Tekaški forum

Spet je za nami krasna tekma STL.

Organizator je znova postregel z izvrstno izbrano traso na malce manj popularnem koncu Slovenije in jo ravno prav začinil z orientacijskimi in odločitvenimi zankami. Družba starih trekerjev pred, med in po tekmi pa je še dodatno poskrbela da ni bilo dolgčas.

Z drugim velblodom se nama je malce preveč mudilo in sva na težko obloženi trti ob poti le pasla oči. Bo pa drugič več časa za zobanje.

Se vidimo na Učki.

PS.: Želel bi primerjati poti posameznih tekmovalcev zato bi prosil vsakega, ki je posnel svojo pot (katerekoli razdalje) z GPS sprejemnikom, da mi posreduje sled po elektronski pošti na naslov zarko pika mocnik afna gmail pika com

Po letu dni (od lanskega Posavskega trekinga) mi je zopet uspelo priti skozi ultra progo..
Prve tri KT opravljene brez problema, tik pred 4 KT pa sem zašel v levo in nato po ovinkih našel najprej KT5 in se nato moral vrniti po KT4 (izguba kakšnih 20 minut).
Nato pot do samostana zašel preveč v dolino in se nato moral vračat nazaj v smer KT6. Do Grabišča je šlo nato brez problema, šel čez Mihovo in nato po lepem grebenastem vzponu do vrha. No na vrhu so bili trije neizraziti vrhovi, seveda sem šel najprej na dva napačna in se nato vrnil nazaj na prvega pravega..
Tu sem srečal tudi Jožeta in Bojana s katerima smo nato skupaj oddelali progo vse do cilja.
Nato smo šli do Pirčevega hriba po Laški poti navzgor vse do meje s Hrvaško. Nato valovita pot po meji in nato nazaj v notranjost SLO do Pirčevega hriba, vmes sem enkrat na lepem doživel neprijeten padec na tla, k sreči je bila zemlja tako da sem bil samo umazan.. Na Pirčevem hribu je nepridiprav vzel KT in smo o tem obvestili organizatorja, ki pa je bil o tem že obveščen..
Nato smo nadaljevali proti KT9 in KT10 po južni varianti to je po cesti, kar je pomenilo udobnejše napredovanje čeprav smo šli s tem bolj naokrog.
Probleme smo zopet našli po spustu iz Kičerja do KT12.Prehitro smo zapustili cesto pod hribom in prišli v brezpotje in prečkali do travnatega področja pod KT12. Nato pa smo prišli zopet v “civilizacijo” in nadaljevali do sv.Mohorja in nato še spust skozi gozdiček in nato skozi vinograd direkt do kmetije Colarič kjer je bil cilj.
Hvala Jožetu in Bojanu za odlično družbo, sam bi gotovo precej slabše napredoval..
Za pot potreboval dobrih 8 ur in opravljenih 45,7 km.
Se vidimo na Laški rundi!!

Verjetno sem bila zadnja prijavljena udeleženka na trekingu (ne se zgledovat po meni), zadnje dni sem še urejala (zame) pomembne zadeve, kot so prevoz (hvala, JanezU!), sotekmovalec/-ka (/), zato garmin (sposodila dva dni pred tekmo), pogum (zadnji popoldan pred tekmo, odločitev je padla v hribih), nato šele prijava (Matjaž, danke schön!), dober pripomoček je bil še zemljevid s planinskimi potmi (po zaslugi Žineta).
Noge se niso ozirale na 10ur podlage s petkove hoje na Razor, Planjo in Bovški Gamsovec. Pomembnejše zadeve so mi rojile po glavi: kako priti do cilja, ne da bi se preveč izgubila sredi ničesar. Nekako bi se spodobilo biti v cilju še pred temo, ali pač?! Minimalistično opremo na hrbet pa hajd na štart.
Začetne točke so ponavadi skupinske, kar mi je bilo všeč, da mi še ni bilo treba mislit na orientacijo. Pri kartuziji Pleterje sem se odločila, da grem po svoje, pa čeprav bom rabila več časa, kot če bi samo sledila. Mahnila sem jo v hrib do Simončiča, nato pa ne na Mihovo, kamor bi bilo pametno iti (ja, na Lučki zanki sem kljub svarilu plezala navzgor skozi rušje ), ampak seveda po svoje. Kar je pomenilo slabih 200 višincev dol do potoka in še kakih 300 gor do Grabišča. Jupi! Ampak vsaj smer je bila prava. Z Grabišča nisem imela želje spet v dolino do potoka, ampak sem nameravala iti raje po daljši, na Sljeme in nazaj. No, do Sljemena mi ni uspelo priti, ker sem že prej zelo pazila, da ne bom šla preveč desno, zato sem se držala leve. In prišla na pešpot E7 (kar je bila še boljša varianta - in od tu do cilja sem sledila raje zemljevidu s planinskimi potmi). Markacije na E7 so bile sicer lepo vidne, a so mi nekajkrat ušle izpred oči (kar je pomenilo gledat vse v okolici, kam bi lahko šla pot, zložit zemljevide na tla in študirat, kje sploh sem ). No, tudi iz take goščave se nekako pride, sicer spet navkreber na Pirčev hrib, od koder je bila pot do cilja le še poslastica - dolge ravne ceste, planinske poti, čez travnike in skozi vinograde do garminovega balona. In to ne šele ponoči, ampak sredi sončnega popoldneva. Juhu! Seveda je bilo takrat že veliko trekerjev prav svežih, preoblečenih, nič (več) prešvicanih v cilju. Oni pač niso nabirali gob, iskali vil ali toliko slalomirali po strminah .

Pa smo doživeli še en po svoje specifičen treking, cviček in orientacija ne gresta skupaj, še posebej če ti ga ponujajo drvarji sredi gozda na vzponu na Grebišče.
Bojan je odlično združil orientiring in treking, bravo za tiste tri KT.
Teren je bil idealen za uporabo GPS-ja, tako da večjih napak nismo naredili , naša skupina (Marija,Aleksander in Matej) je nabrala 33,6 km in 1725 vm v 5.45 urah.
Lepo so nam uspeli prehodi mimo Nove gore do Mihovega in naprej do Grebišča, pa divji spust v dolino Kobile in spet gor mimo požgane lovske koče po grebenu na Pirčev hrib.
Naprej smo šli kar po gmajni in po gozdnih poteh do Črneče vasi, tam pa še zadnji vzpon mimo lajajočega pasjega čuvaja do Sv. Mohorja. Spust do kmetije Colarič pa je bil poln ovir v obliki električnih pastirjev .
Dule sploh te nisem opazil na štartu kam si se skril.
Žarko dobiš našo sled.

lp Yogo

yogo napisal/-a:Dule sploh te nisem opazil na štartu kam si se skril.

Verjetno sem že taval okoli kako bi nabral čimveč kilometrov. Saj veš nabrati 12km več od vas ni kar tako.. Drugače pa sem bil na 2KT tik za vama, pa proti 3KT sem vama še nekaj časa sledil..

Na začetku se moram zahvaliti Mateji za zabaven opis (branje toplo priporočam, še posebno, če ste malce čemerni ali slabe volje - na STL) njene borbe z JV trekingom, ki je v marsičem podobna mojemu doživljanju, če pajkov sploh ne omenjam. Ko si tik pred tem, da rikverc oddrsaš težko prigarane višinske metre, je strah pred pajki v trenutku zanemarljiv in odlična terapija za zdravljenje arachnofobije.
Dolžina trekinga se je izkazala kot silno subjektivna zadeva in tokrat sva si tudi midva dala duška, saj se je nabralo skoraj 40 km in 2100m višincev. Meni so mnogo ljubše bolj gorske variante, ker gozdno lazenje s hriba na hrib nekje v tretji ponovitvi izgubi svoj čar.
Navdušili so me vsekakor domačini s svojo gostoljubnostjo in čudoviti vinogradi s še lepšimi, sladkimi grozdi. Prav slednje me še danes bega. Le kako uspe Dolenjcem iz tako sladkega grozdja naprešati tako kislo vino?????
V cilju sem vsekakor pogrešala mrzlo in malo bolj konkretno obaro, saj je imela vse lastnosti dobre obare, ki jo je bilo malo premalo (ali pa nas preveč). Kruha je bilo pa dovolj. Še dobro.

Darja, naj posežem v tvoje razmišljanje o vinu še preden se dokoplješ do resnice.....imaš ZS in to ni šala

Še moj pogled. Z nekoliko zamika.
Meni je bil Jugovzhodni treking všeč:
Ker je bil zanimivo zamišljen. Bojan se je zelo potrudil za nas.
Tokrat smo se srečali z nekoliko bolj orientacijsko varianto.
To je zanimivo, čeprav imam rad tudi tekaško začinjene.
Določene točke, na primer Grabišče in Pirčev hrib smo povezovali
na več različnih načinov. Dodatni ščepec čilija je na progo posipal naključni
navijač, ki mu je bil lampijonček za perforiranje tako všeč,
da ga je ubožec odnesel domov. Tako smo na Pirčevem hribu uprizorili množično
srečanje trekerjev iz Slovenije in sosednje Hrvaške. Po posvetu in
ob dejstvu, da so tudi Garminove naprave tako pokazale, smo spoznali,
da je čas, da pokličemo organizatorja in odidemo dalje.
Grozdje je bilo pa proti cilju še posebej dobro. Z vso sladkostjo
vred je šlo direktno v žilo.
Družba na tekmi je bila odlična, v ekipi z AVI-jem, s katerim
sva izpeljala lepo tekmo. In z velblodoma vse do malo naprej od
Grabišča. Pa še malo okoli Pirčevega hriba. In občasno v družbi nekaterih drugih.
Spoznal sem nove kraje, kjer so ljudje večinoma prijazni in velikodušni.
Tu sem se septembra prvič pojavil. Ko sva šla z ženo na nekaj krajših izletov.
Moštvo Ognjena strela se je odlično odrezalo, v družbi z Majdo in še
nekaj pohodnikov.
Pa še analiza je bila prijetna.

Je že Peter napisal tisto kar sem sam mislil. Čar tej tekmi je po moje dal prav delček trase, odkrit šele pred štartom. Upam da bo na naslednjih trekingih STL tudi še kakšno podobno presenečenje. Mogoče nas je pa Bojan s tem hotel spomniti - opozoriti na naslednji treking.
Seveda je bila analiza prijetna, tako da sva izpustila ogled jame.
Se vidimo na Učki.