Zadnje novičke

[hoja]

Ko spomini oživijo ... in najdejo pot do besed.
Naj bodo zapisani še tukaj.

Iz Sečovega v Sečovlje

Dežne kapljice ustvarjajo nežno melodijo ter tu in tam povzdignejo glas. Poletje se poslavlja, tudi na morju. Majhne ladjice se prepuščajo valovom, veter v etapah zaliv ovije v meglice, skozi katere se soncu vsake toliko uspe prebiti, ravno toliko, da obsije mestece nad njim. Stari del Labina, zame skoraj sveti kraj, me že nekaj pomladi ne popelje le na tekmo, temveč na popotovanje, kjer odvečnosti izgubijo pomen, pomembno pa postane tisto preprosto in potrebno – tisto, kar zadostuje za preživetje, a daje veliko več: daje življenje.

Po poteh in vasicah Istre in njenega zaledja sem lovila nova spoznanja, nešteto se mi jih je izmuznilo, tisto, ki pa se je najbolj zakoreninilo in je tudi vzrok za te vrstice, je spoznanje, da se moja telo in duša hranita ob »trpljenju« in potrpljenju, ki se rodi ob drobljenju poti s koraki. Ljudje smo res ena čudna stvaritev in včasih enostavno drug drugega ne moremo razumeti.

Nežno melodijo kapljic zamenjajo zvoki, ki jih puščajo v skalovju butajoči valovi, kot da hočejo v globine morja potegniti vse spomine in čustva. Spomine, ki se mi podijo po glavi, mi rišejo nasmeh na obraz in v znak hvaležnosti privabijo solze v oči. Niso le solze sreče, so tudi solze žalosti, ki nikoli ne presušijo, le iz leta v leto manj skelijo. Vreme, primerno za pisalo in papir, da letošnja pot pusti sled v besedi, da ostane živa in morda koga navdihne.

Termin letnega dopusta je zapisan že maja, lokacija pa je v tančice skrivnosti zavita skoraj do zadnjega tedna. Vem, da bom šla na pot, klic poti je vsak dan glasnejši, le svojega imena ne izda. Nevidne sile me vlečejo na Gorenjsko, a popustijo, še preden plamen prav zagori. Glasovi prihajajo iz vseh strani, me begajo in puščajo izgubljeno, dokler mi rumena sredina markacije na prometnem znaku pod hišo ne pomežikne. Že ne vem koliko let jo gledam, vem za njeno ime in poznam njen potek, a nikoli je nisem slišala. Kot da je hotela ostani neopazna, dokler se ji ne ponudi prava priložnost, ob kateri vsi glasovi potihnejo. Z igro črk in besed ostaja le refren v solo izvedbi – iz Sečovega v Sečovlje.

Ko se pot E7 iz glave preseli na zemljevid, se dobesedno zaleti v prav tako evropsko pešpot E6. Dva dela sta zlita v celoto, najboljši možen scenarij – iz Sečovega do vasi Naredi po E7, od tu naprej pa po poti E6 do cilja – Sečovelj.
Če rečem, da sem pot preučila, bi se zlagala. Še najbolj sama sebi. Sem si pa prebrala nekaj opisov posameznih etap, kar me je naredilo dovolj samozavestno, hkrati pa puščalo svobodno. 50 km na dan je bil okviren cilj, ki se je kasneje izkazal kot povsem realen in dosegljiv.
Nahrbtnik isti kot lani in njegova vsebina skoraj identična lanski – simbolično. Vse tako minimalistično in brez nepotrebnega balasta.

1.dan: nedelja, 26. 7. 2025

Sp. Sečovo - Pečice
V turobnem jutru se nizki oblaki preganjajo po nebu, nad s koruzo zasajenimi polji se vlečejo meglice, čeprav še v koledarju vlada mesec julij. Nič kaj obetaven pogled ne ustavi nog in pot se ob 6.00 začne na pragu domače hiše. V križišču pod hišo, ob tabli s krajevnim napisom, nastane fotografija – za spomin. Objemi za slovo so hitri, besede so odveč, ker pogledi povedo več kot njih tisoč. Grem iz Sečovega v Sečovlje.

Začetek te poti je podoben začetku branja debele knjige, h kateri pritegne naslov, ki mu sledi z nekaj povedi zapisana vsebina na zadnji strani. Glavni junak je znan, podana je tanka rdeča nit, za celotno zgodbo pa je potrebno obračati list za listom, dokler nas vsebina ne posrka.

Mimo Steklarne na kolesarsko pot do Podčetrtka. Svet okrog mene je preveč domač, evforija ostaja potlačena, si pa močno želi nekih posebnih občutkov in vem, da bodo prišli, prinesla jih bo pot. Prve kilometre hodim, moj korak že dolgo ni bil tekaški, ko začnem, steče in teče lahkotno, tako breztežno, da vse v meni vre in kipi. To je moja svoboda, moje življenje, moj navdih. Na kolesarski poti je promet zgoščen, eni s hiškami, drugi brezdomci, vsi iz družine polžev. Pazljivo izbiram mesto pristanka svojih nog, da ne povzročim prevelikega žalovanja. Mokra podlaga in vlažno ozračje jim nudijo ugodne pogoje za njihovo potovanje. V kampu v Podčetrtek je še vse tiho in mirno, nobenega vonja po jutranji kavi. Prvič me pozdravijo dežne kapljice, tako drobne in siromašne, mehko pristajajo na kožo, slišim jih, njihov glas je nežen in pomirja. Zavijem desno, preko proge med hotelskimi kompleksi v gozdove Rudnice, ki je prepletena s cestami in potmi, vse so dobro označene in če veš, kam želiš, je skoraj nemogoče zgrešiti. Koraki se izmenjujejo, vzpone hodim, ravnine in spuste prepustim teku. Nad samostanom v Olimju nekaj minutk namenim hiški, v kateri je preteklost zavita v sedanjost. Nostalgija… Tako skromna in hkrati tako bogata, skromna po svojem zunanjem videzu in bogata z vsebino, ki jo skrbno čuvajo brune. Koliko otrok je dala ljubezen. Nekdo je v njej ljubil in bil ljubljen. Ustnice nekoga so tej skromni hiški govorile Dom. Asfalt prekine namišljeno zgodbo in me postavi v sedanjost. Po cesti se spuščam proti samostanu v Olimju. Dvorišča hiš okrog samostana so lepo in domiselno urejena, cerkev vabi k nedeljski maši. Zadnji hitri koraki skoraj zamudnikov prestopijo prag. Glasovi s kora se prelivajo tudi okrog cerkve. V bližini je odprta gostilna, čez 20 km poti je za mano, privoščim si izotonični napitek in nekaj minutni počitek. Na terasi nisem sama, dva mladeniča glasno debatirata o dopustu na morju, v Istri. Pravita, da je pot dolga, 3-4 ure so porabili za potovanje. Kotički ustnic se mi počasi dvigujejo, moje potovanje bo cel moj dopust.

Pravo zavedanje o poti še spi in če ga hočem zbuditi, moram drobiti korake. Za samostanom zavijem levo, proti Jelenovemu grebenu. Stopam po poti, ki je moji koraki še niso ubrali. Svet postaja nov in iskanje markacij, ki so moj vodnik, postane pomembnejša naloga.
Nebo je še vedno nizko, trave, ki me božajo po nogah, so mokre in hladne, hladen je tudi pasji lajež, ki mi da vedeti, da je dvorišče, skozi katerega poteka pot, v njegovi lasti. Kolovozna pot se priključi na asfaltno cesto. Tečem, pogled izmenično usmerjam levo in desno. Zelenice golf igrišča samevajo.
Če… Ni potrebno zapirati oči, spomini so živi, oprema za golf pa vsako nedeljo zaman čaka. Proti Virštanju izgubim markacije in po občutku prečim zaraščene travnike, katerih obronki so zasajeni s sadnim drevjem. Slive zorijo, ogromno jih je na tleh, tiste, ki me gledajo z viška, pa v svoji notranjosti skrivajo prebivalce. Črvički imajo jedilnico in WC v istem prostoru. Tiste nenaseljene pristanejo v mojih ustih. Kislina je močna, lušti pa vseeno veliki. Vmes pojem še jabolko, ki je za spoznanje bolj sladko. Prebijem se čez zaraščeno brežino, rosne trave in trnje puščajo sledi na golih nogah. Kratke hlače za tak teren niso najboljša izbira. Stopala imajo plavalni tečaj v zaprtem bazenu, vsak dotik z zemljo iz copat ob zvočni spremljavi žmik-žmik potisne penečo vodo. Bodo posledice zvečer vidne? S pomočjo pogona na vse štiri se dokopljem do ceste. Na prvem drevesu se smehlja rumena sredina, v daljavi pa zvonovi odbijajo dvanajsto uro. Nedelja je, mimo veliko hiš me pelje pot, a o človeku ne duha ne sluha. Je krivo z oblaki obteženo nebo, so res vsi na dopustu, ali pa so se posledice vaške veselice prelevile v lenega mačka. Tišino prekinja zvok, ki ga ustvarjam s palicama. Odriv z desno roko je močnejši, posledično tudi zvok. Štejem korake, rutina, pridelana z drobljenjem poti. Kozjanski svet je razgiban, hribčki in dolince, kot življenje, vzponi in padci … Zaradi nizkih oblakov pogled ne seže prav daleč, kar pa je vidno, je preplet travnikov in vinogradov, ki se jim v dolinah pridružujejo še polja. V nosnici ujamem vonj po pohanju, res je nedelja. V Bučah na avtobusni postaji klopco izkoristim za počitek. Iz žepa nahrbtnika potegnem energijski gel, ostanek istrske preizkušnje. Morda mu je rok že potekel, če ga zaužijem, bom lažje potekla še jaz. Po dolini med njivami in polji se veje cesta, po kateri še vedno z lahkotnim korakom tečem. Otožno nebo ponovno spusti solze, kapljice postajajo kaplje, veter mi jih pod kotom nosi v obraz in prsa. Posežem po rdeči pelerini, kaplje polzijo po njej in se zlivajo po copatih. Danes bodo pošteno oprane. Pelerina ne diha, pod njo postajam mokra od znoja, sem pa obvarovana pred vetrom. Nehote pristanem na glavni cesti proti Bistrici ob Sotli. Nekje sem zavila v napačno smer, a se ne vračam. Drveči avtomobili v obe smeri me prisilijo v hojo izven cestišča. Z rdečo pelerino sem dovolj opazna. Vleče se ta cesta, štetje korakov, spremljanje obcestnih oznak in razmišljanje o čem že. Zatopljena v misli, v nekem drugem svetu, sploh ne opazim, da so se oblaki porazgubili in naredili prostor soncu. Vročina, bolje sparina, s koruznih polj izvablja vonjave, vonjam jesen. Mokri koruzni laski, še pred mesecem dni tanke svilnate nitke, kot neveste pripravljene na poroke, so svojo vlogo pri opraševanju opravile. Zlijem se z vonjem in se hkrati tolažim z besedilom pesmi Sonce pomladi. Tudi jesen, čeprav kdaj meglena in deževna, je lepa, v srcu pa naj čim dlje ostane pomlad. Pred mano se odpre še zadnja ravnina proti Bistrici ob Sotli, nad katero se v desno vije z gozdom poraščen greben. Tam nekje skrajno desno je grad Podsreda in tam nekje naj bi se moja današnja pot zaključila.

Po dobrem maratonu poti pica s počasnimi grižljaji, ki jih mehčam s cedevito, polni skoraj prazen želodec. Vsa oblačila, ni jih veliko na meni, so mokra in nič kaj omamno ne dišijo. Pred nadaljevanjem si napolnim še bidona in natakarico za vsak slučaj povprašam o možnosti prenočitve v okolici Podsrede. Na gradu sobe so, v moji glavi pa je cilj današnje poti zavetišče na Pečicah. Koraki v sončnem popoldnevu drobijo Pot ljubezni na Svete gore. Ne povzpnem se do cerkve, obisk ji je namenjen zadnjo nedeljo v avgustu, le pogled s priprošnjo usmerim k njej. Proti gradu Podsreda po kolovozni cesti, v objemu sence bukovih gozdov, tečem. Ta svet mi je povsem neznan, zato sem še toliko bolj pozorna na oznake. Na enem izmed razpotij pade napačna odločitev. Spuščam se v Podsredo. Jezna sama nase, obsedim v gostilni. Na sosednjem stolu mi družbo dela velik mačkon. Mešanica napitka zabriše še zadnje sledi jeze, zidovi gradu visoko nad naseljem niso več zlovešči, po grajski poti me kot grajsko gospo vabijo v svoje sobane. Pot je senčna, po dežju v gozdu vse hlapi, se obeša na kožo in polzi nazaj proti zemlji. Iz daljave prihajajo zamolkli glasovi grmenja, nebo se zopet oblači v težke temne barve. Pospešim korak. Mimo grajskega ribnika z nekaj koraki prispem do grajskega obzidja. Vse pore srkajo energijo, mogočno in pomirjajočo. Stopim na dvorišče, nekaj obiskovalcev uživa v kramljanju in lovljenju utrinkov v objektiv. Na ušesa vlečem tišino, tišino, ki jo oddaja kamenje. Če si dovolimo odpreti srce, tišina govori, nas uči, nas prizemlji… Lahko bi ostala do jutra, opazovala nebo in sanjala, sanje so dovoljene, mar ne. Grmenje, ki je vedno glasnejše, me iz zasanjanosti postavi na trdna tla.

Namenjena k nadaljevanju poti, zaslišim znan glas. Z Veroniko na hitro pogledava vremensko napoved, sledijo jasna navodila za nadaljevanje. Zapuščam grajsko dvorišče, zapuščam kozjanski svet. S pogledom še zadnjič objamem Boč in Donačko. Čutim, da prihaja, čutim kako jaz postaja moja jaz, preobrazba v popotnika skozi čas. Nobenih skrbi, nobenega bremena, le drobljenje poti s koraki. Biti to, kar si, biti majhen in nepomemben in hkrati pripadati vsemu, kar te obdaja. Energija v meni se kopiči, prsni koš postaja premajhen, krik je neizbežen. Sreča, podaj mi roko, skupaj greva po poti do cilja. Čeprav povsem tuj svet, ki postreže s pogledom proti Gorjancem, postaja domač. Mimo osamljenih redko posejanih kmetij me oznake pripeljejo na Pečice. Nekaj hiš, obnovljeno poslopje stare šole in cerkev. In kje je zavetišče? Z odgovorom mi postreže mlajši moški. Že vrsto let ni v uporabi in nič ne kaže, da bi bilo nocoj. Takoj je pripravljen plan B, spanje v domači postelji. Nisem jezna, nisem razočarana, le malo žalostna. Ne želim prekiniti niti popotovanja in očitno je želja tako močna, da postane cilj.

Na podstrešju obnovljene stare šole od več kot 60 km dolge poti bo telo leglo k počitku. Pridelan žulj na palcu leve noge preluknjam, prozorna tekočina se pocedi iz njega. Tuširanje bo prihranjeno za druge dni, v umivalniku se za silo umijem. Iz naftalina vlečem rutino pranja in sušenja perila. Po vsej sobi nekaj visi in že misel, da bo zjutraj vse to potrebno spraviti v majhen nahrbtnik, me utruja. Zunaj dežuje, v spodnjih prostorih, ki so preurejeni v fitnes, nekdo izvaja večerni trening. Mir in spokoj je tukaj na Pečicah, kot da je vse pozabljeno od ljudi in od boga, tako pravijo. Skozi odprto okno prileti brenčeča glasbena skupina. Ob levem ušesu komar ubira C-dur, nad glavo so slišni spremljevalni vokali, ob desnem ušesu poteka generalka v solo izvedbi. Ne motijo me njihovi piki, glasovi so veliko bolj nadležni. Počasi me odnašajo v deželo sanj.

Se nadaljuje ...

Lp, Helena

[zz topka]

Helena,

[pajo]

[hoja]

Ko spomini oživijo ...

IZ SEČOVEGA V SEČOVLJE

2. dan: ponedeljek, 28. 7. 2025

Skozi strešno okno počasi, a vztrajno prihaja svetloba, novo jutro, nov dan. Sončni žarki bijejo bitko z meglo, gosto, da bi jo lahko rezal, in še kar nekaj časa ostajajo poraženci. Še 10 minut poležavanja, grda, a sladka razvada, namenjena vpogledu v nov dan. Po dokaj velikem prostoru pobiram posušena oblačila. Pod nogami škripajo razsušene deske, pogled skozi okno ne ponudi ničesar. Miza s tremi stoli, katerih leta štejejo več kakor moja, kot da čaka na častno razsodišče. Zgodbe, ujete v tem prostoru, tiho ždijo, skrite v drobnih luknjah v lesu. Skupek vsega prepleta tančice skrivnosti po vseh vogalih. Zlaganje stvari v nahrbtnik je premišljeno, tolaži me misel, da bo jutri vse to že rutina. Včerajšnji žulj prelepim s silikonskim obližem, prav tako obe blazinici pod prsti nog.

Po šesti uri zakorakam v meglo. Trave, obložene s kapljicami, se nagibajo nad cestišče. S palicama jih otresem in travo vračam v pokončno držo. Ob preboju prvih sončnih žarkov pajkove mreže krasijo drobni kristalčki. Cesta se spušča, noge so že uhojene, s tekaškim korakom za sabo puščam pokrajino, ujeto med hribčki. Sledenje markacijam mi še ni zlezlo pod kožo, vem pa, da bo tudi to prinesla pot. Bidon, skromno napolnjen z vodo, presahne. Prvo odprto gostilno v Zdolah izkoristim za jutranjo kavico in osvežilno pijačo, z vodo napolnim še oba bidona. Pot iz Zdol proti Krškemu pelje mimo perišč v Grabnu. Pranje perila je bilo še v drugi polovici prejšnjega stoletja težavno opravilo, ki je pripadalo ženskemu spolu, hkrati pa nudilo odlično priložnost za širjenje vaških novic. Spuščam se proti mestnemu jedru Krškega. Na desni strani leži ribnik Resa, njegova lena gladina gosti nekaj račk, ki s svojimi kljuni hitijo loviti kruh, ki jim ga fantič v spremstvu babic veselo meče. Prometni znaki so bogato opremljeni z nalepkami z rumeno sredino, ki me pripeljejo na most nad reko Savo. Postojim in opazujem njen tok, voda je kalna, pritoki po svoji strugah prinašajo vode včerajšnjega naliva. Prestopim nevidno mejo, Sava s sabo odnese vsakdanjik, pogled v svet postane drugačen. Kako enostavno je premikati noge.

Ubiranje korakov po ulicah, iskanje oznak na prometnih znakih in pospravljanje podstrešja. Mnogo krame se je nabralo, marsikaj je očem nevidno, želja po iskanju bistva pa najde pot še v tako skrite kotičke. Brez vpliva zunanjega sveta se prižigajo kresničke in osvetljujejo plast za plastjo. To pospravljanje me tako prevzame, da vidim le eno pot, na tej poti pa oznak nikjer. Pa me je doletelo prvo izgubljanje, ki pa ne terja pretirano veliko korakov. Zakaj se ne držim pravila in se ne vrnem po isti poti do oznake? Vprašanje, ki je bilo kasneje na sporedu vsak dan. Med ulicami izberem ta pravo, vodi do ceste, ob kateri mogočno drevo v ranjenem lubju gosti moj kažipot. S tekaškim korakom nadaljujem po makadamski grebenski poti. Zidanice ob njej me zvabijo v svojo bližino. Pozabim na tek, čas se ustavi …

Vitice vinske trte se kot otrok babice oprijemajo starih desk in se vijejo pod streho. Listi močno zelene barve kličejo po življenju, prag pri vhodnih vratih pa zlizan od trudnih korakov počasi podlega zobu časa. Leščerba, nekoč zvesta sopotnica v temni noči, obešena na zidu, tiho in skoraj neopazno dan za dnem čaka novo priložnost. Na drugi strani vrat ji dela družbo kravji rog – vodir. Vodir za pasom in kosa … Ata je v ranem poletnem jutru, ko so sončni žarki še iskali pot preko Donačke, bos rezal visoke trave, brazdo za brazdo, ki smo jih otroci še pred odhodom v šolo z vilami raztrosili. Uporabljala ga je tudi mama. Žetev je bila velik praznik, prinašala je žito, moko, kruh, prinašala je preživetje. Srpi, pod katerimi so padala stebla žita, so se ostrili z brusnim kamnom, ki se je namakal v vodirju, napolnjenem z vodo. Ta isti vodir je služil tudi kot vaza nabranemu cvetju z domačega vrta v dnevih mlačve žita. Garaško življenje, pa vendar praznik, nezapisan v koledarju.

Brskanje po preteklosti bi lahko trajalo in trajalo.
Zazrem se v daljavo. Avtomobili, majhni kot mravljice, drvijo po avtocesti, z višine prihajajo glasovi letal, letališče je v bližini. Vsepovsod hitenje in lovljenje časa, pozabljamo pa živeti. V daljavi na moji levi Gorjanci zadržujejo temne oblake. Stolp na Trdinovem vrhu je majhen kot zobotrebec, pot do njega pa kliče. Spomini so ostali na pragu zidanice, koraki zopet drobijo pot. Zapuščam grebensko in se mimo naselja z zanimivim imenom – Zajčki – spuščam v dolino. Naveličana asfalta, kjer je le možno ubiram vzporedno pot po travniku. Vasi si sledijo ena za drugo. Hiše ob cesti se skoraj držijo ena druge, avtomobili so redki, ljudje še bolj. Na nadvozu nad avtocesto zopet počakam. Če bi sedla v avto, bi lahko čez dve ali tri ure že sedela ob morju, moje morje pa je še tako daleč. Po Gorjancih se že vlečejo bele meglice, soparno je, nebo pritiska k tlom. Na drugi strani ceste se ponovijo stiskajoče se hiše, markacije so zgledno nameščene in končno z asfalta obrnejo v levo na kolovoz med polji. Kar smeje se mi, podplati so hvaležni, kar se odraža v hitrosti koraka. Pred mano se odpre pogled v neskončno ravno cesto v gozdu. Zelenje v vseh odtenkih. Tu in tam je pot globoko razrita in napolnjena z vodo. Treba je delati obvoze, barva copat je že povsem nerazpoznavna, saj večkrat obtičijo globoko v blatu. Oznake so, le bolj redko se pojavljajo. Ob izstopu iz gozda na travnik se izgubijo. Ni jih ne v levo in ne v desno, torej gremo naprej. Ob robu travnika so blede sledi traktorskih koles, po katerih je tekaški korak malenkost zadržan, dokler se na obzorju ne pokaže rdeče-rumena puščica. Negotovost popusti. Preko lesenega mostička nad potočkom pot vodi ponovno v gozd. Drevesa levo in desno kot okameneli vojščaki bdijo nad življenjem v njem. Tečem in še kar tečem, vedno globlje po poti brez oznak. Signal je ostal v civilizaciji, kamorkoli pogledam, sama drevesa, ki se mi posmehujejo. V križišču cest zopet nobene oznake. Grem malo v levo, pa se vrnem in grem še v desno, pa se zopet vrnem. Zakaj bi šla nazaj, če lahko grem naprej. Cesta je vedno manj zvožena in težko sledljiva, podrastje pa vedno večje in gostejše. Občutek imam, da me bo gozd posrkal vase. Čuden, nič kaj prijeten občutek. Pridem do potoka, ki teče pravokotno na mojo pot. Postojim in se obrnem nazaj. Kot da se z drevesi igram igro Kdo se boji črnega moža. Domišljija je dobila velika krila, drevesa se premikajo in hihitajo. Ljubi bog, tudi ta hosta se mora nekje končati. Ne grem več naprej, sledim toku potoka, ki naredi tisoč in en ovinek. Pot se izgubi pa se zopet pojavi. Vesela sem je, ker vsaka pot nekam vodi, vsaj upam. Počasi pot preide v kolovoz in v nadaljevanju v kolovoz, utrjen z gradbenimi ostanki. Ni lepo za pogledati, je pa verjetno znak, da človeške duše nekje v bližini vseeno so. Ko končno le zagledam svetlobo sveta še vseeno daleč pred mano, mi odleže. Pojma nimam, kje sem, še manj vem, kam moram.
Ob robu gozda, pred priključkom na asfaltno cesto, je zložena hlodovina.

Potrebujem počitek. Iz bidona posrkam še zadnje kapljice tekočine. Mimo pelje avto z italijanskimi tablicami, starejši gospod – voznik – z vso močjo pritiska na trobljo, starejša gospa pa mi z obema rokama vsa navdušena maha. Zmešana kot kura brez glava sprejmem odločitev, da grem do prve hiše, ki je na vidiku in povprašam za pot. Gorjanci niso več vidni, skrili so se za dežno zaveso. Pri hiši ob vhodu na dvorišče me tabla seznanja o prodaji svežih kokošjih jajc. Ne potrebujem jih, bi se pa morda lahko reklo, da jih za tako pot moram imeti – jajca. Zdaj potrebujem le informacijo, kako do Kostanjevice na Krki. V vasi Koprivnik sem, mi pove gospod, in doda, da bo treba po cesti nazaj kakih šest kilometrov. Še nebo začne jokati, kakšno sočutje. Izbire ni, pelerino nase in pot pod noge. Kilometre pretvorim v korake in štejem. Dežuje vedno bolj. Avti, ki vozijo mimo, me kljub obzirni vožnji zalivajo z vodo. Vseeno mi je, bolj mokra kot sem, skoraj ne morem biti. Gospa lakota se začne potihoma oglašati. Z nekaj slivami, ki se mi ponujajo ob cesti, jo vsaj za silo utišam. Na obeh straneh ceste so postavljeni ogromni rastlinjaki. V enem izmed njih ljudje obirajo papriko. V mislih že segam po njej, pod zobmi čutim njeno čvrstost, le v mislih … Zvonik cerkve sv. Jakoba v Kostanjevici je vedno bližje, dež pa še vedno neusmiljeno pada. Po lesenem mostu stopam na otok. Rumena sredina na prometnem znaku je zopet moj sopotnik. Vsa premočena zavijem v prvo gostilno. Lakota je pozabljena, usta pa so suha in potrebna tekočine. Postanek izkoristim za klic, tudi doma dežuje. Drugi dan sem na poti in bolj tuj kot je svet, ljubše mi je to popotovanje. Bo že držalo, da me vreme preizkuša in očitno sem test uspešno opravila, dežne kapljice so vedno manjše in redkejše, sončni žarki se počasi, a vztrajno prebijajo skozi oblake.

Pospravim pelerino, napolnim bidona in zakorakam v svet pod Gorjanci. Ne vem, sem lačna ali ne, hrana mi več ne diši, privoščim si le kepico čokoladnega sladoleda. Lani sem na poti proti Triglavu sledila rumenim školjkam, letos sledim markaciji z rumeno sredino, skozi Kostanjevico sledim obema. Okrog tretje ure drobim korake mimo galerije Božidarja Jakca. Pot do samostana v Pleterjah je slabo zapisana v spominu, le kdo ve, kje so tavale moje misli. Telo se je pomikalo med vinogradi in sadovnjaki, to vem, podrobnosti pa so ostale v vaseh pod Gorjanci. Stojim pred obzidjem, dolgim in molčečim. Markacija, ki se v vsej dolžini nekajkrat ponovi, me vabi, da mu sledim. Tišina doni … Po drevoredu pod mogočnimi drevesi se s strahospoštovanjem pripravljam na pot v gozdove Gorjancev, kjer ima svoj dom med drugimi tudi medo. Pred odhodom na pot sem prebrala nekaj člankov na temo srečanja s to veliko mrcino, za svoje pa sem vzela to, v kar verjamem. Medved si ravno mene ne bo izbral za obrok, z udarci palice ob palico ga bom opozarjala na svojo prisotnost, glasno pokašljevala, in če me bo slišal peti, od smeha ne bo mogel teči za mano. Tudi pravila varnega umika imam v spominu. Glas čuta, ki ga nosim globoko v sebi, pa mi govori, da do srečanja ne bo prišlo. Želja po opazovanju medvedov je sicer velika, a iz varne razdalje, ko bom na to pripravljena. Zavedam se nevarnosti, vem, da za marsikoga moje ravnanje ni sprejemljivo, nasprotno, lahko je tudi obsojajoče. Vsak ima pravico do svojega mnenja in svojega pogleda, vse pa je odvisno od zornega kota.

Prvi del poti skozi gozd je telo v manjšem krču, kot da se hočem skriti sama vase. Postojim, globoko vdihnem, da možgani dobijo dovolj kisika in lahko trezno premislijo. Trenutek pogovora sama s sabo. V teh gozdovih, v tej pokrajini, sem le obiskovalec, mimoidoči, in če želim biti del tega sveta, mora človeška nečimrnost pod ključ. Napetost popušča. Ne vidim le dreves pred sabo, vidno polje se močno razširi daleč, daleč, na vse smeri neba. Je to pot v raj? Biti govorec in biti poslušalec … S povsem drugačno energijo nadaljujem proti Javorovici. Območje je preplet mnogih poti, v spomin in opomin, o čemer pričajo ob poti postavljeni spomeniki. Šentjernejska dolina je daleč pod mano, daleč nad mano pa, tam nekje v desno, bi moral biti Trdinov vrh in pod njim planinski dom Pri Gospodični, tiho željen cilj današnjega dne. Ne zavedam se, da zapuščam civilizacijo in da pred domom mesta za prenočitev ni. Ropotanje s palicama in pokašljevanje se izmenjuje na vsakih sto korakov. Pokašljujem tako na glas, da me res začne po grlu nekaj žgečkati. Pot se dokaj strmo vzpenja, kljub vsemu pa moč v nogah in rokah ne popušča. Varčujem s tekočino, telesu jo namenim ob vsakem tisočem koraku. Bere se, kot da imam s štetjem največ opravka, sama pa se tega sploh ne zavedam. Tudi sledenje poti mi ne predstavlja težav, markacije so ravno tam, kjer jih oko išče. Vse, kar moram početi, je, da postavljam nogo pred nogo in z rokama sledim narekovanemu tempu. Tu in tam se pot grdo postavi po koncu in ne vem, če je primerjava ravno upravičena. Spominja me na Durnik, tisti med Hudajužno in Poreznom. Na uro resnice o čisti jebi, ko ti jezik kot žejnemu psu visi iz ust. Ko dosežem točko, kjer se pot končno položi, zagledam stolp na Trdinovem vrhu nezavedajoč se, da je hkrati čisto blizu pa tak daleč od vsega.

Čaka me jezdenje po strmih pobočjih nad dolino potoka Kobila z njenimi številnimi pritoki. Ta svet, ki je nedovzeten za vplive okolice, tudi najbližje, je enostavno treba doživeti. Ogromna predvsem bukova drevesa s svojimi vejami silijo globoko v nebo. Pot se zaradi zaraščenosti občasno izgubi, tu in tam podrta drevesa zahtevajo obvoze, treba je gristi v kolena. Markacije pa vseeno zanesljivo vodijo po osrednjem delu Gorjancev. Žuborenje potočkov, večkrat jih je treba prestopiti, ustvarjajo pomirjajočo melodijo. Koraki so še kljub lepemu število kilometrov urni, vmes tudi tekaški. Ustavijo jih sadovi narave, robide s svojo temno barvo močno izstopajo v vsem tem zelenju. Sočne so in sladke in veliko jih je. O hrani danes sploh ne razmišljam. Na jedilniku je izbor, ki mi ga ponuja narava. Okus robid poplaknem z v dlani zajeto vodo iz živahnega potočka. Sonca že nekaj časa ni na vidiku in ko prilezem na cesto, ki je ločnica med Slovenijo in Hrvaško, na kar me opozarjajo obmejne table, pokrajina počasi izginja v noč. Do doma na Gospodični imam še dobrih pet kilometrov, manj kot krog okrog Rogaške Slatine. To pa že še zmorem! Vode že zdavnaj nimam več, v temi pa na srečo še prepoznam trnje z robidami, ki jih povsem na slepo iščem in si jih tlačim v usta, dokler si med njima v usta ne prinesem še smrdljivca. Njegov vonj nam je vsem dobro poznan, verjemite, da je okus še mnogo bolj neprijeten. V dolini, v civilizaciji se prižigajo luči. Korak po makadamu je negotov, zato iz nahrbtnika privlečem naglavno lučko. Še petnajst minut. V trdi temi zavijem proti domu. S sojem svetlobe ošvrknem napis na tabli. Ne hodite izven označenih poti, tu domuje tudi medved. Te besede niso povsem enake tistim na tabli, imajo pa enak pomen. Brez skrbi, ne bom hodila, za danes, po 65 kilometrih, je dovolj.

Zadnje korake do doma pospremijo dežne kapljice. Na varnem sem in to takoj sporočim domov. Z informacijami sem skopa, z razlogom. Ponedeljek je in planinski domovi so ob ponedeljkih zaprti. Dežuje vedno bolj, dežju se pridruži tudi veter. Pod streho nastavim bidon, ki se počasi polni. Voda ni najbolj okusna, a druge v bližini ne najdem. Naredim še en obhod, vsa vrata, tudi vrata drvarnice, so pod ključem. Na telefonu poiščem številko oskrbnika in kljub pozni uri pokličem. Izvleček tega pogovora je, da se vidimo jutri ob osmi uri in ja, lahko prespim na klopi pod nadstreškom. Druge, boljše izbire nimam. Izberem si klop, ki ji družbo dela leseni medo. Bolje lesen kakor mesen. Telo se umirja in hladi, zebe me. Od znoje premočene cunje zamenjam s svežimi. Klop – nocojšnjo posteljo – si pripravim za nočni počitek. Iz nahrbtnika potegnem astro folijo, ki je sicer del obvezne opreme na vseh daljših trail tekmah in je še nikoli nisem uporabila. Nase navlečem vsa suha oblačila, kar jih premorem, se zavijem v to folijo, za vzglavnik uporabim nahrbtnik in se »udobno« namestim. Vsa okna spalnice so na stežaj odprta, dežne kapljice pojejo uspavanko, sunki vetra pa v presledkih višajo in nižajo njihovo intonacijo. Udobna namestitev je znosna le kratek čas. Klop je trda, ob vsaki spremembi položaja se izvijem iz folije in ponovim vajo z zavijanjem. Če drži, da vaja dela mojstra, bi glede na število ponovitev morala dobiti mojstrski naziv. Noč ni bogata s spanjem, pa ne zaradi strahu, ta je legel k počitku, trda klop preveč pritiska na kosti utrujenega teleščka. Nekajkrat, za par minut, je trak spomina le zavit v temo in nekajkrat v noči je veter iz gozda prinesel vonj po divjih svinjah. Noč v gozdovih Gorjancev pod zasilno streho v dežju in vetru ima svoj čar. Priložnost, preživeti jo na ta način, jemljem kot privilegij.

Se nadaljuje ...