Kot so moji predhodniki v en glas povedali, smo si na Muti vsi skupaj naredili pravljico. Tekmovalci, organizatorji, navijači, domačini in vreme. Vsak je dodal svoje. Dobili smo, kar smo iskali. Užitek, ki nas bo božal, vsakič, ko bo spomin odneslo na to čudovito izkušnjo.
Trasa je bila odlično zamišljena. Dovolj je bilo tako markiranih poti, kot brezpotij. Z AVI-jem sva se odlično ujela. Sva pa zaenkrat še med tistimi, ki se podiva na trekingih brez GPS-ov. To pomeni, da je zdrav razum močno vključen. A ko se izgubiš, to storiš tako, da se splača. Otmeno.
Na začetku je bilo, kot sem že navajen na tej vrsti tekem. Utrip v višine, pa gremo. Prvi dve točki sta kar padli, potoček pod Florijanom pa nam je nekaterim dal vetra. Napadli smo ga kar ob strugi, lezli čez koprive, rinili po blatu in strmini, točke pa nikjer. Je pač ni, smo sklenili. Smo se poslikali in jo ucvrli naprej. Pa kmalu spet po bližnjicah gor. In ko tako prilezemo na cesto, nas Fifty prijazno vpraša, če smo bili pri trojki, je dvesto metrov nižje. Krasno, bo pač treba nazaj. Kljub temu, da smo se pridno zagnali, je bila po tretji točki večina spredaj. To ne moti velikega duha, saj smo jo spet kmalu pobrisali v gozd, spet rinili in do četrte točke izgubili še nekaj proti tistim, ki so šli umirjeno okoli po cesti. Pred četrto točko sta nama Speča velbloda, znana po tem, da se na dan tekme zbudita in bolj spominjata na leteča gamsa, ušla. Proti Urbanu sva se za začetek usmerila nekoliko naokoli, potem pa ujela ritem. Tam okoli Kozjega vrha sva spet ujela eno svojo varianto, a vseeno lepo prispela do Simona. Potem pa sva en lep del proge potovala skupaj z Meto, še dvema fantoma, ki sta bila ves čas v bližini in Fifty-jem. Spustili smo se 'dolta bek' do Bistriškega jarka in se povzpeli do Lapovnikovega vrha. Tu smo dobili energijki napitek in imeli kontrolo opreme.
Prišel je čas za mravljince na koži. Naslednja točka je bila bivša šola Brezovec, kjer sem pred slabimi 48 leti privekal na svet. Domači teren mi je dal krila. Z AVI-jem sva jo dobro potegnila. Gibali smo se po terenu moje mladosti. A določeni deli so bili drugačni. Kmetija Breznik, kjer je moja mama gor rasla, je bila s spodnje strani povsem zagrajena, poti, ki so jo nekoč uporabljali vojaki, ko so se peš odpravili od karavle v dolino ni bilo več. Nižje je bila s koprivami zaraščena pot, ki naj bi pripeljala do cestice na drugi strani potoka. A je ena vlaka pretentala pohodnika, da je prehitro zavil levo. No, pa smo bili ob potočku. Je, kar je. Nazaj se ne bo šlo. Poskakovanje med koprivami, zdaj po levi, pa desni, pa po sredi, po kamnih in vodi. Prvinsko. Pred veliko leti sem kdaj pa kdaj to počel z bratom in sestrama, zdaj pa na tem uživanju.
Dobro, da sem imel meča gola. Sicer bi bil ob vse zdravilne učinke rasnih Kozjaških kopriv.
Po koči na Štaherju, sva izgubila višino. Enako se je zgodilo tudi Toniju in Iztoku. Smo jo kar dobro mimo pihnili. Potrebno je bilo kar nekaj truda za vrnitev na cesto proti Glavarju. Nekaj časa smo razdaljo premagovali skupaj. Po zadnji KT ob leseni brvi čez Mučko Bistrico, pa sva z AVI-jem premogla toliko motivacije, da sva še drugič zapored sestavila drugo mesto med dvojicami v Ultri. Za izjemnima Spečima velblodoma.
Potem pa krasno vzdušje v ciljnem prostoru. Stisk roke s tistimi, ki so že bili v cilju. Navijanje za prihajajoče. Prijateljsko vzdušje. Srečanje s sorodniki, hrana in pijača, obujanje spominov na izgubljanja in koprive in na to kako je bilo tu in kako tam. In izmenjava izkušenj z ženo Ireno, ki je šla z AVI-jevo punco Andrejo na Aktivno progo. In sta se odlično zabavali. Vzeli sta si tudi čas za aromatične jagode.
Prelep dan smo si naredili vsi skupaj, tekmovalci, organizatorji, domačini in vreme in rodna gruda. Se vidimo v Bovcu.
. ma kaj se jaz pritožujem, če je še moja druga polovica ekipe( ženka), zelo zadovoljna s progo in vsem ostalim. jaz koprive in blata nisem opazil, ste vsi pred mano pot lepo shodili in pokosili 
, da nihče ne omenja kopriv, po katerih smo bredli 
