Tekaški forum

Vreme se je usmililo trekerjev in nam dalo prelep dan, ravno pravšnji za miganje v Posočju.
Tminski migavci so pripravili zelo prijetno tregingaško srečanje, ki je minilo v luči lepih in razglednih tras ter pristnega gostoprimstva v startno/ciljnem prostoru.
Ultraši so se okoli Mrzlega vrha povzpeli na Krn in krožno od tam pod Batognico v dolino Tolminke, pohodniki so imeli vzpon na Vodil in nato mimo Tolminskih korit še do slapa Beri nad Podljubinjem. Aktivni so pohajkovali ob Soči in obiskovali točke nižje v dolini.
Vse trase so vsebovale zanimivosti, kot so: jama, slap, korita, vrhovi, tolminske planine in še vitaminček prav pred ciljem - zadnjo KT v polmetrski vodi v sotočju Tolminke in Soče. Ta je nekaterim tekmovalcem omogočila, da so se tik pred ciljem skopali in "uredili".
Zmag so se v vseh kategorijah veselili v vseh favoriti, vsi pa smo se veselili lepo preživetega dne v Tolminu in okolici.
Tminskim migavcem čestitamo za organizacijo, tekmovalcem pa za premaganje tras na in pod Krnom.
O tekmi je poročal tudi Primorski dnevnik.

Še eno zelo strokovno poročilo; ne vem, kje se skrivajo vsi tisti spidvejisti, o katerih ni bilo ne duha ne sluha več, ko smo jo mi po ležerni in dobesedno pohodniški ultri po slabih 11ih urah primahali v cilj. Je šteti za v velik plus tminski organizacijski posadki, da so bili še vsi tam, pa da je cilj še stal pokonci. Takega burnega pozdravljanja v cilju nisem že dolgo doživela. Drugače pa:
nisva se zgubila
nisva umrla od lakote, čeprav sva spraznila vse zaloge
vode na poti je bilo resnično v izobilju, sva si privoščila vmes še coca colo, ker bele kave ravno niso stregli tam v zavetišču pod Krnom
razgled na vse smeri, nato pa v stilu palčka Smuka rezanje megle do planine Sleme, vmes še tresenje nog na spolzkem terenu
revme tudi ne bo, je bilo preveč kopriv, ki so pridno skrbele za zdravje
no, počasi se učim brati karte, tokrat sem bila že skoraj za prav dobro, samo Javorco bi iskala okoli ovinka, ma...
takle turizem se bom jaz definitivno še šla, kar se pa Tmincev tiče, kapo dol...
Jota za vse vrste jedcev, sadje, sladoled, pijača, da ne pozabim sirotke, je je kar nekaj flaš v hladilniku, pa nihče ni tečnaril za kake listke, kupončke... Celo nagrada mi je prav in še v mojih barvah je.
hvala sotrekerski družbi, šest nas je bilo, ki smo jo družno odkorakali do zadnje KT, začeli skup in končali skup, vmes sva midva preverjale orientacijski dar
pa seveda Tmincem gre tudi en tnx za vse skup, saj če rečem, da pridem spet, to že itak vse pove.

Če pa bo kdo od tistih bolj profi divjajočih trekerjev kaj o razdalji in višincih rekel, bom tudi vesela.

Akoul Tmina je bilo eno lepo miganje. Pripravili so nam ga super prijazni organizatorji.
Uspeli so narediti dogodek z dušo. In zato sem jim hvaležen. Zagotovo ne edini.

Po začetni sliki, je sledil ravninski dir. Po dobrih 20 minutah takšnega ogrevanja, je
šlo rahlo gor. A strmina ni bila prehuda, zato se je še vedno bolj kot ne, teklo.
Odrešujoča hoja pa je še malo počakala. Pri Kuhinji sta se favorita (Mat-mat in Žine) že oddaljila, perforiral sem s kamniško navezo (Martin, Matej). Tempo mi je postal
nekoliko hud, do cilja je bilo še daleč. Pa sem umiril konje. Po nikoli nehajočih se
serpentinah pridem do zavetišča pod Krnom. Na hladno coca-colo. Ki sem si jo lahko
naslikal, saj zavetišče ne obratuje. Še pod vrhom pridem za eno gospo. Vlečem se in
dahnem: 'samo malo'. Se naredi francozinjo. Nežno se jo dotaknem, smuknem mimo, me nahruli-po francosko. Na vrhu me dohiti Martin.c. Tu se napijem odrešilne hladne vode.
Svet postane lepši. Vrača se energija in veselje. Z Martinom se hitro spustiva in kaj
kmalu ujameva kamniško navezo. Nekaj časa jo mahamo skupaj, Martin-jelen nas
pusti naprej, pridruži pa se Matej Špeh. Prečimo prelep svet v krnskem visokogorju,
se počasi spuščamo. Malo nam drsi. Naletimo na nova in nova križišča, izbiramo
dobre odločitve, zadovoljni smo z zemljevidi, ki smo joh dobili za na pot. Na četrti točki
vidimo, da se je Žine vpisal le šest minut pred nami. Jame se lotimo po levi strani Tolminke. Zgodovina je pokazala, da bi po desni šlo hitreje. A bi ostali brez kopice
zanimivih izkušenj. Na primer, pot do prijetno omamljene mladine, katere predstavnik
nam je odsvetoval napredovanje po zastavljeni poti. Kar je pomenilo, da smo se morali
vrniti po isti poti v breg. In to ima izmučeni treker najraje. Ampak jama nam ni ušla.
Je počakala. Se ji reče Dantejeva. Verjetno so Danteja zaprli vanjo, da je napisal
kakšen krog pekla. Jama je dolga 60 metrov. In je vlažna, najprej greš gor, potem dol.
Drsi, če nisem povedal. In se močno zoži. Z glavo sem se butnil v strop.
Samo to, ni bil popotresni sunek. Pred jamo je Mateju-jethru Garmin pokazal, da smo pri jami. In se je ustavil. Tako smo v družbi ostali trije. Ko smo prišli ven iz te Dantejeve
zadeve, je sledil le še lahkote drnec do - točke v reki. Trekerske nožice so z velikim užitkom zagazile. Do cilja. Na krasnem prireditvenem prostoru je sledil objem
z Ireno. Super je opravila s pohodniško progo v družbi očeta in sina Podkoritnika. Potem pa dobrote in gostoljubje tminskih migavcev, ki so se izkazali na najvišji ravni. Matej Špeh je nameril 46 km. Za progo pa je naša druščina porabila tam okoli 7:20 ur. Bilo je čudovito in sem se bom z veseljem vrnil.
Lep pozdrav, Peter

Krasna poročila so že napisana ... Nimam jim kaj dodati. Vse je bilo super, drugega v svojih otroških krajih tudi nisem pričakoval.

Skratka, s Silvo sva se podobno kot lani šla zgolj sprehajat po najkrajši varianti. Takoj na štartu se nama je pridužil prikupen mlad par (Vesna in Aleš), ki je pravilno domneval, da bi jaz utegnil biti dokaj dober vodič. Tudi najin sprehajalni tempo, vključno z vmesno kavico v Tolminu, jima je zelo ustrezal, zato smo celotno pot prehodili skupaj. Seveda ne smem pozabiti še dveh članov naše naveze; prekrasni in zelo igrivi psički, ki sta bili več v vodi kot na suhem.

PS:
Fenomenalni organizator JohnK mi je takoj, ko me je zjutraj zgledal na štartu, zadal enako nalogo kot lani, ponovitev daljše variante trekinga v solo (lahko se mi tudi kdo pridruži ) varianti. Torej v kratkem sledi ponovni obisk Tmina, takrat bo šlo precej hitreje kot v soboto ... Bom poročal.

PeterM napisal/-a:tal
Po nikoli nehajočih se
serpentinah pridem do zavetišča pod Krnom. Na hladno coca-colo. Ki sem si jo lahko
naslikal, saj zavetišče ne obratuje.
Peter

Peter, če si vprašal, si jo dobil, vsaj midva sva jo, drugače je pa zavetišče v fazi prenove in naj bi se menda glih ta ali pa morda naslednji vikend znova odprlo. 14 dni nazaj je zgledalo dobesedno zapuščeno.

Na Rogli, ob povabilu Na migajne akoul Tmina je John pripomnil -
Sočo že grejemo. Ob prihodu v cilj po 46 km se mi na sotočju
obeh rek voda sploh ni zdela mrzla.
Na kratko k že zapisanem:
odlična organizacija,
vreme naročeno,
trasa s krasnimi razgledi, zato in zaradi dobre družbe,
smo se kar zadržali na poti.
V zadnjem delu smo se odločili za varianto čez Čadrg (levi breg Tolminke),
zanimivo bi bilo videti ali je bila desna varinata krajša (hitrejša).
Tole je moja GPS sled

Mislim, da bi za Migajne tudi največji nezadvoljnež težko našel kaj negativnega. Vse je klapalo: dobra organizacija, prijazni organizatorji in domačini, lepo vreme, krasna trasa, dobra in obilna postrežba, nagrade, temperatura Soče…

Kot nam je bilo priporočeno, sem si vzela čas ter dvignila pogled iznad zemljevida, kompasa, markacij (teh je bilo na pohodniški trasi bolj malo, pa nič zato ali pa še bolje) in uživala. Je bilo marsikaj videti. Zdaj lahko potrdim, da Vodil vrh res ponuja čisto letalski pogled na Tolmin in okolico. Še v tesno in spolzko Dantejevo jamo mi tokrat ni bilo težko zlesti. Za nagrado sem dobila poučno in izvirno družabno igro, katere se je najbolj razveselila naša tamala. In nazaj grede smo si privoščili še vožnjo z avtovlakom, ki je tudi nekaj posebnega.
Hvala vsem, ki ste nam pripravili to nepozabno doživetje.
Se vidimo naslednje leto,
E.

Dva dni potem.......je spomin na Tmin še zelo svež, za kar skrbijo boleča stegna (glih treba je blo tečt po bregu navzdol) in pa en veeelik žulj (le kater bu(h)tl gre s čisto novimi supergami dirkat....

Kar se tiče organizacije lahko samo rečem

Kar pa se tiče moje organizacije pa lahko samo bridko . Sicer sem se pa čisto sam

Že od nekdaj rada migam, ampak tole je bilo pa perfektno. Vse! Organizacija (hvala Tminski migavci), gostoljubnost (hvala Igor - hči je vaš apartma razglasila za naš brlog, bo sigurno še prav prišel), vreme (je Ivan rekel, da bo), da postrežbe v cilju niti ne omenjam. Domiselna zadnja KT, smo že prej malo slutili - Sandi šlogarca, he, he.
Joj, na Krn se moram še vrniti v izdaji "slow motion" in tisto famozno leseno cerkvico si še pridem podrobno ogledat.
Na vrhu Krna sem imela še hitro preverjanje znanja francoskega jezika, nekaj malega sem pa še izbrskala iz enega srednješolskega predalčka.
Res hvala vsem, meni je bilo super!!!

Čudne so poti na Tolminskem, tam kjer naj bi bile jih ni več, tam kjer jih naj ne bi bilo pa so nove.
Skupaj z Marijo in Aleksandrom smo začeli uvodni tek na 5 km čez vodne ovire, klanec nad Volarji smo samozavestno napadli, po ozki stezici pridemo do bukve na križišču. Kam? Levo dol. Po stotih metrih nasproti pride Ivo in družba, seveda morali bi desno gor. Od Mrzlem potoku pridemo do ostankov mostička, gremo čez in naravnost v breg do Pologa in po cesti do KT 2.
Vzpon na Krn smo verjetno vsi opravili po isti poti, razgled pa kot so obljubili organizatorji od morja do Dolomitov. Upam, da ste videli Rdeči rob rdečkasto goro med apnenčasto belimi.
Na Pragu nas je prijazna alpinistka Miranda Ortar opozorila na odcep za planino Sleme, vendar smo se kasneje tako zaklepetali, da smo šli mimo in se potem vračali gor.
Mimo planin in Javorce je šlo prav gladko potem pa dilema ali po civilizirani in dolgočasni desni strani Tolminke ali divji in zanimivi levi strani. Danilo nas prepriča, da je leva stran krajša. Seveda smo morali okrog vseh potokov in ograj za koze in tam kjer naj bi bila pot so nam mladci povedali, da smo že drugi ki moramo obračati in se povzpeti do ceste na 600 m.
Mislim da je bila pot po desni strani Tolminke časovno boljša, pot po levi strani pa lepša in zanimivejša.
Mimo začudenih turistov pademo v Dantejevo jamo, lepo de ne nosimo svetilk zastonj (John drugič napiši med obvezno opremo še čelada).
Spustimo se proti Tolminu, vmes srečamo še zasledovalce Mici je zakon x 2, Milan in Sandi.
Pred ciljem pa še zanimiva KT 6, do riti v Sočo, tisti pogumnejši pa zaplavajo, nekateri (Meta ) šele na prigovarjanje gledalcev.
Hvala organizatorjem za izredno lep treking, ki na zemljevidu ni izgledal tako težak.

Še številke cca 42km in 2640 višinskih metrov

Poleg prvega mesta v ultri pa je Marija iz Tolmina prinesla še povabilo na ....ne bom povedal ker še ni 100%.

lp Yogo

Dragi naši gostje in prijatelji!

V imenu vseh Tminskih migavcev moram priznati, da me vaši odzivi zelo veselijo. Res je bilo lepo in vsi smo se potrudili, da je bilo tako... Mi smo se trudili pri organizaciji, vi pa na progah...

Hvala vsem, ki so pripomogli, da se iz Tolmina niste vrnili le polni lepih vtisov, ampak tudi siti in s kakšno nagrado v nahrbtniku.

Posebej pa bi se rada zahvalila gorskim reševalcem Postaje GRS Tolmin, ki so poskrbeli, da je bilo v visokogorju vse tako kot mora biti. In zelo sem vesela, da pri tem niso imeli neprijetnega dela.

Torej, Migajne akuol Tmina je "res ena lepa reč" in verjamem, da bo tudi prihodnjič tako.
Nasvidenje!

Glede pohval sem povsem skladen s trekerji pred menoj in pričakujem, da bodo Tminski migavci prireditelji tudi drugo leto! Kle sploh ne sme bit pardona
Bovec je bil dober, Rogla tud ni skoparila, Tolmin je raztural, prihaja Jezersko in z Martinom sva iz Žineta izvlekla nekaj zanimivosti!?? Zareklo se mu je naj bomo pozorni na vile pred domačijo, oblak nad Vadinami, pozabljen partizanski podplat, pritrkavanje v zvoniku ob 11h in ups…. Ko je ugotovil, da je povedal nekoliko preveč je odmahnil z levico, ker v desnici je imel medaljo in odšel na težko pričakovan dopust! Srečno, stari
Seveda je bilo kakšnih 8h prej, precej bolj napeto! Tempo na ravnini tja do »šporgeta« na Kuhinji je narekovala peterica, ki sva jo zaključevala s PetromM. Dobro mi je šlo in tud Krn me ni zabil kot sem pričakoval na začetku vzpona. Res je bil daleč (!!1100vm!)! Uspešno sem se kotalil iz kljuke v kljuko ter na vrhu priklopil Martina Jelena Polanca Mlakarja (ne, model ni Brazilc ). MatejM in Žine sta imela dobrih 20' fore. Pa sej z njima se itak ne gre žogat! Krn – 3h23'. Prihajal je PeterM in za njim precej hitro MartinČ in MatejŠ. Kakšna zmešnjava z imeni, a ne? Pa sebe sploh ne omenjam
Od tu dalje pa je PeterM ekzaktno in slikovito opisal popotovanje do tja, kjer sem pišoči zabluzil, se zmedel in pušnil prihod na 3.mesto…..biksanje s **** zvezdicami!!! Pri Danteju se po nekaj urah ugledava z Jelenom. Strmiva en v drugega, oči na pecljih, mislimmm…lahko bi frnikolala, če jih ne bi potrebovala kot nekaj s čimer najdeš KT v rovu. Tam pa še drugi trekerji pa skavti in turisti! Men se je kr zdel, da so me vsi nažgal, in da tisto na nebu ni Sonce temveč Saturn. Jabulani.
Ja, lahko bi umiril tempo in prišel v cilj z Martinom, varno pred drugimi. Lahko bi. Ampak…..besen in jezen sam nase sem samo še mlel do cilja in pri zadnji KT pomislil, če se ne bi rajš kar potopil in glumil Goluma tam med podvodnim muljem čudovite Soče in izplaval šele čez nekaj let, ko bi Stožice že prvič obnavljali in bi na Ljubljanskem gradu pristajali avioni, kamniški župan pa bi bil spet Smolnikar!!!? Brrrr, rajši ne. Vsaj to zadnje! Izplaval sem……
Oddal sem kartonček in se šel tolažilno namakat ter ležat na prod in umikat kamenčke, da me ne bi še petič krč v podplate. Kateri problemi…..
Pa sej pol sem se povsem spravil z burjo v meni. Sej se vedno. Ko sva z MartinomM podstavljala kajle kruha in veje pod krožnika, da ne bi jota odtekala ven, sva že zabavljala čez lastne trekerske prebliske.
Kot je rekel Johnny Depp alias Donnie Brasco:«Just, forget about it!«

Še enkrat pohvale Johnu&co., vsa čast MatejuM , ki se je odločil še tretjič zapored vzeti ligo ter čestitke vsem ostalim, ki ste povezali KT v smiselno celoto
ŽarkuM želim hitro celjenje poškodbe in obema s PetromM uspešno kroženje pod Mt.Blancom, v kar ne dvomim!

Se vidmo…..če se ne bom kvalitetno zgubil

Ko takole gledam rezultate trekingov, se mi res zazdi, da ti mora bit ime Matej, če hočeš v teh gmajnah kaj dobrega postorit

Bradr, dobr si opravu! glede na psihofizično stanje in vse to Čestitke!

Nataša napisal/-a:Ko takole gledam rezultate trekingov, se mi res zazdi, da ti mora bit ime Matej, če hočeš v teh gmajnah kaj dobrega postorit

Ja, vsekakor je bolje kot imenovati se Ernest

Nataša, a misliš, da na priimek tudi deluje