Današnji tek na Vršič je bil nekaj posebnega. Nekaj posebnega bi bil tudi, če bi še sam tekel, ker še nikoli nisem, bil pa je nekaj posebnega tudi ker nisem tekel, ampak sem bil le del logistike in spremljave forumcev, ki so tekli na Vršič, kar pa tudi še nikoli nisem bil.
Preden sem šel od doma, nisem vedel, kakšno opremo naj nesem s sabo. Tekaško zagotovo ne, ker sem sklenil, da ne bom tekel. Imel pa sem dve ponudbi, ki pa sta bili obe skupaj istočasno neuresničljivi, ker bi potekali med tekmo. Ena ponudba je bila Barbina za rolanje, druga pa Stašina za namakanje v bazenu. Če bo cesta suha, sem sklenil sam pri sebi, bom šel rolat, če pa mokra, pa plavat. Kakršno bo pač vreme. Zato sem moral med opremo vstaviti še rolke in kopalke.
Med vožnjo v Kranjsko goro se je na zahodnem koncu Gornjesavske doline, odkoder prihaja vreme v ta konec Gorenjske že malo svetlikalo in ker je pred tem ploha ponehala, je bilo razmišljanje optimistično, saj je kazalo, da kakšnega hudega dežja ne bo. Optimizem je trajal samo malo časa, kajti nad Kranjsko goro je bilo nebo temno kot bi na zimski solsticij opolnoči, črncu, ki je jedel borovnice, s črnimi očali pogledal v anus. Samo parkiral sem in ulilo se je kot bi v nebesih imeli defekt na olimpijskem bazenu, kajti nebo je puščalo kot prestreljeno sito.
Forumovci smo se kmalu našli in se zbrali v bifeju za mizo na predanalizi teka. Res je lilo, dež je padal kar v štrenah in izgledalo je, da so nekaj tisoč Peričnikov iz Vrat prestavili pod Vršič. Vendar je novodobni vesoljni potop oviral samo nas, ki smo bili v spremljevalni ekipi in logistiki TF, tekačev pa ne. Ti so se mirno pripravili na start teka, razen Lojzeta, ki je imel toliko za povedati, da je zamudil oddati torbo z oblačili na avtobus. Stašo so nekaj gnjavili policaji, ker je prišla ravno ob startu, ko pa je izstopila iz avta in začela navijati za tekače, ti pa so ji nazaj mahali in vpili živjo Staša, se je policaj omehčal, saj s tako popularno osebo kot je Staša, ki jo pozna večina tekačev na Vršič ni hotel imeti nevšečnosti in mirno jo je pustil naprej. Spremljevalna ekipa se je še enkrat sestala in sklenila, da je treba Lojzetovo torbo z oblačili dostaviti na Vršič Lojzetu, sicer se bo na vrhu ves moker še prehladil ali zbolel. Kdo bo pa potem reševal Gorenjce, kadar je treba kaj konstruktivnega povedati, saj to obvlada le Lojze. To nalogo je prevzel Fotr, spremljali pa sta ga Staša in Zarja, ki je morala tudi nekaj dostaviti za Simi, ki je tekla na Vršič.
Odpravili smo se, a kmalu smo morali ustaviti zaradi zapore ceste zaradi teka. Fotr, ki se je prej najbolj pridušal, ker je za tek cesta premalo časa zaprta, se je sedaj pridušal, zakaj je cesta tolika časa zaprta, da ne moremo naprej. Še dobro, da smo imeli v avtomobilu diskete z otroško glasbo Romane Kranjčar, da nam je krajšalo čas. Po poteku zapore so nas spustili naprej in kmalu smo dohiteli tudi vrsto tekačev. Spet se je izkazala spremljevalna ekipa TF v avtomobilu, saj smo tekače bodrili skozi odprta okna in jim kot na Giru ponujali osvežilno pijačo. Danes tekači niso bili žejni, saj jim je žejo gasil dež, ki je delo opravil bolje kot kakšno prostovoljno gasilsko društvo, ki je na občinskem gasilskem tekmovanju zasedlo drugo mesto in so njegovi člani v gašenju zelo vešči, posebno pri gašenju žeje.
Kako usklajena spremljevalna ekipa smo bili, se je pokazalo na vrhu, kajti Lojzetu smo izročili torbo z njegovimi oblačili v trenutku, ko je pritekel skozi cilj. To ti pa je logistika. Nato smo srečali Bajsija, ki je bil po napornem teku na Vršič še tako svež, kot bi ravnokar pretekel ravninski del PST-ja. Nekaj na Bajsiju ni bilo tako kot ponavadi, dokler ni snel kape in pokazal novo frizuro, ki mu zelo pristoji in ga naredi še bolj simpatičnega. Samo še kakšen obarvan peroksid bi si moral pljuskniti na lase. S Stašo sva šla navijat za tekače, ki so prihajali v cilj, a zapihal je mrzel veter z Mojstrovke in med dežjem so se kazale snežinke, dež je bil za nekaj stopinj bolj mrzel kot v dolini, zato smo občudovali vse tekačice in tekače, ki so v takem nalivu in vremenu zmogli preteči najvišji gorski prelaz v Sloveniji. Na tem mestu jim izrekamo slavospev nad njihovim triumfom osvojitve Vršiča.
Člani spremljevalne ekipe smo se kmalu zbasali v avto, pobrali še Simi in Zarjino prijateljico Damjano, ki je tudi tekla in se odpeljali v dolino. Medtem je dež malo pojenjal in poiskali smo drugi del logistične ekipe z Barb na čelu ter se združili v Ski baru v hotelu Larix na neizogibni analizi teka. Povedati je nujno treba, da so bili z nami vsi zelo prijazni, fantje, ki so sodelovali v organizaciji teka, so nas stregli kot bi bili zaščiteni od samega modrijana Vitranca.
Žrebanje nagrad je bilo tudi plodno, saj je kar nekaj forumcev prejelo nagrado, celo Bajsi je bil poklican, a ga žal ni bilo na prireditvenem prostoru in tako nagrade ni dobil. Nato je sledilo razglasitev rezultatov in neizogibna analiza tako tekačev kot spremljevalne ekipe v piceriji Papa Joe. Tisti, ki so prej odšli, so nas po mobitelu še opozorili, da sta na poti proti Jesenicam kar dva policijska radarja, tako da smo se vsi varno in brez kakšnih mandatnih kazni vrnili domov.
Zaradi aktivnega spremljanja tekačev iz TF in zapletene logistike dostave Lojzetove torbe z oblačili na Vršič ter zaradi defekta na vodovodni napeljavi v nebesih, je odpadlo tako rolanje proti Ratečam kot kopanje v bazenu. A kljub vsemu je bil lep dan in preživeli smo ga koristno.
, bravo moški del forumvcev 
. No, me je pa danes tudi Filipid potolažil in mi obljubil, da bova naslednje leto skupaj zagrizla na Vršič. Res nestrpno pričakujem jutrišnji dan, da mi iz "druge" roke poveste zgode in (Lojzove) nezgode o današnjem teku.
)pošiljam čestitke vsem hribogrizcem!!! 
Bravo!
kofetkam, tipkam in se veselim jutrišnjega piknika. 