2. Savski polmaraton-poročilo
OdgovorObjavljeno:28 Feb 2010, 21:50
Tole bo pa long long story.
Če takoj napišem povzetek današnjega dne, lahko rečem, DA SEM IMEL DANES SREČO VEČJO OD PAMETI.
Tik predno sem v Ljubljani pobral Koširjevega Toneta (kdor ga ne pozna, je tihi član tekaškega foruma že od vsega začetka, pa še vedno ni logiran), slišim po radiu, da bo popolna zapora ceste ravno nekje med potjo do Zagreba. Zato malo bolj pohodim in prehitela sva zaporo.
Tik pred mejo na kavici počakava Tadeja z njegovo sestro, s katerima smo bili dogovorjeni, da jima sledim, ker sam verjetno prizorišča štarta nebi našel. Takoj smo se spoznali in nadaljevali pot.
Malo pred hrvaško mejo pa panika in utrip v trenutku do maksimuma. Jaz namreč ugotovim, da sem doma pozabil potni list, osebne pa nimam. Kaj zdaj? Na srečo čisto slučajno malo prej še srečamo našega Eda-brka s kolegom s svojim avtom. Dobro je, da smo se odločili za manjši mejni prehod, pred tem pa še skupinski bojni posvet kaj storiti. Edo je našel rešitev. Svoj avto sem pustil na slovenski strani, s Tonetom sva se presedla k Edotu in smo šli. Na slovenski strani se je Edo že prej zmenil s carinikom (veze in poznanstva), da me pustijo čez, potem pa je bila tu še hrvaška meja. Jaz dam namesto potnega lista vozniško dovoljenje, tam pa 2 carinika, moški in ženska. Edo pove situacijo in lepo prosi oba, da nas spustijo mimo. Brez njegove pomoči nebi dosegel nič. Tako, da EDO-BRKO ŠE 1X HVALA LEPA ZA VSA TVOJA DANAŠNJA DEJANJA.
Pred tekom:
- zagotovljen velik brezplačni parking
- prijave hitro in brez zapletov
- štartnina poceni
- vreme solidno okoli 12°C
- Hrvatje zelo prijazni
- spoznal tekačic(č)o
Plani:
- Na koncu povprečni tempo 4 min./km
Tekma:
Težko bi rekel, koliko nas je bilo, mogoče 200, ne vem. Današnja tekma je zame ponovni dokaz, da se daljše razdalje dobiva na koncu. Kljub temu, da mi tempo na začetku ni povzročal nobenih težav, se je to na koncu zelo poznalo. Na začetku se nisem držal načrtovanega tempa 4. Nekaj številk za primerjavo:
- na 5 km sem imel 18:54 (3:47min./km)
- na 10 km sem imel 38:50 (3:53min./km)
- na 15 km sem imel 58:35 (3:54min./km)
- na 20 km sem imel 1:19:57 (ravno 4:00)
In v cilju končni čas 1:25:23 po moji uri povprečni tempo 4:02 in razdalja 21,21 km.
Dejstvo pa je, da sta bila zadnja 2 kilometra zame grozna. Prava kriza, nobene moči več, energije, strašna lakota. V prvi polovici proge sem bil absolutno 8., na koncu pa 14. Se pravi me je še 6 tekačev prehitelo v drugi polovici in to je sigurno zaradi prehitrega začetka. V cilju pa strašne bolečine v obeh ramah. Med tekom tega sploh nisem čutil, pa tudi nikoli se mi še ni kaj takšnega zgodilo, a očitno sem bil med tekom stalno napet.
Po tekmi:
To je bila pa kriza in test naših živčkov. Recimo, da je večina končala s tekom okoli 13h popoldne. Rezultati pa so bili znani šele okoli 16h. Zezal jih je program, probleme so imeli, ker niso tekmovali vsi prijavljeni, ker niso imeli vsi štartnih številk, ker jim ni delal printer, ker so zbrisali ženske, ker... Na koncu so razglasili le absolutno prve 3. Jaz sem imel srečo, ker sem bil 2. v svoji kategoriji, kar sem videl že prej in zato organizatorja prosil, če mi da lahko medaljo, ker sem iz Slovenije. Nazaj grede na meji so bili isti hrvaški cariniki in ni bilo problemov.
Če takoj napišem povzetek današnjega dne, lahko rečem, DA SEM IMEL DANES SREČO VEČJO OD PAMETI.
Tik predno sem v Ljubljani pobral Koširjevega Toneta (kdor ga ne pozna, je tihi član tekaškega foruma že od vsega začetka, pa še vedno ni logiran), slišim po radiu, da bo popolna zapora ceste ravno nekje med potjo do Zagreba. Zato malo bolj pohodim in prehitela sva zaporo.
Tik pred mejo na kavici počakava Tadeja z njegovo sestro, s katerima smo bili dogovorjeni, da jima sledim, ker sam verjetno prizorišča štarta nebi našel. Takoj smo se spoznali in nadaljevali pot.
Malo pred hrvaško mejo pa panika in utrip v trenutku do maksimuma. Jaz namreč ugotovim, da sem doma pozabil potni list, osebne pa nimam. Kaj zdaj? Na srečo čisto slučajno malo prej še srečamo našega Eda-brka s kolegom s svojim avtom. Dobro je, da smo se odločili za manjši mejni prehod, pred tem pa še skupinski bojni posvet kaj storiti. Edo je našel rešitev. Svoj avto sem pustil na slovenski strani, s Tonetom sva se presedla k Edotu in smo šli. Na slovenski strani se je Edo že prej zmenil s carinikom (veze in poznanstva), da me pustijo čez, potem pa je bila tu še hrvaška meja. Jaz dam namesto potnega lista vozniško dovoljenje, tam pa 2 carinika, moški in ženska. Edo pove situacijo in lepo prosi oba, da nas spustijo mimo. Brez njegove pomoči nebi dosegel nič. Tako, da EDO-BRKO ŠE 1X HVALA LEPA ZA VSA TVOJA DANAŠNJA DEJANJA.
Pred tekom:
- zagotovljen velik brezplačni parking
- prijave hitro in brez zapletov
- štartnina poceni
- vreme solidno okoli 12°C
- Hrvatje zelo prijazni
- spoznal tekačic(č)o
Plani:
- Na koncu povprečni tempo 4 min./km
Tekma:
Težko bi rekel, koliko nas je bilo, mogoče 200, ne vem. Današnja tekma je zame ponovni dokaz, da se daljše razdalje dobiva na koncu. Kljub temu, da mi tempo na začetku ni povzročal nobenih težav, se je to na koncu zelo poznalo. Na začetku se nisem držal načrtovanega tempa 4. Nekaj številk za primerjavo:
- na 5 km sem imel 18:54 (3:47min./km)
- na 10 km sem imel 38:50 (3:53min./km)
- na 15 km sem imel 58:35 (3:54min./km)
- na 20 km sem imel 1:19:57 (ravno 4:00)
In v cilju končni čas 1:25:23 po moji uri povprečni tempo 4:02 in razdalja 21,21 km.
Dejstvo pa je, da sta bila zadnja 2 kilometra zame grozna. Prava kriza, nobene moči več, energije, strašna lakota. V prvi polovici proge sem bil absolutno 8., na koncu pa 14. Se pravi me je še 6 tekačev prehitelo v drugi polovici in to je sigurno zaradi prehitrega začetka. V cilju pa strašne bolečine v obeh ramah. Med tekom tega sploh nisem čutil, pa tudi nikoli se mi še ni kaj takšnega zgodilo, a očitno sem bil med tekom stalno napet.
Po tekmi:
To je bila pa kriza in test naših živčkov. Recimo, da je večina končala s tekom okoli 13h popoldne. Rezultati pa so bili znani šele okoli 16h. Zezal jih je program, probleme so imeli, ker niso tekmovali vsi prijavljeni, ker niso imeli vsi štartnih številk, ker jim ni delal printer, ker so zbrisali ženske, ker... Na koncu so razglasili le absolutno prve 3. Jaz sem imel srečo, ker sem bil 2. v svoji kategoriji, kar sem videl že prej in zato organizatorja prosil, če mi da lahko medaljo, ker sem iz Slovenije. Nazaj grede na meji so bili isti hrvaški cariniki in ni bilo problemov.
. S tem, da na takšnem terenu (na nasipu, mehko, blato, kamenje, luže...skratka enega skakanja sem in tja) še nisem pretekla nobenega. No, kljub temu sem ga uspela pretečt pod 1:50, kar je glede na to koliko treniram še kar....(nek izgovor pač more bit 
Mislim, da bodo naslednje leto menjali "računalničarja". 
