Biel 2010 - poročilo.
OdgovorObjavljeno:17 Jun 2010, 13:41
Mnja, menda se spodobi, da človek nekaj malega napiše.
Pretekli vikend je torej potekal še 3. letošnji tek ECU-ja, 100km švicarskega Biel-a. Zame zanimiva in neprecenljiva izkušnja, ker je bila to moja prva stotka. Na pot sem se še tretjič podal s celjskim DMP-jem, ki ima s tega področja bojda že zavidanja vredno tradicijo.
Na pot smo krenili v sredo ob 22.00 in v Biel prispeli v četrtek okrog 10.00. Sledil je kratek sprehod skozi Biel, ogled nekaj znamenitosti in končno nastanitev v atomsko zaklonišče, kjer so bila organizirana skupna prenočišča, ter obisk kafiča TREFF, ki je v lasti dalmatinca Damirja. Nekaj piv, sokov in kavic, pa je bilo dovolj za ta dan.
Naj omenim, da nas je v Biel potovala kar zajetna skupinica, ki smo jo šteli, Miha, Jože, Edo, Vlado, Higin, Gregor, pridružil pa se nam je nam dragi prijatelj iz Hrvaške - Ivan (priimke sem namenoma izpustil, da ne bom komu kratil pravic zasebnosti - tisti, ki boste prebrali to poročilo pa nas boste tako popredalčkali tudi po imenih).
Petek je potekal dokaj spokojno, v znamenju počitka, dremanja, poležavanja in uživanja velike količine OH-jev. Slovenci in en hrvat smo zasedli lastno sobico zaklonišča, ki je štela 84 ležišč. Glede na to, da se nam je v celotnem bivanju pridružil še samo en švicar, smo imeli pravi luksuz (4 postelje na osebo). Podobna situacija je bila v sosednji sobi pri Portugalcih (no teh je bilo okrog 15) ter v tretji sobi pri čehih. Menda so pretekla leta bile te sobe nabito polne?
No bolj kot se je bližala, ura starta (22.00) bolj smo bili neučakani tako, da smo ponovno zavili k "dalmatincu" na doping (kava), ki nas bo držal budne celo noč. Terasa je kar vabila. Pri dalmatincu smo obtičali do ca. 20.00, ko smo začeli opažati prve tekače, ki romajo proti startu. Soglasno sprejeli odločitev, da je zadnji čas, da se začnemo pripravljati. Do 21.30 smo potem postorili vse potrebne stvari (napolnili bidone, razmazali vazelin, preverili lučke...)in se napotili proti startu.
Startali smo točno ob 22.00 tako, da smo se zapodili skozi Biel. Nekako prve tri kilometre smo tekli med navijači, otroci katerim smo udarjali "petke", raznoraznimi lučkami... in na tretjem kilometru prispeli do prve okrepčevalnice. Se spomnim nasveta Eda, da je nikakor ne smem izpustiti in spijem lonček nečesa, kar je imelo okus po banani, čeprav še nisem čutil potrebe po pitju. Z vsakim kilometrom, je bilo navijačev manj, mi pa smo zakoračili v prvi klanec. Če je še na začetku kazalo, da bo deževalo (tudi napoved je pravila tako), smo bili vsi preveč oblečeni (vetrovke), ni nič kaj kazalo, da se bo vlilo. Nebo se je zaprlo, pooblačilo, nastala je sparina, vročina in druge okrepčevalnice ni nikakor hotelo biti (sedaj vem kaj je imel v mislih Edo). Glede na to, da se proga vzpenja kar nekaj časa, okrepčevalnica pa je bila potem komaj na 13. kilometru, bi tu definitivno lahko kaj postorili. Pa je kar je...kilometri so tekli.
Do 38. km so okrepčevalnice po mojem mnenju porazno slabe. Za startnino 89,00€ bi človek pričakoval kaj več od vode, iso-ja, banan in črnega kruha. No od 45km naprej se je to uredilo tako, da se je dalo dobiti tudi čokoladice, gele, coca-colo in pomaranče.
Do 55.km sem tekel po garminu, s tempom 5.45 min/km, potem pa je sirota preminula - crknila baterija, jaz pa sem postal depresiven. Navijačev več ni bilo (redke izjeme ne potrjujejo pravil), jaz pa sem se znašel v gozdu, na nasipu, ob neki reki, v trdi temi. Počasi sem začel postajati depresiven, noge težke, sam pa z izgubljenim občutkom za tempo. Nekje okrog 65. km se odločim, da opustim misel, da bo treba čez progo v manj kot 10 urah in upočasnim do takega tempa, da več nisem čutil napora. Tam nekje do 75. km sem razmišljal o času 11 ur - zdelo se mi je, da nikamor ne gre in se s tem tudi sprijaznil. Zadnji kriki garmina so pokazali, da je pulz na 129, s čimer sem se strinjal in po občutku nadaljeval s takim pulzom. No od 75 km naprej pa se je začelo daniti, ptički so začeli peti, v prvih vasicah pa so penzionisti korakali proti svežemu kruhu. S tem, ko se je začel svitati dan, sem postajal boljše volje, razpoloženje se mi je popravilo in tja od 80 km naprej se mi je zopet vrnila dobra volja. Kilometri so kar leteli in cilj je bil naenkrat kar preblizu. V Cilju je ura pokazala 10h in 7 min, kar niti ni bilo tako slabo - potihem sem si zaželel, da bi lahko tekli še kakšnih 20 km, da bi polovil željeni tempo...
Pa nič ne de, za prvo stotko tudi to ni slab rezultat.
No v Cilju me je pričakala botra iz Züricha, s katero sva potem takoj krenila proti Zürichu, na RedBull in kosilo, ogled Züricha, jezera, znamenitosti... nakar sem se ob 15.00 začel počutiti rahlo utruejnega in sedel nazaj na vlak proti Bielu. V naše zaklonišče sem prispel okrog 17.00 (sem taval po Bielu, da sem zadel domov), kjer je bil zbran že naš celoten bataljon. Sledila je večerja (še tretjič špageti), ter zaslužen počitek.
Odhod iz Biel-a je bil zjutraj okrog 7.00, domov pa sem prispel zvečer ob 22.00.
Kratek povzetek: Bojda je prejšja leta bi to top ultramaraton. Sam letos nisem dobil takega vtisa. Startina draga, progra na nekaterih mestih slabo označena (dvakrat sem zašel a so me še pravočasno usmerili nazaj). Okrepčevalnice do 38km slabo založene, priporočam lasten bidon in nekaj gelov za začetek. Prevoz se najbolj splača v skupini s kombijem, namestitev v skupnih ležiščih. V "goody bag" je vključena medalja in majica (Za 89,00€?!?!??). Proga je daleč od tega, da bi bila ravninska. No za tiste, ki pa tečejo s srcem... vsekakor je vredno, da se to progo vsaj enkrat preteče, je nočni maraton, proga je lepa in razgibana, nudi dovolj izzivov in tudi moralno zadoščenje. Posebnost je nočni maraton... komplet udeležba z vsemi pivi in spominki ca. 500,00€ (švica ima pač višji standard kot mi).
Pretekli vikend je torej potekal še 3. letošnji tek ECU-ja, 100km švicarskega Biel-a. Zame zanimiva in neprecenljiva izkušnja, ker je bila to moja prva stotka. Na pot sem se še tretjič podal s celjskim DMP-jem, ki ima s tega področja bojda že zavidanja vredno tradicijo.
Na pot smo krenili v sredo ob 22.00 in v Biel prispeli v četrtek okrog 10.00. Sledil je kratek sprehod skozi Biel, ogled nekaj znamenitosti in končno nastanitev v atomsko zaklonišče, kjer so bila organizirana skupna prenočišča, ter obisk kafiča TREFF, ki je v lasti dalmatinca Damirja. Nekaj piv, sokov in kavic, pa je bilo dovolj za ta dan.
Naj omenim, da nas je v Biel potovala kar zajetna skupinica, ki smo jo šteli, Miha, Jože, Edo, Vlado, Higin, Gregor, pridružil pa se nam je nam dragi prijatelj iz Hrvaške - Ivan (priimke sem namenoma izpustil, da ne bom komu kratil pravic zasebnosti - tisti, ki boste prebrali to poročilo pa nas boste tako popredalčkali tudi po imenih).
Petek je potekal dokaj spokojno, v znamenju počitka, dremanja, poležavanja in uživanja velike količine OH-jev. Slovenci in en hrvat smo zasedli lastno sobico zaklonišča, ki je štela 84 ležišč. Glede na to, da se nam je v celotnem bivanju pridružil še samo en švicar, smo imeli pravi luksuz (4 postelje na osebo). Podobna situacija je bila v sosednji sobi pri Portugalcih (no teh je bilo okrog 15) ter v tretji sobi pri čehih. Menda so pretekla leta bile te sobe nabito polne?
No bolj kot se je bližala, ura starta (22.00) bolj smo bili neučakani tako, da smo ponovno zavili k "dalmatincu" na doping (kava), ki nas bo držal budne celo noč. Terasa je kar vabila. Pri dalmatincu smo obtičali do ca. 20.00, ko smo začeli opažati prve tekače, ki romajo proti startu. Soglasno sprejeli odločitev, da je zadnji čas, da se začnemo pripravljati. Do 21.30 smo potem postorili vse potrebne stvari (napolnili bidone, razmazali vazelin, preverili lučke...)in se napotili proti startu.
Startali smo točno ob 22.00 tako, da smo se zapodili skozi Biel. Nekako prve tri kilometre smo tekli med navijači, otroci katerim smo udarjali "petke", raznoraznimi lučkami... in na tretjem kilometru prispeli do prve okrepčevalnice. Se spomnim nasveta Eda, da je nikakor ne smem izpustiti in spijem lonček nečesa, kar je imelo okus po banani, čeprav še nisem čutil potrebe po pitju. Z vsakim kilometrom, je bilo navijačev manj, mi pa smo zakoračili v prvi klanec. Če je še na začetku kazalo, da bo deževalo (tudi napoved je pravila tako), smo bili vsi preveč oblečeni (vetrovke), ni nič kaj kazalo, da se bo vlilo. Nebo se je zaprlo, pooblačilo, nastala je sparina, vročina in druge okrepčevalnice ni nikakor hotelo biti (sedaj vem kaj je imel v mislih Edo). Glede na to, da se proga vzpenja kar nekaj časa, okrepčevalnica pa je bila potem komaj na 13. kilometru, bi tu definitivno lahko kaj postorili. Pa je kar je...kilometri so tekli.
Do 38. km so okrepčevalnice po mojem mnenju porazno slabe. Za startnino 89,00€ bi človek pričakoval kaj več od vode, iso-ja, banan in črnega kruha. No od 45km naprej se je to uredilo tako, da se je dalo dobiti tudi čokoladice, gele, coca-colo in pomaranče.
Do 55.km sem tekel po garminu, s tempom 5.45 min/km, potem pa je sirota preminula - crknila baterija, jaz pa sem postal depresiven. Navijačev več ni bilo (redke izjeme ne potrjujejo pravil), jaz pa sem se znašel v gozdu, na nasipu, ob neki reki, v trdi temi. Počasi sem začel postajati depresiven, noge težke, sam pa z izgubljenim občutkom za tempo. Nekje okrog 65. km se odločim, da opustim misel, da bo treba čez progo v manj kot 10 urah in upočasnim do takega tempa, da več nisem čutil napora. Tam nekje do 75. km sem razmišljal o času 11 ur - zdelo se mi je, da nikamor ne gre in se s tem tudi sprijaznil. Zadnji kriki garmina so pokazali, da je pulz na 129, s čimer sem se strinjal in po občutku nadaljeval s takim pulzom. No od 75 km naprej pa se je začelo daniti, ptički so začeli peti, v prvih vasicah pa so penzionisti korakali proti svežemu kruhu. S tem, ko se je začel svitati dan, sem postajal boljše volje, razpoloženje se mi je popravilo in tja od 80 km naprej se mi je zopet vrnila dobra volja. Kilometri so kar leteli in cilj je bil naenkrat kar preblizu. V Cilju je ura pokazala 10h in 7 min, kar niti ni bilo tako slabo - potihem sem si zaželel, da bi lahko tekli še kakšnih 20 km, da bi polovil željeni tempo...
Pa nič ne de, za prvo stotko tudi to ni slab rezultat.No v Cilju me je pričakala botra iz Züricha, s katero sva potem takoj krenila proti Zürichu, na RedBull in kosilo, ogled Züricha, jezera, znamenitosti... nakar sem se ob 15.00 začel počutiti rahlo utruejnega in sedel nazaj na vlak proti Bielu. V naše zaklonišče sem prispel okrog 17.00 (sem taval po Bielu, da sem zadel domov), kjer je bil zbran že naš celoten bataljon. Sledila je večerja (še tretjič špageti), ter zaslužen počitek.
Odhod iz Biel-a je bil zjutraj okrog 7.00, domov pa sem prispel zvečer ob 22.00.
Kratek povzetek: Bojda je prejšja leta bi to top ultramaraton. Sam letos nisem dobil takega vtisa. Startina draga, progra na nekaterih mestih slabo označena (dvakrat sem zašel a so me še pravočasno usmerili nazaj). Okrepčevalnice do 38km slabo založene, priporočam lasten bidon in nekaj gelov za začetek. Prevoz se najbolj splača v skupini s kombijem, namestitev v skupnih ležiščih. V "goody bag" je vključena medalja in majica (Za 89,00€?!?!??). Proga je daleč od tega, da bi bila ravninska. No za tiste, ki pa tečejo s srcem... vsekakor je vredno, da se to progo vsaj enkrat preteče, je nočni maraton, proga je lepa in razgibana, nudi dovolj izzivov in tudi moralno zadoščenje. Posebnost je nočni maraton... komplet udeležba z vsemi pivi in spominki ca. 500,00€ (švica ima pač višji standard kot mi).
, sem študiral da bi dal Duracelke not 
....meni je bil najlepši tek na svetu 
.
.