Tekaški forum

Hojla

Ko sem se odločal za ta maraton sem pričakoval eno lepo doživetje toda zdaj po prespani noči in sortiranju vtisov lahko povem da sem bil udeleženec enega izmed najlepših maratonov v Evropi.
Največji del teka je potekal ob čudovitem jezeru,manjši del pa skozi mesta.Podpora navijačev je bila velika,ogromno otroških rokic je čakalo na rahel udarec.Živa muzika nas je spremljala vsakih nekaj kilometrov,tako da je bilo za vsakega nekaj:rock,afro-etno.jazz,godbe,disco.......Okrepčila so bila tokrat prava-voda,isotonik,hrana.....Proga je bila razgibana,vglavnem pa dol ali po ravnem,potekala je tudi skozi ducat tunelov ki so bili z ene strani odprti proti jezeru.Okrog jezera smo naredili polkrog in po formalnostih na cilju smo se vrnili z ladjo na štartno pozicijo.Goody bag je bil bogat:tekaška majica,tek.nogavice,kapa,okrepčila.Temperatura je bila idealna 12-20st.C
Maratoncev je bilo cca. 2ooo,od tega 5 iz Slovenije:jaz,ZEBRA ter dve ženski in prijatelj.
Ta maraton priporočam vsem ki pričakujejo enkratno doživetje ob čudoviti naravi in odlični organizaciji.
Koper-Garda : 380km

Lp

Maratonska lepotica Lake Garda Marathon 28. september 2008

Tisto, kar dela tek ob Gardskem jezeru edinstven in dviguje tekača v tekaška nebesa, je vsekakor ambient, v katerem tek poteka. Gardsko jezero s svojo mediteransko klimo je v svojem zgornjem (nemškem) delu prijeten splet sredozemlja in alpskega sveta. Splet različnih kultur, rastlinja, arhitekture. To potem v živo izgleda tako, da lahko človek uživa pod palmami in citrusi, ob pogledu na jadrnice in surferje, obenem pa ga iz neposredne bližine gledajo gorski vršaci, katerih pečine se vzpenjajo od obale jezera proti nebu. Impresivno in prijetno. Turistično .
V nedeljo popoldan, ko smo že na poti domov gledali plezalce, ki so viseli v stenah visoko nad jezerom, so se tudi meni zbudile želje, da bi otipal skalo in občutil izpostavljenost gardskih ferat. Bo želja ostala za drugo priložnost, ob Gardo se bomo prav gotovo še vračali...
Pa naj začnem na začetku, čeprav pravzaprav ne vem točno kje je ta začetek. Morda tam enkrat sredi pretekle zime, ko smo naleteli na reklame za gardski maraton in so se nam v trenutku zaiskrile oči in preplavile misli nakako v smislu: To bi znalo biti pa lepo... Iskrica je potem tiho čakala pravi trenutek, na koncu dala vzpodbudo za prijavo, rezervacijo nočitve, priprave, pričakovanje...
In smo šli. Izola – Garda, sobota popoldan, približno 4 ure vožnje, namestitev v hotelu, dvig štartnih številk, pašta, stikanje po štantih expoja, vabila na maratone prihajajoče zime in pomladi... Ma Brane, si pravim, nehaj fantazirati in delati plane za naslednjo pomlad in za naslednje leto, raje najprej odteči vse kar imaš v mislih za to jesen... Pa mi seveda vrag ne da miru, ta Verona v začetku februarja se mi takoj usede v srce in v trenutku vem, kje bom naslednje leto osmega februarja... marathon addicted...
Zjutraj pa najprej vožnja na cilj v kraju Malcesine, od tam s katamaranom na start, brrr... še sedaj čutim kurjo polt, ko pomislim na hlad nedeljskega jutra in na mraz med vožnjo, pa jutranja kavica na promenadi mesteca Limone sul Garda, kjer je tudi štart teka.
Pa še zadnje priprave, pripenjanje številk, ogrevanje, misli o tem kako bo, kaj nas čaka, nastavljanje žarkom jutranjega sonca, pozdrav Lonely-a, čakanje, vznemirjenje, nemir v srcih in v množici, rahla trema, dobre misli in želje... približno dva tisoč vas je, pravi napovedovalec...
Panoramska cesta nas odpelje proti severu, tik nad jezerom se vije in kadar med vodo in strmo odsekano steno zmanjka prostora, se cesta umakne v tunel. In mi z njo. Prvih deset kilometrov nas popelje skozi vrsto tunelov, skozi jutranjo modrino jezera na naši desni na katerem se lesketajo jutranji žarki, skozi sproščen tek in pogovor, v družbi jadrnic nedeljske regate. Po slabi uri se znajdemo v Rivi del Garda.
Skozi mesto, čez trg, med množico ljudi, preko parka in po kolesarski stezi ob jezeru. Minevajo kilometri. Odmaknemo se stran od jezera in progaa nas popelje med vinograde in sadovnjake, med vonjave jeseni, med polja, v deželo kjer diši po trgatvi in jesenskem prideku. Pravljična dežela za trtoljubce.
V mestu Arco smo na polovici, potem pa nazaj proti jezeru. Dolgo časa tečemo ob reki, skozi zelenje in svež zrak nedeljskega dopoldneva. V mestecu Tolbore
se zopet pozdravimo z jezerom in v njegovi družbi nadaljujemo proti cilju. Zopet skoz nekaj tunelov, zopet panoramski razgledi, na drugi strani tam daleč se prikaže jutranji štart in tam nekje pred nami se tudi že kaže cilj.
Malcesine. Kilometri minevajo, ure in minute so mi dokaj nepomembne. Tečem v družbi dveh deklet, ki v enakomernem tempu drvita svojim osebnim rekordom naproti. Ali je to energija jezera, je to enrgija današnjega dneva, je to čudež dolgega teka, se po malem sprašujem, ko ju opazujem s kakšno lahkoto se gibljeta in držita konstanten tempo cele štiri ure... Obe privihrata v cilj z novimi najboljšimi časi,

jaz pa zadovoljen, da sem imel dobro družbo in miren korak vseh 40 kilometrov.

Srečni.

Z eno besedo povedano vse. Ko se potem na cilju objamemo, se usedemo, si oddahnemo, se ponosni pogledamo in si seveda v mislih obljubimo, da se to splača ponoviti.

Brane

Ker sem del letošnjih počitnic preživel ravno v teh krajih si kar predstavljam, kako čudovitega teka ste se udeležili, mogoče pa bom le enkrat nekoč tudi zraven

Jaz na forumu načeloma preberem vse, še posebej pa so mi všeč zanimivi opisi s prireditev, kar na tej strani vsekakor so.