K-24 PLUS - POROČILO
OdgovorObjavljeno:29 Okt 2009, 00:06
Pozdravljeni Ultraši in ostali člani TF!
Nekaj malega o opravljeni turi - mogoče bo kdo od vas dobil navdih za to čudovito pot.
K- 24 PLUS :
1. Uršlja gora
2. Smrekovec
3. Smrekovško pogorje (Krnes, Komen, Jankovec, Veliki in Mali
travnik, Bela peč…)
4. Raduha
5. Olševa
6. avstrijski Obir (slovensko Ojstrc)
7. Peca ( avstrijski in slovenski vrh)
130 km čudovitih planinskih poti
7500 mvr vzponov in prav toliko spustov
34 ur in 30 minut nepozabnih trenutkov
To je kratka statistika res čudovite ture, ki sem jo opravil minuli vikend.
Začel sem v soboto zjutraj ob 6 h in 8 minut v Žerjavu. Deževno, vetrovno in hladno jutro in še tema me niso ovirali, da nebi z veseljem zakorakal proti koroškemu Triglavu (Uršlji gori). Že več kot eno leto nisem hodil po tej poti in toliko bolj sem bil vesel ponovnega obiska. Veter in rahli dež vztrajata, a sem dobro »zaščiten« in me prav nič ne motita. Naredi se megleno jutro in pospešim korak. Proti vrhu in na vrhu mi »pomaga« tudi severni veter (piha v hrbet in me prav nese) in več kot zadovoljen vstopim v kočo. Izkoristim priložnost ( bil sem edini obiskovalec) in posušim mokra oblačila. Zadovoljen in suh se napotim proti Smrekovcu. Steze in poti so mehke od dežja in hoja ter tek sta prav prijetni. Narava se tudi v dežju »bohoti« v vsej svoji lepoti in kljub neprijetnemu vetru in rahlemu dežju prav uživam. Tudi v koči na Smrekovcu sem »edini« in spet izkoristim počitek za »sušenje« oblačil. Kljub dežju gre po načrtu in zadovoljen nadaljujem naprej. Smrekovški greben je nekaj posebnega in vedno znova me navdušijo
njegove lepote. Pogosto se ustavljam za hip, a veter ne dovoljuje daljše postanke. Hitro sem na Loki. Nekoliko me preseneti zasnežen vrh Raduhe. Blizu je tema in rad bi z Raduho opravil še pred temo. V koči na Loki sem spet edini. Spijem koka kolo in kar nadaljujem. Odločim se, da zaradi snega ne grem po zavarovani poti, ampak čez Durce.
Hitro sem na zasneženem delu. Kot da bi odprl vrata v drugi – zimski svet. Snega je sicer malo, a veter ga nanesel prav povsod – predvsem pa dovolj, da je hoja po s snegom prekritih spolskih in ostrih kamnih in prekritih hudourniških luknjah po strezi bila prav zahtevna. S snegom prekrite so bile tudi markacije po skalah, gibanje so ovirali tudi s snegom obtežene veje borovcev… Kljub temu uživam v hoji po snegu in nepričakovani zimski idili. Po pričakovanju sem na vrhu sedla. Kljub slabemu razgledu so pogledi impozantni. Bližnji Olševa in Peca z belimi vrhovi izstopata. Pohitim , ker se je začelo mračit. Srečno in hitro opravim tudi s spustom do koče na Grohatu. Tu nepričakovano srečam prijatelje iz Raven in skoraj ura počitka na toplem mi mine kar prehitro. Veselje mi skazi le oskrbnikova informacija, da se je čez dan odlomila večja skala čez stezo za Durce. Na srečo, je to za mano, pred mano pa bolj varna pot. »Posušen« in s pozdravi ter lepimi željami prijateljev se napotim v jasno in ne preveč mrzlo noč proti Olševi. Do sedaj je vse šlo skoraj prelahko in več kot zadovoljen nadaljujem. Vklopim svetilko. Zadovoljen ugotovim, da nove baterije delujejo dobro. Pod Olševo srečam avto. Gaz torej bo. Hitro sem na vrhu grebena in se odpre. Jasna zvezdnata noč, levo in desno luči v dolini in bela preproga na grebenu. Kaj lepšega si v tem trenutku res ne bi mogel zaželeti. Snega je prav dovolj in privoščim si tudi rahli tek. Prav uživam in ni druge, kota da o tem obvestim prijatelje. Pošljem SMS. Spust z Olševe je zahvaljujoč pomrznjenem snegu po stezi bil prav prijeten in varen. Hitro sem na cesti. Spustiti se moram v Avstrijo in tuhtam kako. Odločim se za bližnjico proti Remšeniškem potoku. Na cesti zavijem levo. Zdaj moram poiskati kašno nemarkirano pot cca kilometer navzdol do markirane steze z avstrijske strani. V gozdu najdem vabljivo pot navzdol, a se hitro konča. Vztrajam in se spustim še nižje do šumečega potoka. Ta lahko pelje le v Remšeniško dolino. Sledim strugi, a je vedno ožja, bolj strma in bolj neprehodna . Prvič sem prav vesel, da ni kdo z mano. Ta najbrž nikoli ne bi šel kam z mano. Korak po korak stopam po edinih štrlečih kamnitih ali travnih otokih v zaraščeni strugi polni podrtih dreves in vej, in iščem kakšno lepšo pot. Vedno huje je in razmišljam na vrnitev, a pot navzgor bi bila še težja in trmasto grem naprej. Končno zagledam nekaj obetavnega – zaraščena kolovozna pot. Oddahnem si. Nekam le pelje. Najprej navzdol, pa navzgor, pa vstran od potoka…
Vedno lepša je in to me skrbi. Pogledam na karto in se odločim za vrnitev. Iščem in … najdem. Več kot vesel sem, ko zagledam markacijo in znano pot. Oddahnem si. Zdaj več ni neznank pred mano in zadovoljno stečem navzdol proti Železni Kapli. Najprej po gozdni stezi, potem po makadamski in na koncu po asfaltu. Pridem še pravočasno za večerjo v še odprti gostilni. Naročim tudi dva sendviča za na pot. Oskrbljen spet zakorakam v noč, tokrat proti Obirju. Pot je dokaj položna, a se vleče… Na Nežini vodi naredim pavzo za sendvič in počitek. Nadaljujem proti koči. Malo k pred očo – pri koritu napolnim zaloge vode ( nekaj posebnega- priporočam) in mimo koče nadaljujem proti vrhu Obirja. Strmina me nekoliko ustavi, a ni sile. Pridem na odprto in se odpre. Hoja proti vrhu je kljub vetru enkraten užitek. Zvezdnato nebo in snežna belina okolja sta izjemni. Snega je manj kot na Raduhi , pot je položna in vzpon ni naporen. Končno tudi vrh. Oddahnem si. Zdaj le še navzdol in proti Peci. Mogoče nekoliko prehitro nadaljujem navzdol in kolena me boleče opozorijo. Upočasnim tempo. Na jasi nekoliko pod kočo zgubim markacijo in kar nekaj časa iščem pot. Na Nežini vodi spet pavza in zadnji sendvič. Nadaljujem počasneje . Začne se tudi daniti. Dolina je v megli. In sem že v železni Kapli. Žal, je nedelja in prav vse zaprto. Ni druge kot naprej. Zdaj imam le vodo, tablete Magnezij – kalcij in Dextro. Premalo za hiter tempo. Pokaže se sonce, naredi se lepo jutro in dobim nov zagon. Zdaj hitreje nadaljujem proti mejnem prehodu Luže in Peci. Ostre in strme ovinke na cesti kar sekam in sem zadovoljen, da nimam večjih težav z nogami. Sicer čutim, da imam nekaj žuljev, a ni preveč moteče, pa tudi časa ni za pregled. Vedno lepši razgledi na Grintovce, Karavanke in bližnje hribe me kar vlečeta navzgor. Vseeno se vleče. Na koncu asfalta se strmina zmanjša in je lažje. Pogled na zasneženo Peco mi da nov zagon. Končno Luže. Veselo se zapodim na Peco. A ne gre. Noge več enostavno ne ubogajo. Vedno pogosteje se ustavljam. Tudi vode mi zmanjka. Na srečo hitro naletim na potok. Odžejam se in napolnim zaloge (pol litra). Zaužijem tudi Dextro. Je bolje, a hitro po starem- preveč postankov. Naredi se lep in topel dan. V gozdu ni razgleda, je pa pri lesenem vikendu. Ustavim se in uživam v razgledih. Tudi voda iz pipe je na dvorišču in klopi. Računam čas prihoda, a je to »račun brez krčmarja«.
Žulji so zdaj vedno bolj moteči. Pojavi se tudi strmina in postopoma tudi sneg. Vedno počasnejši sem. Vedno topleje je in prav vroče. Vleče se in komaj čakam na prihod iz gozda na odprto. Spijem še zadnje zaloge vode. Končno pridem med borovce. Razgled se odpre in sem brez besed. Na odprtem zimska idila, kot na dlani pa s soncem obsijani Grinatavci , v daljavi pa Julijci, Karavenke , bližna Topica in Obir , za njimi Ture… na koncu tudi Koralpe… dolina pa prekrita z meglo. Res izjemno. A vrh Pece je še daleč. Na srečo, so markirni trakovi na borovcih in je lažje. Kočno zagledam tudi vrh (križ).
Zdaj je manj strmo in kljub mokrem snegu do gležnjev gre hitreje. Šele na vrhu se ustavim. Uživam v izjemnih razgledih a šele zdaj opazim impozantno velikost razgibanega grebena Pece. Do slovenskega vrha je še dolga pot . Gor, dol, gor, dol, pa spet dol in na koncu gor. Prvi sem in delam gaz. Gre počasi. Preveč sem utrujen in brez moči. Presenetljivo vroče je in brez vetra.Čeprav utrujen in počasen, uživam v prekrasni naravi. Svetloba me slepi in hodim skoraj miže. Markacije so prekrite s snegom ter tu in tam zaidem . Na polovici grebena srečam planinca. Gre na avstrijski vrh. Zdaj bo lažje (njemu in meni). Sledim njegovim stopinjam. Tudi on se je tu in tam zgubil. Končno se prikaže tudi slovenski vrh s številnimi obiskovalci. To mi da nov zagon in zadnjo strmino prehodim brez ustavljanja. Končno vrh in izjemen občutek zmage. Lepši občutek še nikoli nisem imel na vrhu Pece. Ustavim se in opazujem vršace in pot ki sem jo naredil. Še zadnji pogled in le še navzdol. Grem previdno in počasi. Spolzko je in strmo. Pomagam si s palicami in korak po korak. Zdaj mi več ni pomembno kdaj bom prišel v dolino. Le da pridem. Vleče se. Končno koča. Nekaj malega pojem in se odžejam in spočijem. In spet strmo navzdol . Pekoče noge in žulji me vedno bolj motijo. Ustavim se, sezujem mokre nogavice (prvič) in obujem sveže in suhe. Bolje je in naprej napredujem presenetljivo hitreje. Bližje dolini sem, težje je . Končno Mežica ( v Črno se mi ni dalo zaradi asfaltne ravnine na koncu) in neskončni občutek sreče. Juhu, uspelo mi je.
Izjemno lepa a zahtevan pot, na katero se bo sigurno še kdaj podal, upam, da ne sam.
Zelo priporočam!
lep pozdrav iz Maribora! Zvone
Nekaj malega o opravljeni turi - mogoče bo kdo od vas dobil navdih za to čudovito pot.
K- 24 PLUS :
1. Uršlja gora
2. Smrekovec
3. Smrekovško pogorje (Krnes, Komen, Jankovec, Veliki in Mali
travnik, Bela peč…)
4. Raduha
5. Olševa
6. avstrijski Obir (slovensko Ojstrc)
7. Peca ( avstrijski in slovenski vrh)
130 km čudovitih planinskih poti
7500 mvr vzponov in prav toliko spustov
34 ur in 30 minut nepozabnih trenutkov
To je kratka statistika res čudovite ture, ki sem jo opravil minuli vikend.
Začel sem v soboto zjutraj ob 6 h in 8 minut v Žerjavu. Deževno, vetrovno in hladno jutro in še tema me niso ovirali, da nebi z veseljem zakorakal proti koroškemu Triglavu (Uršlji gori). Že več kot eno leto nisem hodil po tej poti in toliko bolj sem bil vesel ponovnega obiska. Veter in rahli dež vztrajata, a sem dobro »zaščiten« in me prav nič ne motita. Naredi se megleno jutro in pospešim korak. Proti vrhu in na vrhu mi »pomaga« tudi severni veter (piha v hrbet in me prav nese) in več kot zadovoljen vstopim v kočo. Izkoristim priložnost ( bil sem edini obiskovalec) in posušim mokra oblačila. Zadovoljen in suh se napotim proti Smrekovcu. Steze in poti so mehke od dežja in hoja ter tek sta prav prijetni. Narava se tudi v dežju »bohoti« v vsej svoji lepoti in kljub neprijetnemu vetru in rahlemu dežju prav uživam. Tudi v koči na Smrekovcu sem »edini« in spet izkoristim počitek za »sušenje« oblačil. Kljub dežju gre po načrtu in zadovoljen nadaljujem naprej. Smrekovški greben je nekaj posebnega in vedno znova me navdušijo
njegove lepote. Pogosto se ustavljam za hip, a veter ne dovoljuje daljše postanke. Hitro sem na Loki. Nekoliko me preseneti zasnežen vrh Raduhe. Blizu je tema in rad bi z Raduho opravil še pred temo. V koči na Loki sem spet edini. Spijem koka kolo in kar nadaljujem. Odločim se, da zaradi snega ne grem po zavarovani poti, ampak čez Durce.
Hitro sem na zasneženem delu. Kot da bi odprl vrata v drugi – zimski svet. Snega je sicer malo, a veter ga nanesel prav povsod – predvsem pa dovolj, da je hoja po s snegom prekritih spolskih in ostrih kamnih in prekritih hudourniških luknjah po strezi bila prav zahtevna. S snegom prekrite so bile tudi markacije po skalah, gibanje so ovirali tudi s snegom obtežene veje borovcev… Kljub temu uživam v hoji po snegu in nepričakovani zimski idili. Po pričakovanju sem na vrhu sedla. Kljub slabemu razgledu so pogledi impozantni. Bližnji Olševa in Peca z belimi vrhovi izstopata. Pohitim , ker se je začelo mračit. Srečno in hitro opravim tudi s spustom do koče na Grohatu. Tu nepričakovano srečam prijatelje iz Raven in skoraj ura počitka na toplem mi mine kar prehitro. Veselje mi skazi le oskrbnikova informacija, da se je čez dan odlomila večja skala čez stezo za Durce. Na srečo, je to za mano, pred mano pa bolj varna pot. »Posušen« in s pozdravi ter lepimi željami prijateljev se napotim v jasno in ne preveč mrzlo noč proti Olševi. Do sedaj je vse šlo skoraj prelahko in več kot zadovoljen nadaljujem. Vklopim svetilko. Zadovoljen ugotovim, da nove baterije delujejo dobro. Pod Olševo srečam avto. Gaz torej bo. Hitro sem na vrhu grebena in se odpre. Jasna zvezdnata noč, levo in desno luči v dolini in bela preproga na grebenu. Kaj lepšega si v tem trenutku res ne bi mogel zaželeti. Snega je prav dovolj in privoščim si tudi rahli tek. Prav uživam in ni druge, kota da o tem obvestim prijatelje. Pošljem SMS. Spust z Olševe je zahvaljujoč pomrznjenem snegu po stezi bil prav prijeten in varen. Hitro sem na cesti. Spustiti se moram v Avstrijo in tuhtam kako. Odločim se za bližnjico proti Remšeniškem potoku. Na cesti zavijem levo. Zdaj moram poiskati kašno nemarkirano pot cca kilometer navzdol do markirane steze z avstrijske strani. V gozdu najdem vabljivo pot navzdol, a se hitro konča. Vztrajam in se spustim še nižje do šumečega potoka. Ta lahko pelje le v Remšeniško dolino. Sledim strugi, a je vedno ožja, bolj strma in bolj neprehodna . Prvič sem prav vesel, da ni kdo z mano. Ta najbrž nikoli ne bi šel kam z mano. Korak po korak stopam po edinih štrlečih kamnitih ali travnih otokih v zaraščeni strugi polni podrtih dreves in vej, in iščem kakšno lepšo pot. Vedno huje je in razmišljam na vrnitev, a pot navzgor bi bila še težja in trmasto grem naprej. Končno zagledam nekaj obetavnega – zaraščena kolovozna pot. Oddahnem si. Nekam le pelje. Najprej navzdol, pa navzgor, pa vstran od potoka…
Vedno lepša je in to me skrbi. Pogledam na karto in se odločim za vrnitev. Iščem in … najdem. Več kot vesel sem, ko zagledam markacijo in znano pot. Oddahnem si. Zdaj več ni neznank pred mano in zadovoljno stečem navzdol proti Železni Kapli. Najprej po gozdni stezi, potem po makadamski in na koncu po asfaltu. Pridem še pravočasno za večerjo v še odprti gostilni. Naročim tudi dva sendviča za na pot. Oskrbljen spet zakorakam v noč, tokrat proti Obirju. Pot je dokaj položna, a se vleče… Na Nežini vodi naredim pavzo za sendvič in počitek. Nadaljujem proti koči. Malo k pred očo – pri koritu napolnim zaloge vode ( nekaj posebnega- priporočam) in mimo koče nadaljujem proti vrhu Obirja. Strmina me nekoliko ustavi, a ni sile. Pridem na odprto in se odpre. Hoja proti vrhu je kljub vetru enkraten užitek. Zvezdnato nebo in snežna belina okolja sta izjemni. Snega je manj kot na Raduhi , pot je položna in vzpon ni naporen. Končno tudi vrh. Oddahnem si. Zdaj le še navzdol in proti Peci. Mogoče nekoliko prehitro nadaljujem navzdol in kolena me boleče opozorijo. Upočasnim tempo. Na jasi nekoliko pod kočo zgubim markacijo in kar nekaj časa iščem pot. Na Nežini vodi spet pavza in zadnji sendvič. Nadaljujem počasneje . Začne se tudi daniti. Dolina je v megli. In sem že v železni Kapli. Žal, je nedelja in prav vse zaprto. Ni druge kot naprej. Zdaj imam le vodo, tablete Magnezij – kalcij in Dextro. Premalo za hiter tempo. Pokaže se sonce, naredi se lepo jutro in dobim nov zagon. Zdaj hitreje nadaljujem proti mejnem prehodu Luže in Peci. Ostre in strme ovinke na cesti kar sekam in sem zadovoljen, da nimam večjih težav z nogami. Sicer čutim, da imam nekaj žuljev, a ni preveč moteče, pa tudi časa ni za pregled. Vedno lepši razgledi na Grintovce, Karavanke in bližnje hribe me kar vlečeta navzgor. Vseeno se vleče. Na koncu asfalta se strmina zmanjša in je lažje. Pogled na zasneženo Peco mi da nov zagon. Končno Luže. Veselo se zapodim na Peco. A ne gre. Noge več enostavno ne ubogajo. Vedno pogosteje se ustavljam. Tudi vode mi zmanjka. Na srečo hitro naletim na potok. Odžejam se in napolnim zaloge (pol litra). Zaužijem tudi Dextro. Je bolje, a hitro po starem- preveč postankov. Naredi se lep in topel dan. V gozdu ni razgleda, je pa pri lesenem vikendu. Ustavim se in uživam v razgledih. Tudi voda iz pipe je na dvorišču in klopi. Računam čas prihoda, a je to »račun brez krčmarja«.
Žulji so zdaj vedno bolj moteči. Pojavi se tudi strmina in postopoma tudi sneg. Vedno počasnejši sem. Vedno topleje je in prav vroče. Vleče se in komaj čakam na prihod iz gozda na odprto. Spijem še zadnje zaloge vode. Končno pridem med borovce. Razgled se odpre in sem brez besed. Na odprtem zimska idila, kot na dlani pa s soncem obsijani Grinatavci , v daljavi pa Julijci, Karavenke , bližna Topica in Obir , za njimi Ture… na koncu tudi Koralpe… dolina pa prekrita z meglo. Res izjemno. A vrh Pece je še daleč. Na srečo, so markirni trakovi na borovcih in je lažje. Kočno zagledam tudi vrh (križ).
Zdaj je manj strmo in kljub mokrem snegu do gležnjev gre hitreje. Šele na vrhu se ustavim. Uživam v izjemnih razgledih a šele zdaj opazim impozantno velikost razgibanega grebena Pece. Do slovenskega vrha je še dolga pot . Gor, dol, gor, dol, pa spet dol in na koncu gor. Prvi sem in delam gaz. Gre počasi. Preveč sem utrujen in brez moči. Presenetljivo vroče je in brez vetra.Čeprav utrujen in počasen, uživam v prekrasni naravi. Svetloba me slepi in hodim skoraj miže. Markacije so prekrite s snegom ter tu in tam zaidem . Na polovici grebena srečam planinca. Gre na avstrijski vrh. Zdaj bo lažje (njemu in meni). Sledim njegovim stopinjam. Tudi on se je tu in tam zgubil. Končno se prikaže tudi slovenski vrh s številnimi obiskovalci. To mi da nov zagon in zadnjo strmino prehodim brez ustavljanja. Končno vrh in izjemen občutek zmage. Lepši občutek še nikoli nisem imel na vrhu Pece. Ustavim se in opazujem vršace in pot ki sem jo naredil. Še zadnji pogled in le še navzdol. Grem previdno in počasi. Spolzko je in strmo. Pomagam si s palicami in korak po korak. Zdaj mi več ni pomembno kdaj bom prišel v dolino. Le da pridem. Vleče se. Končno koča. Nekaj malega pojem in se odžejam in spočijem. In spet strmo navzdol . Pekoče noge in žulji me vedno bolj motijo. Ustavim se, sezujem mokre nogavice (prvič) in obujem sveže in suhe. Bolje je in naprej napredujem presenetljivo hitreje. Bližje dolini sem, težje je . Končno Mežica ( v Črno se mi ni dalo zaradi asfaltne ravnine na koncu) in neskončni občutek sreče. Juhu, uspelo mi je.
Izjemno lepa a zahtevan pot, na katero se bo sigurno še kdaj podal, upam, da ne sam.
Zelo priporočam!
lep pozdrav iz Maribora! Zvone
