12. GORSKI TEK NA GRINTOVEC- POROĆILO
OdgovorObjavljeno:26 Jul 2009, 21:02
SPOŠTOVANI KRALJI IN KRALJICE GRINTOVCA!
Ob odlični organizaciji vseh, ki so kakorkoli prispevali k temu, da je prireditev uspela, vam za podvig iskreno čestitam! Kralji in kraljice ste tukaj vsi, pravzaprav smo vsi, saj sem se skoraj do vrha povzpela tudi sama, le da sem bila danes v vlogi fotografinje.
Že tekom tedna sem se odločila, da se na tekmo ne prijavim, ker:
- sem iz zanesljivih virov izvedela, da na tekmo prideta tako Mihaela, kot Marinka, ker je Mihaela s košnjo že opravila in Marinkce pa zob ni več martral….kar bi imelo za posledico, da bi morala proti vrhu Grintovca še toliko bolj na škrge, če bi ju hotela ugnat…. (
hi, hi, hi
- Ker sem se zelo bala doping kontrole, ki bi mi ob morebitni zmagi dokazala kašne čudne substance ( benquick, nesquick…) in bi mi pole vse titule nazaj pobrali
- Ker sem si končno včeraj za deset ojrotu kupila tako kvalitetne baterije, da so končno zdržale moje škljocanje od začetka do konca in
- za vse zgodbe, ki jih tekom poti proti vrhu vidite in razberete na obrazih tekačev, ki so se podali na to, zares kraljevsko tekmo, mi sploh ni niti najmanj žal, da sem danes svojo službo opravila v vlogi fotografinje.
No, sploh pa tako, letos sem imela namen vsaj probat prit do vrha, tako da malo cajt merim sama sebi.
Takoj zjutraj, ko se je moj ZZ prijavil, sem se podala proti Kokrškemu sedlu. Ura je bila dvajset do osmih. Na Kokrško sedlo sem računala, da pridem okrog 9.15 do 9.30. Seveda, če ne tekmuješ, tudi hitiš ne tako in res sem na sedlo prišla šele ob pol desetih. Posedim par minut na klopci in razmišljam, da naprej pa res ne grem več. Pa me Zvonetova žena spravi v dir, ko mi reče, da bom do vrha rabila še , tako, dobre tri četrt ure.
Ola, ma če pa sam še tolku, bom pa ja šla. In grem… Ko se proga zadaj za Kokrškim že skoraj prevesi v tisto edino dolinco, vprašam možakarja, koliko je ura, reče 9.45. In začnem počasi računat, da bo pa najbrž prvi že prav kmalu tu.
Naredim še par korakov, ko izza ovinka zaslišim neke korake. MA, OŠTJA, KDO SE ME UPA, MENE PREHITET, ZDAJ????
In gresta mimo dve duši, kot da sta na kakšnem, takem lahkotnem teku. Jaz na škrge, ona dva pa še dihala nista.
Ma, kaj to! Aparat imam še spravljen v ruzaku. Hitro panično vzamem ven aparat, ko že pride mimo Gates. No, vsaj s tretjim sem začela….
Kmalu za njim pa še družno skupaj Zarnik in Alič. Simon se ga je držal, kot biciklist. Prav za r….( on že ve…)
Bem, pole je blo malo mira, a ne dolgo. Ko se je pa začelo, ej pole sem pa mela povhne roke dejla… v eni roki obe palci, v drugi aparat, proti vrhu sem hotela nekako vseeno prit, kričala in navijala sem, da so se me še ovce tam nekje spodaj ustrašile…
Ej, tako sem pa bla pri vsej moji brezposelnosti najbolj zaposlena donna ta čas…In še dihat sem morala kot slon… Ja, ma niso to špasi…
In za povrh še tevi metri sploh niso lezli nikamor.
Ma, veste kaj, jaz sem si danes vrh zaradi vsega skupaj zamislila malo bolj spodaj, tako, da sem tekmo končala približno 600-700m nižje. MA SEM VSEENO ZMAGALA.
Ko je prišel dol še moj možek, sva seveda krenila dol.
Na Kokrškem sva se fejst najedla, fejst napila, a moje brezno ( vampček) je še kar naprej nekaj rabilo.
Bejžva dol, hitro, če ne pojem vse od vseh.
V Bistrico se je pot vlekla še dosti bolj kot gor, a smo tudi to preživeli.
Umila sem se v hladni Bistrici, imam še zdaj noge zmrznjene… ma je vseglih pašalo…
V koči spijeva še vsak enga Šrota, na podelitvi z dna srca privoščiva zmagovalcem aplavze in vse nagrade, ker so si jih več kot zaslužili in se počasi odpraviva.
No, moram še to omeniti, da ni manjkalo nič cele nič, da me ni en avto povozil Možakar, ki je bil tam v oni drugi koči na zabavi, najbrž ni bil glih sam in najbrž se mu je moja ta zadnja tolk dopadla, da je krenil direkt proti njej. Kje sem odskočila, niti ne vem. Si predstavljate, kaj bi pisalo jutri v Slovenskih na naslovnici? KRALJEVALA NA GRINTOVCU- PRVIČ, ZADNJIČ IN NIKOLI VEČ!
Ojej, jej, bi blo pa res škoda,…
ZDAJ PA ŠE TO NA KONCU!
DARJA!!!
MA SAM NE MI REČT, DA SI BLA!!! Sem vidla prav vse, sam tebe nje!!
Zdaj pa res več ne vem, kako sva si usojene… midve… spet sva ti spekla kruh, v obliki ene prav lepe gorske rožce, TEBE PA SPET NIKJER!!!!
Tako, da sem rožco spet lepo razdelila med fejst ljudi… (ma, sam kolk sem fejst človk… bom še v nebesa pršla…)
No, ja kej čmo….
No, naj se prav na koncu še enkrat zahvalim organizatorjem in vsem, ki ste pridno migali kot čebele, za odlično organizirano prireditev. Naj taka tudi ostane še na dolga leta!
Hvala!
SLIKCE, KI PA SO SLIKANE Z NAVADNIM APARATOM, ZATO NE UPOŠTEVAM REKLAMACIJ, SI PA LAHKO OGLEDATE NA:
http://picasaweb.google.si/zztopka/12VZ ... C20090726#
Ob odlični organizaciji vseh, ki so kakorkoli prispevali k temu, da je prireditev uspela, vam za podvig iskreno čestitam! Kralji in kraljice ste tukaj vsi, pravzaprav smo vsi, saj sem se skoraj do vrha povzpela tudi sama, le da sem bila danes v vlogi fotografinje.
Že tekom tedna sem se odločila, da se na tekmo ne prijavim, ker:
- sem iz zanesljivih virov izvedela, da na tekmo prideta tako Mihaela, kot Marinka, ker je Mihaela s košnjo že opravila in Marinkce pa zob ni več martral….kar bi imelo za posledico, da bi morala proti vrhu Grintovca še toliko bolj na škrge, če bi ju hotela ugnat…. (
hi, hi, hi - Ker sem se zelo bala doping kontrole, ki bi mi ob morebitni zmagi dokazala kašne čudne substance ( benquick, nesquick…) in bi mi pole vse titule nazaj pobrali
- Ker sem si končno včeraj za deset ojrotu kupila tako kvalitetne baterije, da so končno zdržale moje škljocanje od začetka do konca in
- za vse zgodbe, ki jih tekom poti proti vrhu vidite in razberete na obrazih tekačev, ki so se podali na to, zares kraljevsko tekmo, mi sploh ni niti najmanj žal, da sem danes svojo službo opravila v vlogi fotografinje.
No, sploh pa tako, letos sem imela namen vsaj probat prit do vrha, tako da malo cajt merim sama sebi.
Takoj zjutraj, ko se je moj ZZ prijavil, sem se podala proti Kokrškemu sedlu. Ura je bila dvajset do osmih. Na Kokrško sedlo sem računala, da pridem okrog 9.15 do 9.30. Seveda, če ne tekmuješ, tudi hitiš ne tako in res sem na sedlo prišla šele ob pol desetih. Posedim par minut na klopci in razmišljam, da naprej pa res ne grem več. Pa me Zvonetova žena spravi v dir, ko mi reče, da bom do vrha rabila še , tako, dobre tri četrt ure.
Ola, ma če pa sam še tolku, bom pa ja šla. In grem… Ko se proga zadaj za Kokrškim že skoraj prevesi v tisto edino dolinco, vprašam možakarja, koliko je ura, reče 9.45. In začnem počasi računat, da bo pa najbrž prvi že prav kmalu tu.
Naredim še par korakov, ko izza ovinka zaslišim neke korake. MA, OŠTJA, KDO SE ME UPA, MENE PREHITET, ZDAJ????
In gresta mimo dve duši, kot da sta na kakšnem, takem lahkotnem teku. Jaz na škrge, ona dva pa še dihala nista.
Ma, kaj to! Aparat imam še spravljen v ruzaku. Hitro panično vzamem ven aparat, ko že pride mimo Gates. No, vsaj s tretjim sem začela….
Kmalu za njim pa še družno skupaj Zarnik in Alič. Simon se ga je držal, kot biciklist. Prav za r….( on že ve…)
Bem, pole je blo malo mira, a ne dolgo. Ko se je pa začelo, ej pole sem pa mela povhne roke dejla… v eni roki obe palci, v drugi aparat, proti vrhu sem hotela nekako vseeno prit, kričala in navijala sem, da so se me še ovce tam nekje spodaj ustrašile…
Ej, tako sem pa bla pri vsej moji brezposelnosti najbolj zaposlena donna ta čas…In še dihat sem morala kot slon… Ja, ma niso to špasi…
In za povrh še tevi metri sploh niso lezli nikamor.
Ma, veste kaj, jaz sem si danes vrh zaradi vsega skupaj zamislila malo bolj spodaj, tako, da sem tekmo končala približno 600-700m nižje. MA SEM VSEENO ZMAGALA.
Ko je prišel dol še moj možek, sva seveda krenila dol.
Na Kokrškem sva se fejst najedla, fejst napila, a moje brezno ( vampček) je še kar naprej nekaj rabilo.
Bejžva dol, hitro, če ne pojem vse od vseh.
V Bistrico se je pot vlekla še dosti bolj kot gor, a smo tudi to preživeli.
Umila sem se v hladni Bistrici, imam še zdaj noge zmrznjene… ma je vseglih pašalo…
V koči spijeva še vsak enga Šrota, na podelitvi z dna srca privoščiva zmagovalcem aplavze in vse nagrade, ker so si jih več kot zaslužili in se počasi odpraviva.
No, moram še to omeniti, da ni manjkalo nič cele nič, da me ni en avto povozil Možakar, ki je bil tam v oni drugi koči na zabavi, najbrž ni bil glih sam in najbrž se mu je moja ta zadnja tolk dopadla, da je krenil direkt proti njej. Kje sem odskočila, niti ne vem. Si predstavljate, kaj bi pisalo jutri v Slovenskih na naslovnici? KRALJEVALA NA GRINTOVCU- PRVIČ, ZADNJIČ IN NIKOLI VEČ!
Ojej, jej, bi blo pa res škoda,…ZDAJ PA ŠE TO NA KONCU!
DARJA!!!
MA SAM NE MI REČT, DA SI BLA!!! Sem vidla prav vse, sam tebe nje!!
Zdaj pa res več ne vem, kako sva si usojene… midve… spet sva ti spekla kruh, v obliki ene prav lepe gorske rožce, TEBE PA SPET NIKJER!!!!
Tako, da sem rožco spet lepo razdelila med fejst ljudi… (ma, sam kolk sem fejst človk… bom še v nebesa pršla…)
No, ja kej čmo….
No, naj se prav na koncu še enkrat zahvalim organizatorjem in vsem, ki ste pridno migali kot čebele, za odlično organizirano prireditev. Naj taka tudi ostane še na dolga leta!
Hvala!
SLIKCE, KI PA SO SLIKANE Z NAVADNIM APARATOM, ZATO NE UPOŠTEVAM REKLAMACIJ, SI PA LAHKO OGLEDATE NA:
http://picasaweb.google.si/zztopka/12VZ ... C20090726#
Namreč še iz mladostnih hribolazniških dni se mi je zdela tale pot prava hribovska antipropaganda (strmo, dolgočasno) in zdaj sva z Grintovcem sklenila premirje in se prav zastopiva. Mogoče bo to celo ´beginning of a long friendship´, kdo ve? 
znancev!
.
.