Čim sem izvedela za ta tek, sem se odločila, da sem zraven. Staršem sem to povedala vsaj 10x v tem mesecu, pa še vedno včeraj nista dobro vedela na kakšen tek greva z mami. To samo pokaže, koliko me poslušajo.
Ko sva se peljali proti Tivoliju je izvedela, da greva na dobrodelni tek in bomo dobili božično kapico. Ob prijavi pa dobiva vrečko! Šok! Od kdaj na dobrodelnih tekih dobimo vrečko z darili?

Sponzorji.
So se pa zmotili pri tiskanju številk. Verjetno je organizator naročil, naj bo za eno št. več kot prejšnja... tako smo vsi dobili št. 2010.
V prijavnem "šotoru" je bilo nekaj rdečih noskov, ki so s svojo energičnostjo izboljšavali razpoloženje tekačev, pohodnikov in naših najmanjših... otrok in psov.

Ne najdem dovolj dobrih besed za rdeče noske ampak na srečo se večina že strinja z menoj, tako mi ni treba tega opisovati.
Tek je izgledal veličastno. Vse pred in za menoj samo lučke.
Na začetku je nekdo omenil, da bomo kmalu na Rožniku.
"Mami, mami! A to je Rožnik?!?"
Kljub temu, da sem doma 10 min vožnje iz Lj. (5 min če se zelo potrudim

) nimam pojma o tekaških poteh v Lj. In moram priznati, da mi je ta zelo všeč. Blata praktično nič, kljub vremenskim razmeram zadnje 3 dni.
Nekje na križišču so nas ločili. Na desno tisti z boljšo kondicijo, naravnost tisti, ki so bili že malce zmatrani. Z mami bi morali iti naravnost... ampak nisva šli.

Rekla je, da bo zdržala, meni pa ni bilo potrebno dvakrat reči.
Nekajkrat sva se še ustavili. Uraden razlog: SLIKANJE! Ženske pač.

Neuradno sem želela, da se mami malce nadiha. Ne ji povedati.
Hvala vsem za slike.
Še posebej pa ne smemo pozabiti na vse, ki so pomagali, da je dogodek uspešno "tekel". Peki palačink, kuharji čaja, usmerjevalci na večini razpotij. Hvala!
P.S.: Slike. Ni jih ravno veliko.
