj dve krizni obdobji, prvo okoli pete, šeste ure, druga pa okoli devete, desete. Sam pri sebi sem se razveselil in si mislil, da sem pri vseh svojih trejlih preživel že mnogo kriz, bom pa z veseljem še dve, saj ravno krize so tiste, ki delajo dirke zanimive. Ne ena, celo dve krizi me čakata, odlično, komaj čakam, sem si mislil, a te že preveč samozavestne misli sem raje ohranil zase.
Še tiste redke pomisleke u neuspehu na dirki in morebitnemu nedosegu 120 km mejnika, mi je razblinil Škarja, ko mi navrže moje besede, ki jih ob vlivanju samozavesti uporabljam pred ultrami svojih manj izkušenih borcev. Marcen, to je gutou dugodk, to je že narjen, to je dejstvo! Kaj naj? Odteči to in pika.
V jutru dan pred dirko opravim lahkoten krajši tek, cel dan odlašam s pripravo opreme za dirko, pozno zvečer se pa vendarle lotim in v nekaj minutah pripravim vse potrebno. Z nasmehom na obrazu gledam kupček cunjic pred sabo, majčka, hlačke, nogavice, nove superge, sončna očala in rdeča rutka. Ni obveznega anoraka, ni astro folije, ni prve pomoči, ni tranzicijskih vreč, ni, ni, ni. Še gele in datlje spravim v torbico in navdušen nad preprostostjo priprave opreme za cestno dirko ležem k počitku.
Zajtrk, WC, krema za sončenje, uniforma in že me ženka pelje do avtobusne postaje ob tekaški trasi, kjer smo lahko imeli svojo bazo. Nisem se dobro pozanimal, nikjer pa ni bilo napisano, da vsakemu tekaču pripada tretjina stojnice na štartno-ciljnem prostoru, kjer si lahko uredi in pripravi svojo opremo, hrano in pijačo za med dirko. Nič hudega, bom pa imel svojo torbo na drugi strani trase, bom imel vsaj malo trejlaškega pridiha, da ne bo vse tako poštirkano.
Odštevamo sekunde, 3, 2, 1 in... še 12 ur in 120 km do cilja, gremooooooo!
Začnem lepo umirjeno, večina tekačev me zagnano prehiti. Kam se jim mudi? Sem kaj spregledal? Družba, počasi, saj krogov ne bo zmanjkalo, vseh pa itak ne morete narediti, če niste Chuck Norris. On je na 12 urni dirki naredil vse kroge, 2x!
Zaključim prvi, drugi, tretji krog, tempo malo hitrejši, kot sem si v osnovi zamislil, a za povsem osnovno vodilo sem si dal, da sledim svojem občutku. Presenetilo me je, ko sem v začetnih kilometrih pri konstantnem tempu začel prehitevati tekače, ki so bili zelo zadihani. Vsak po svoje. Ker je dirka omejena na 12 ur, trejlaški pristop o hitrih kilometrih dokler sonce ne začne na polno žgati ne pride v poštev, zato v mirnem ritmu nadaljujem. Potem pa okrepna postaja vsak dober kilometer. Pa to je noro, obložena miza polna dobrot vsak kilometer! In to so Gorenjci pripravili in to Gorenjcu! Se bom toliko najedel danes, da se bom kotalil v krogu, ne tekel. Udobje dobro založene okrepne postaje, prijazno dekle, ki mi je s prijetnim nasmehom podajala gobe z vodo, Marko s spodbudnimi besedami. Vse to vsak kilometer, noro! To je piknik, cel piknik! Uživam v vsakem koraku, krogi se hitro seštevajo, telo, noge, zlahka premagujejo zastonj kilometre. To so ravninski kilometri na trejlih. Na tej dirki je praktično neomejeno zastonj kilometrov. Še vedno tečem v zmernem tempu, ki mi ne izčrpava. Ujamem Robnikovo Natašo, jo ogovorim in ji zaupam, da sem jo na lanski 100 milki na poti iz Kobarida, ko sva kar nekaj kilometrov tekla skupaj pa je bila potem prehitra zame, skoraj ujel na eni izmed okrepnih postaj pred Bledom, a sem izvedel, da je žal ravno tedaj odstopila. Danes imam pa srečo, da tečemo v krogu in imam čast teči ob boku z najboljšimi prav cel dan. Kmalu zatem žal opazim, da je zaradi poškodbe tudi tokrat odstopila. Upam, da ji ne prenašam jaz te nesreče in da se hitro regenerira.
Kmalu je bila maratonska razdalja za mano, na kar me spomni Roblek in doda, še dva, še dva. Pa gremo naprej. Kmalu sem pri 45., 50., 55. kilometru. Okoli 60. kilometra me obišče ženka, dodatna doza pozitivne energije se prileže, sicer pa vsak krog na okrepni postaji vzamem, enkrat gel, drugič vodo, tretjič lubenico, četrtič Coca-Colo in tako sem kolobaril iz kroga v krog. Žal je gelov na okrepni postaji zmanjkalo, zato sem se občasno ustavil na svoji postojanki, vzel gel, se na hitro namazal s kremo, da me sonce ni scvrlo. Okoli 80. kilometra začutim, da mi gel ni pasal, in v nekaj trenutkih izbruham lubenico s Coca-Colo. Sodnik mi hitro ponudi pomoč, a odtečem mimo z njegovim nasvetom, da naj več pijem vode. Upoštevam nasvet, naslednji krog znova skušam pojesti gel, a se zgodba ponovi in isti sodnik zakliče za mano, da naj popijemo več vode. Upošteval sem nasvet, naslednjih nekaj krogov sem pil vodo, na števcu je bilo že blizu 90 kilometrov, zato nisem bil v skrbeh glede hrane, saj preostalih 30 kilometrov lahko naredim tudi na suho, če mi geli ne bi več pasali.
Kmalu Roblek z navdušenjem ugotovi, da ima trejlaš že okroglo stotico za sabo in da ne popušča. Mojster motivacije me znova podžge. Slabih 10 krogov do konca pride v podporo skupinica mojih trejlašev pa še nekaj dragih prijateljev in skupaj odštevamo kroge do magične meje 120 kilometrov, noge pa dvignejo tempo na višji nivo..
Še 10, 9, 8, 7, ... Krogi so se v tako dobrem vzdušju odštevali kot sekunde pred polnočjo na novega leta dan. Samo še 3, 2, 1 in okrogla 120-ica je za mano! Z navdušenjem pogledam proti Robleku, vesel, da nama je uspelo in še z večjim navdušenjem podelim petke prijateljem in mojim puncam takoj po cilju. A 12 ur še ni minilo, zato z novo dozo energije zmagoslavno nadaljujem v naslednji krog pa še en, v zadnjem, častnem krogu pa se še zahvalim vsem sodnikom, ki so me bodrili cel dan, še posebej tistemu, ki me je spodbujal k pitju vode. Res prijazni, srčni ljudje.
Na mestu odložene ciljne paličice se veselimo skupinskega uspeha, poslikamo, potem pa počasi, nadvse zadovoljni krenemo vsak svojo pot.
Dirka je bila meni, trejlašu, navkljub vrtenju v kilometrskem krogu, navkljub povsem ravni, betonski trasi nadvse zanimiva, družabna, nabita s pozitivno energijo, kar me je resnično prijetno presenetilo. Zanimivo mi je bilo opazovati navade tekačev, tehnik teka, spreminjanje telesnih drž, načine hranjenja, organizacije podpornih ekip, obutev in ostale opreme.
Moram še posebej napisati, da sem nadvse navdušen nad novimi cestnimi tekaškimi copati, s katerimi sem naredil le dobrih 10 km pred dirko in sem se ves čas dirke počutil udobno, hitro in nisem dobil niti najmanjšega žulja, odrgnine, ničesar. Top, res!
Kar težko verjamem, da sem o nekem na prvo žogo dolgočasnem kilometrskem krogcu lahko napisal poročilo daljše od nekaj stavkov in da sem na sami dirki užival v vsakem koraku vseh 12 ur in na koncu bi z veseljem v tako prijetnem vzdušju pretekel še kak krogec.
Z opravljeno normo za Spartathlon sem k normi za UTMB dodal drugo žezlo v ognju. Če bo sreča pri žrebu vsaj ene od dirk, super, sicer je pa že pot do teh dirk čudovita, tako da naj kar traja in traja in traja!
Še ena zanimiva dirka je za nami. Vsem srčna hvala za podporo.
Se vidimo na naslednji, trejlaški, K24!
TEHNIČNI PODATKI:
- naziv: SLO12RUN
- razdalja kroga 1.250 m1
- časovna omejitev: 12 ur
- višinski metri vzpona: 0 m
- višinski metri spusta: 0 m
- vreme: sončno, delno oblačno, ploha, čez dan med 20 do 25 °C, zjutraj 12 do 15 ⁰C
- podlaga: asfalt, granitne kocke
- poraba energije: 6.600 kCal
- število korakov: 118.000
- poškodbe: natrgana mečna mišica desne noge (ni hudo, zadeva je praktično že sanirana)
- razlika med telesno težo pred in po zaključku: -2,3 kg (68,0 kg - 65,7kg)
- povprečen tempo: 5,48 minut/kilometer
- hrana: 8x gel, 4x liter Coca-Cole, 4x liter vode, 10x gumi bombon, 10 kosov lubenice
- uvrstitev: 16. mesto med vsemi, 11. mesto med moškimi (106 tekačev na štartu)
- dosežena razdalja: 123.858 m1
- še nekaj fotografij in posnetkov - KLIK.
Kar težko verjamem, da sem o nekem na prvo žogo dolgočasnem kilometrskem krogcu lahko napisal poročilo daljše od nekaj stavkov in da sem na sami dirki užival v vsakem koraku vseh 12 ur in na koncu bi z veseljem v tako prijetnem vzdušju pretekel še kak krogec.
Z opravljeno normo za Spartathlon sem k normi za UTMB dodal drugo žezlo v ognju. Če bo sreča pri žrebu vsaj ene od dirk, super, sicer je pa že pot do teh dirk čudovita, tako da naj kar traja in traja in traja!
Še ena zanimiva dirka je za nami. Se vidimo na naslednji, trejlaški, K24!
Matej
Čudovita dirka na domačem pragu, SLO12RUN. Gre za cestno dirko, kjer po ulicah starega centra Kranja tečeš v 1.250 metrov dolgem krogu in ta krog v čim hitrejšem tempu ponavljaš dokler ne mine 12 ur. Čist simpl!
Po 100 milj Istre in 100 milj Vipave sem v ustaljeni rutini nadaljeval s treningi, četudi sem bil na dveh krajših potovanjih. Ko sem se vrnil z drugega, sem brez posebnega razloga začutil bolečino v stopalnem loku leve noge, zato sem pretečeno kilometrino v zadnjih tednih iz previdnosti zreduciral na svoj higienski minimum, ki ga gojim že več let, dobrih 42 kilometrov na teden in vsaj 3 kilometre na vsak dan, kar mi je dajalo občutek, da izgubljam na kondiciji, uspel sem tudi pridobiti dober kilogram zaloge energije. Se je pa telo dodobra spočilo, bolečine v podplatu so izzvenele, dan dirke se je bližal.
Že drugo leto nisem bil izžreban za največjo ultra trail dirko UTMB, katere trasa obkroži Mont Blanc in se jo pogovorno imenuje olimpijske igre za trejlaše. Da si še dodatno popestrim tekaški del življenja, sem začel razmišljati o Sparhatlonu, kot eni najzahtevnejših cestnih preizkušenj, skoraj 250 km od Aten do Šparte. Tudi za to dirko je vsako leto prijavljenih več tekačev, kot je njena kapaciteta, 400 mest, zato je potrebno prvo narediti normo, nato pa je potrebno imeti še srečo pri žrebu. Norma pa je preteči vsaj 120 km v 12 urah, kar je bil tudi moj cilj na tokratni dirki po ulicah Kranja.
Največji izziv v tednih pred dirko je bil kupiti cestne copate, saj bi me s svojimi trail kramparcami diskvalificirali zaradi uničevanja asfalta in tlakovcev. Teči s težkimi, blatnimi, s čepi obloženimi podplati gojzarjev po pometenih kranjskih ulicah se res ne spodobi, čeprav me je mikalo.
Nekaj dni pred dirko se le odločim in zavijem v trgovino, prijazen prodajalec mi glede na želje prinese tri pare, ki jih sprobam tudi na tekaški stezi. Vsi trije so bili ultra lahki v primerjavi z mojimi trejl gojzarji. Ko se že odločim za ene izmed njih, prodajalec opazi poškodbo zanke za vezalke in mi ponudi alternativo v podobnem modelu, jo sprobam na stezi in odločitev je padla. S temi bom odtekel 120 km. Ker nikoli, ali res zelo redko, ne tečem po asfaltu, sem se odločil, da od doma odtečem do centra Kranja in sprobam krog, ki ga bom čez nekaj dni ponavljal do onemoglosti. Zelo zadovoljen ugotovim, da je test novih tekaških copat uspešno opravljen. Pravzaprav se mi je zdelo, da res enostavno vzdržujem soliden tempo. Super, pa da vidimo, kako bo na dirki.
Teden pred dirko sem se, tokrat kot navijač, Roku in Škarji v podporo udeležil Kriška gora trail. Lahkoten pohod v nasprotni smeri tekmovalcev, spodbujanje in navijanje za vsakega, prijetna družba, čudovita narava, ki sem se jo za razliko od časa, ko dirkam, lahko do dna naužil. Na vrhu Tolstega vrha čakamo na najhitrejše na najdaljši progi in spodbujamo tiste s krajše. Prijateljica Mojca spodbudi tekača, dajmo Roblek, in razveselil sem se, da sem še v živo spoznal Roblekovega Marka, našega res vsestranskega tekaškega navdušenca in angažiranca v najširšem smislu, ambasadorja teka, ki sem si ga že dolgo želel spoznati. Prijazno si seževa v roko, hitro streseva nekaj duhovitih in jo mahne naprej proti Kriški. Po dirki je naključje hotelo, da smo se z družbo posedli klop do klopi. Ker sem vedel, da bo Marko glavni povezovalec dogodka v Kranju, sem mu povedal, da se vidiva na dirki. Sledilo je njegovo vprašanje, koliko imam namen preteči v Kranju pa sem se po kratkem premisleku odločil, da se izpostavim in naložim malo dodatnega bremena in hkrati motivacije. Marku povem za svoj skromen cilj, 120 km in s tem normo za Spartathlon. Imel sem občutek, da se je Marku požirek pivca rahlo zataknil v grlu in me prijazno opozori na to, da je dirka dolga in da prideta vsaj dve krizni obdobji, prvo okoli pete, šeste ure, druga pa okoli devete, desete. Sam pri sebi sem se razveselil in si mislil, da sem pri vseh svojih trejlih preživel že mnogo kriz, bom pa z veseljem še dve, saj ravno krize so tiste, ki delajo dirke zanimive. Ne ena, celo dve krizi me čakata, odlično, komaj čakam, sem si mislil, a te že preveč samozavestne misli sem raje ohranil zase.
Še tiste redke pomisleke u neuspehu na dirki in morebitnemu nedosegu 120 km mejnika, mi je razblinil Škarja, ko mi navrže moje besede, ki jih ob vlivanju samozavesti uporabljam pred ultrami svojih manj izkušenih borcev. Marcen, to je gutou dugodk, to je že narjen, to je dejstvo! Kaj naj? Odteči to in pika.
V jutru dan pred dirko opravim lahkoten krajši tek, cel dan odlašam s pripravo opreme za dirko, pozno zvečer se pa vendarle lotim in v nekaj minutah pripravim vse potrebno. Z nasmehom na obrazu gledam kupček cunjic pred sabo, majčka, hlačke, nogavice, nove superge, sončna očala in rdeča rutka. Ni obveznega anoraka, ni astro folije, ni prve pomoči, ni tranzicijskih vreč, ni, ni, ni. Še gele in datlje spravim v torbico in navdušen nad preprostostjo priprave opreme za cestno dirko ležem k počitku.
Zajtrk, WC, krema za sončenje, uniforma in že me ženka pelje do avtobusne postaje ob tekaški trasi, kjer smo lahko imeli svojo bazo. Nisem se dobro pozanimal, nikjer pa ni bilo napisano, da vsakemu tekaču pripada tretjina stojnice na štartno-ciljnem prostoru, kjer si lahko uredi in pripravi svojo opremo, hrano in pijačo za med dirko. Nič hudega, bom pa imel svojo torbo na drugi strani trase, bom imel vsaj malo trejlaškega pridiha, da ne bo vse tako poštirkano.
Odštevamo sekunde, 3, 2, 1 in... še 12 ur in 120 km do cilja, gremooooooo!
Začnem lepo umirjeno, večina tekačev me zagnano prehiti. Kam se jim mudi? Sem kaj spregledal? Družba, počasi, saj krogov ne bo zmanjkalo, vseh pa itak ne morete narediti, če niste Chuck Norris. On je na 12 urni dirki naredil vse kroge, 2x!
Zaključim prvi, drugi, tretji krog, tempo malo hitrejši, kot sem si v osnovi zamislil, a za povsem osnovno vodilo sem si dal, da sledim svojem občutku. Presenetilo me je, ko sem v začetnih kilometrih pri konstantnem tempu začel prehitevati tekače, ki so bili zelo zadihani. Vsak po svoje. Ker je dirka omejena na 12 ur, trejlaški pristop o hitrih kilometrih dokler sonce ne začne na polno žgati ne pride v poštev, zato v mirnem ritmu nadaljujem. Potem pa okrepna postaja vsak dober kilometer. Pa to je noro, obložena miza polna dobrot vsak kilometer! In to so Gorenjci pripravili in to Gorenjcu! Se bom toliko najedel danes, da se bom kotalil v krogu, ne tekel. Udobje dobro založene okrepne postaje, prijazno dekle, ki mi je s prijetnim nasmehom podajala gobe z vodo, Marko s spodbudnimi besedami. Vse to vsak kilometer, noro! To je piknik, cel piknik! Uživam v vsakem koraku, krogi se hitro seštevajo, telo, noge, zlahka premagujejo zastonj kilometre. To so ravninski kilometri na trejlih. Na tej dirki je praktično neomejeno zastonj kilometrov. Še vedno tečem v zmernem tempu, ki mi ne izčrpava. Ujamem Robnikovo Natašo, jo ogovorim in ji zaupam, da sem jo na lanski 100 milki na poti iz Kobarida, ko sva kar nekaj kilometrov tekla skupaj pa je bila potem prehitra zame, skoraj ujel na eni izmed okrepnih postaj pred Bledom, a sem izvedel, da je žal ravno tedaj odstopila. Danes imam pa srečo, da tečemo v krogu in imam čast teči ob boku z najboljšimi prav cel dan. Kmalu zatem žal opazim, da je zaradi poškodbe tudi tokrat odstopila. Upam, da ji ne prenašam jaz te nesreče in da se hitro regenerira.
Kmalu je bila maratonska razdalja za mano, na kar me spomni Roblek in doda, še dva, še dva. Pa gremo naprej. Kmalu sem pri 45., 50., 55. kilometru. Okoli 60. kilometra me obišče ženka, dodatna doza pozitivne energije se prileže, sicer pa vsak krog na okrepni postaji vzamem, enkrat gel, drugič vodo, tretjič lubenico, četrtič Coca-Colo in tako sem kolobaril iz kroga v krog. Žal je gelov na okrepni postaji zmanjkalo, zato sem se občasno ustavil na svoji postojanki, vzel gel, se na hitro namazal s kremo, da me sonce ni scvrlo. Okoli 80. kilometra začutim, da mi gel ni pasal, in v nekaj trenutkih izbruham lubenico s Coca-Colo. Sodnik mi hitro ponudi pomoč, a odtečem mimo z njegovim nasvetom, da naj več pijem vode. Upoštevam nasvet, naslednji krog znova skušam pojesti gel, a se zgodba ponovi in isti sodnik zakliče za mano, da naj popijemo več vode. Upošteval sem nasvet, naslednjih nekaj krogov sem pil vodo, na števcu je bilo že blizu 90 kilometrov, zato nisem bil v skrbeh glede hrane, saj preostalih 30 kilometrov lahko naredim tudi na suho, če mi geli ne bi več pasali.
Kmalu Roblek z navdušenjem ugotovi, da ima trejlaš že okroglo stotico za sabo in da ne popušča. Mojster motivacije me znova podžge. Slabih 10 krogov do konca pride v podporo skupinica mojih trejlašev pa še nekaj dragih prijateljev in skupaj odštevamo kroge do magične meje 120 kilometrov, noge pa dvignejo tempo na višji nivo..
Še 10, 9, 8, 7, ... Krogi so se v tako dobrem vzdušju odštevali kot sekunde pred polnočjo na novega leta dan. Samo še 3, 2, 1 in okrogla 120-ica je za mano! Z navdušenjem pogledam proti Robleku, vesel, da nama je uspelo in še z večjim navdušenjem podelim petke prijateljem in mojim puncam takoj po cilju. A 12 ur še ni minilo, zato z novo dozo energije zmagoslavno nadaljujem v naslednji krog pa še en, v zadnjem, častnem krogu pa se še zahvalim vsem sodnikom, ki so me bodrili cel dan, še posebej tistemu, ki me je spodbujal k pitju vode. Res prijazni, srčni ljudje.
Na mestu odložene ciljne paličice se veselimo skupinskega uspeha, poslikamo, potem pa počasi, nadvse zadovoljni krenemo vsak svojo pot.
Dirka je bila meni, trejlašu, navkljub vrtenju v kilometrskem krogu, navkljub povsem ravni, betonski trasi nadvse zanimiva, družabna, nabita s pozitivno energijo, kar me je resnično prijetno presenetilo. Zanimivo mi je bilo opazovati navade tekačev, tehnik teka, spreminjanje telesnih drž, načine hranjenja, organizacije podpornih ekip, obutev in ostale opreme.
Moram še posebej napisati, da sem nadvse navdušen nad novimi cestnimi tekaškimi copati, s katerimi sem naredil le dobrih 10 km pred dirko in sem se ves čas dirke počutil udobno, hitro in nisem dobil niti najmanjšega žulja, odrgnine, ničesar. Top, res!
Kar težko verjamem, da sem o nekem na prvo žogo dolgočasnem kilometrskem krogcu lahko napisal poročilo daljše od nekaj stavkov in da sem na sami dirki užival v vsakem koraku vseh 12 ur in na koncu bi z veseljem v tako prijetnem vzdušju pretekel še kak krogec.
Z opravljeno normo za Spartathlon sem k normi za UTMB dodal drugo žezlo v ognju. Če bo sreča pri žrebu vsaj ene od dirk, super, sicer je pa že pot do teh dirk čudovita, tako da naj kar traja in traja in traja!
Še ena zanimiva dirka je za nami. Vsem srčna hvala za podporo.
Se vidimo na naslednji, trejlaški, K24!
TEHNIČNI PODATKI:
- naziv: SLO12RUN
- razdalja kroga 1.250 m1
- časovna omejitev: 12 ur
- višinski metri vzpona: 0 m
- višinski metri spusta: 0 m
- vreme: sončno, delno oblačno, ploha, čez dan med 20 do 25 °C, zjutraj 12 do 15 ⁰C
- podlaga: asfalt, granitne kocke
- poraba energije: 6.600 kCal
- število korakov: 118.000
- poškodbe: natrgana mečna mišica desne noge (ni hudo, zadeva je praktično že sanirana)
- razlika med telesno težo pred in po zaključku: -2,3 kg (68,0 kg - 65,7kg)
- povprečen tempo: 5,48 minut/kilometer
- hrana: 8x gel, 4x liter Coca-Cole, 4x liter vode, 10x gumi bombon, 10 kosov lubenice
- uvrstitev: 16. mesto med vsemi, 11. mesto med moškimi (106 tekačev na štartu)
- dosežena razdalja: 123.858 m1
- še nekaj fotografij in posnetkov - KLIK.
Kar težko verjamem, da sem o nekem na prvo žogo dolgočasnem kilometrskem krogcu lahko napisal poročilo daljše od nekaj stavkov in da sem na sami dirki užival v vsakem koraku vseh 12 ur in na koncu bi z veseljem v tako prijetnem vzdušju pretekel še kak krogec.
Z opravljeno normo za Spartathlon sem k normi za UTMB dodal drugo žezlo v ognju. Če bo sreča pri žrebu vsaj ene od dirk, super, sicer je pa že pot do teh dirk čudovita, tako da naj kar traja in traja in traja!
Še ena zanimiva dirka je za nami. Se vidimo na naslednji, trejlaški, K24!
Matej
Nazadnje spremenil Ahilius, dne 11 Jun 2024, 13:59, skupaj popravljeno 3 krat.
.Bravo, bravo in hvala za poročilo. 
