Tekaški forum

Zadnji v cilju, prvi doma
Domov sem prišel spočit in z bolečim kolenom. Izdalo me je v klancu po Grožnjanu. Do tja ni kazalo nobenih znakov- nasprotno-nobenih probleom nisem imel ne sam s sabo ne z nobeno drugo rečjo. Od Grožnjana do Novigrada sem porabil ravno toliko časa kot od Savudrije do Grožnjana. Malo sem treniral hitro hojo, nato pa tudi to ni več šlo. Videl sem cilj, bolj slabo sicer, saj mi je uspelo priti v temi. Bobići so me vseeno počakali.
Vreme je bilo danes v Istri idealno. Najhitrejši so tekli ves čas v soncu. Medalje smo dobili že na začetku, tako da bi jo lahko mahnil kar domov.
Zamudil sem vso fešto na koncu, nadoknadim drugo leto. Verjetno na kaki krajši razdalji.

Hvala Pii in Erotu za pomoč v zadnjih kilometrih in po koncu.

Ma kje pa, smo že nekaj cajta doma. Torej ne prvi ne zadnji.

Nekateri smo pač malce pohiteli proti domu, nekateri so verjetno še nekje v Istri. Kratko in jedrnato; bilo je fajn, kolena so vzdržala, pretekla sem prvi del proge z vsemi klančki, tisti del nad solinami je bil bajen, človek bi kar tam ostal. Edina težavica je bilo iskanje avta v Bujah, ker mi nihče ni povedal, da je bil na okrepčevalnici tudi start naslednje grupe, pa sem potem nabrala še malce dodatne kilometrine, ma... Sva pa z eno zelo prijazno damo z vonmobilom in ob pomoči Predraga našli tudi parkirišče...
Mineštrca je bila njami... Zabava za Ksenijo tudi super uspela, medtem pa so ultra korenjaki kapljali proti cilju. Čestitam vsem skupaj, zmagali smo. In pa seveda. Predrag, hvala za vse.

Seveda, hvala tudi Predragu.

hvala vam

Načeloma zadovoljna s tekom, čeprav sem imela nenormalno trde noge nekako jih nisem spravila v tapravi pogon, morda zaradi malce prehitrega štarta in klanca, ki ga ni in ni bilo konca.
Kar se tiče pa poročila z zaključka pa ! Bom z veseljem prebirala poročila. Aja pa meseka sem pogrešala v mineštri. A ne Sebi??
VREME PA FENOMENALNO !!!
Spoznala kar nekaj novih TF-jevcev, same carice in seveda carji!!

Danes sem bila spremljevalni Božiček naši slavljenki. Fotografije so na
http://picasaweb.google.com/alenka131
Pokrajina prelepa in dan čudovit za tek.

Tudi tretja Istra super..Vreme je vsako leto lepše, me prav zanima, kaj bo Predrag naredil do godine..Prijavna vrsta dolga, k sreči se je dalo z vsakim mal počvekat in že smo štartali v uni gužvi. Smo se zapodili, k da bi vsi hoteli z Lojzetom priti v cilj.

Mal sva še poizkušala s Slavico, pa nekaj danes ni bila za dirkat..pol sem se držal drugih dveh, dokler ni začelo nažigat sonce in se je bilo treba preoblečt. Ja, jaz sem tisti, ki je pojedel skor tretjino banan na okrepčevalnicah, Predrag mi pa še nudi znižano štartnino..napaka!

Do Buj je šlo super, v une klance je 90 kg težko spravit, unmu k se je spomnil, da nam bo pa v dolini Mirne pomagal, k je nasul svež pesek pa res hvala..skoraj gotovo bi me zdajle kaj bolele noge, tko, k se pa ni dalo prav hitr tečt sem pa čist dobr.

Pa Pii hvala za un kozarec kokakole, me je pognal do cilja, da sem z lahkoto osvojil 63 mesto z zame odličnim časom 4.59.52; vsako leto za pol ure bolje.

Tko sem se letos v cilju najedel, napil, pomagal onemoglim forumovkam in ostalim in še je ostalo časa za slikanje pred večerno zarjo.

Dani hvala za spremstvo, vožnjo in ostalo. Drugo leto pa spet!

Čudovit dan, tek, družba, organizacija, .... . Skratka super tek. Do sedaj nisem še nikoli tekel tako daleč in sem začel bolj z rezervo, kar se je ob koncu še kako izplačalo.

Vse do takrat ko smo se vsedli na avtobus je bilo čudovito. Ko pa smo se že peljali nazaj proti Savudriji sem pričel iskati kljulč od avtomobili. Vse sem pregledal, ključa pa nikjer. Ko smo izstoipili iz avtobusa sem še enkrat prebrskal prtljago, vendar ključa ni bilo nikjer.

Alja je poklicala Predraga, da je preveril če je ključ ostal v koplanici - tam sem ga imel nazadnje v roki. Žal ga tam ni bilo.

Poizkusili smo vlomit v avto, vedar ni šlo. Že sem izbiral katero steklo bom razbil (v avtu sem imel še ne ključ), ko sta se Pia in Ero punudila, da se odpeljemo še enkrat nazaj v Novigrad.
Z Erotom sva preskočila ograjo nogometnega igrišča in pregledala vsak košček travnika vendar ključa ni bilo nikjer.

Odločila sva se, da greva peš do parkirišča in pregledava še tisti makadam od igrišča do parkirišča. Po par korakih, začutim da me je nekaj udarilo po peti. Še enkrat zamahnem z nogo. Res je nakaj na dnu hlačnice. Sklonim se in kaj zatipam? KLJUČ!!!!!!

Zaradi raztrganega žepa se je ujel pod podlogo trenitke in se ves čas tam potuhnjeno skrival.

Alja hvala za družbo in pomoč pri iskanju ključa, Pia in Ero hvala za pomoč in prevoz, (obljuba velja) Inot hvala za družbo na poti.

Super. Avto je ostal cel. Žepe pa le zaši.

Super. Avto je ostal cel. Žepe pa le zašij. Pia in Ero sta pa res vedno in vsem na uslugo.

Že malo iz Ljubljane se je videlo, da se obeta prekrasen dan. Po treh tednih oblakov in dežja (sploh nisem vedela, da se nebo lahko toliko napije, da tri tedne ščije..). Sonce, sonce sonce.. brez oblačka.
V takem se da pa tudi 54km premagat. Tisti, ki me poznate, veste, da take dolžine nisem sposobna pretečt, prekolesarit pa ja.
Šla sem, ker me je zelo zanimala trasa in imela sem dolg do Aleša. Traso sem spoznala v nulo, poslikala in dolg sva z Alešem tudi poravnala.
Uživala sem celo pot. Prekrasni pogledi na Soline, nona pri Jožku, okrašene smreke na vrtovih... Vse sem ujela v mojo škatlico.
Na začetku kar dolgi klanci... pa po šodru. No tekačem je blo zihr lažje, saj so mogli gor spravt le svojo težo... , mi kolesarji pa še bicikle. Pa ves čas sem morala lovit Aleša. Ma je prvi del odšprintal - sem ga ujela šele malo po Bujah, da ne omenim, kako me je nascal v tist klanec pred Grožnjanom... Kdo je bl norel dol, si pa lohk mislite. Prav fajn spust z biciklom, potem pa prekrasna in slikovita dolina Mirne. Le hladna je bila. Par oblakov, jutranja slana in zmrznjene luže... Pa vsepovsod utrujeni tekači. A so se super držali. En drugega priganjali, prehitevali in se skupaj sprehajali... Pravzaprav sem bila kar malo odveč. A ne, Aleš... Čeprav 8 sekund pod 5 ur ni tako zanemarljiv končni čas..
Fajn sem se mela, spoznala skrivne potke po severni Istri, le bakalar sem pogrešala.
Popoldne pa tak kičast zaključek dneva... Vsi, res prav vsi so občudovali ožarjene oblake nad spokojnim morjem.
Ko smo pa čakali na avtobus za Grožnjan in Savudrijo (sej nismo dolgo čakali), mi je pa Alja prijazno odstopila svojo novo pridobitev. Tako sem na parkirišču naredila še par fotk z njenim Nikonom. To pa v primerjavi z mojim, res nekaj konkretnega držiš v roki. In na tem mestu prav posebna hvala Alji, da sem spet malo dobila občutek za to velikost in da sem pogruntala, kaj vse sem že pozabila... odkar mam kompakta. In hvala vsem tistim, ki ste potrpežljivo pozirali v ugašajočem dnevu.
Pa nekaj nickov je dobilo obraze.. nekaj polžk, pa bernarda, pa nataša, ki sta razturili, pa....
... fajna družba ste, pa se vidimo spet kdaj...
Tolk od mene.
Pozdravček
D.

Že od včeraj razmišljam, kako naj strnem občutke, kako naj povem z besedami, kaj vse sem občutila včeraj, ker se enostavno ne da... Začelo se je že dan prej ko nisem našla osebne, pa ko sem razmišljala kako bo šlo preko meje pa če sem sposobna pretečt razdaljo. Zjutraj sem se počutila bolje in že smo se približali mestu, kjer naj bi se vse skupaj pričelo... krč v grlu, pa ljudje okrog mene... jst pa vsa nesrečna v svoji koži... najraje bi pobegnila... pa sem imela poleg svojo skupinico ki se je na vso moč trudila zame. Z nasmehom se je tek pričel, Božičkica na kolesu in trije sotekači. Kilometri so minevali, počutila sem se vse boljše... malce krize sem imela dvakrat med samo potjo... Barbara mi je bila v veliko pomoč... in sem premagala razdaljo in prišla na cilj, v bistvu sem zadnja dva km lebdela... In ostala brez besed, v bistvu sem bila tko utrujena da nisem zmogla ničesar... nato pa presenečenje za presenečenjem in šok in množica in Ksenija je ostala brez besed, borila se je s solzami, z utrujenostjo, s tem, da je v središču pozornosti. In njeni dragi sotekači so ostali brez besedice zahvale. Pa če bi vedeli, kako sem jim bila hvaležna, ne samo za darila in presenečenja, temveč tudi za vso podporo...še vedno zbiram vtise, še vedno ne najdem besed in še vedno se počutim v šoku..

čeprav besedica Hvala je preskromna za vse, objem je mogoče povedal tiso, kar z besedami nisem zmogla

oprostite dragi moji in najlepša vam hvala


mogoče bom lahko čez nekaj dni povedala še kaj več o doživetjih med samim tekom...

Letos je bil to zame že 3. Istra promo maraton.Čudovito sončno
vreme,prijetna družba in idealni pogoji za tek.Ker sem prvega pretekel
v 5:17:04,drugega v 4:59:16,mi je bila tiha želja,da bi tretjega probal
pod 4:45,ker sem imel občutek,da sem dobro pripravljen.Ko sem prišel
v cilj sem pogledal na uro,ki je pokazala 4:21:00.Kar nekaj časa nisem
mogel verjeti,da mi je uspel zame neverjeten rezultat.V veliko čast mi je
bilo kar nekaj časa teči s PetromM,še posebej pa s Urbanom Praprotnikom
( atletski trener ),ki sva skupaj pritekla v cilj.
Nato je sledila fešta.Drugo leto,pa se ponovno vidimo !

Ker sem vnaprej vedela, da ta prireditev ni tekmovalnega značaja, sem ga vzela zelo na izi. Zelo zelo zelo na izi (pregledala vse stare cerkve, vse kakije, vodnjake in vse živo kar se je ob progi sprehajajo). Če me koleno ne bi izdalo tam malo pred Bujami bi bila lahko to pravljica. Tako je bila bolj mora kot pravljica.
Alja me več kot pol poti spremljala in bodrila. In z njeno pomočjo sem prikolesarila v cilj. Če ne bi bilo nje in njenega bicikla, bi zagotovo ostala pri tisti luštni kozici ob Mirni... Zato Alja še enkrat in še miljonkrat: HVALA!

@Dana: tudi jaz sem v cilju pogrešala bakalar in meso, tako kot je napisala že Nataša

Škoda da nimam fotoaparata. Bom poskrbel tudi za to reč. Na progi sem bil največ časa od vseh, lahko bi naredil malo morje slik. Morda bi staknil še kakšno nagrado. Tista dolina Mirne, kdo ve kakšna bo drugo leto, ko bo zgrajena cesta.

Če ima kdo kako fotko s štarta, prosim če jo nalima, bi jo dodal članku v Primorske novice. Hvala.