9. Kraški Tek, Povir, 11.09.2004
OdgovorObjavljeno:12 Sep 2004, 10:06
Ker je bil to moj prvi "uradni" tek za TF, so me določili, da prvi napišem report.
Kljub napovedani družbi sem se v Povir odpravil sam. Po poti sem dohitel sotekača iz Cerknice. Fino, sem si mislil, enga že poznam.
V Poviru je bilo za parking lepo poskrbljeno, so pazili vaški gasilci, gneče pri številkah tudi ni bilo.
Pazljivo sem iskal rdeče pike, pa nisem našel nobene.
Med ogrevanjem pa me je poklical Aleš, ki je bil v Stašini družbi (napovedanih je bilo še par članov pa jih ni bilo, za kar mi je žal, vas bom pa kje drugje spoznal, recimo na pikniku.)
Poleg omenjenih je bil tekač še Filipid, pozneje pa se nam je na podelitvi pridružila še Nataša (pa Simon od Nataše
)
Tekačev je bilo blizu 400, a na startu začuda nič prerivanja, je pa trasa te 11 km dolge proge nekoliko, kako naj rečem, specifična.
Najprej malce po vasi, pa potem ob železniški progi, kjer je komaj prostora za dva, potem po prašni vaški poti, pa zopet po stezici ob železnici, sledi hud asfaltiran klanec, pa pravi kros po gozdu in ko sem mislil, da bo konec, zopet nazaj v klanec v gozd in končno po isti potki ob železnici nazaj v CILJ
.
Aja, pa še to: vodne postojanke so bile na voljo kar precej pogosto, pa nič pretirano , saj mi je bilo kar pošteno vroče(tek se je začel ob 16:00)
Aleš je seveda takoj na začetku pobegnil, ker je lovil svoj napovedan čas, ki ga je seveda tudi ujel (how yes no, ko pa ima tako pošasten rekord na jurja ), ostali smo bili tudi zadovoljni.
Tudi tu so se Povirci izkazali, kot je na Krasu (kot berem) že tradicionalno.
Po teku smo se okrepčali s pašto (valjda, saj je tu 'Primorska'), na voljo je bil še čaj, voda, banane, pomaranče, sladkor.
sledil je zabavni program, kjer so nastopali Škratje - akrobatsko navijaška skupina iz zamejstva in vaške mažorete. Škratje so bili še posebej zanimivi. Člani ekip 24x1 iz Trsta so prejeli svoje prigarane medalje, med njimi tudi Staša in Nataša. Tako se dela!!!
Pri žrebanju nagrad smo kljub meditaciji in telepatiji ostali praznih rok, bo drugič boljše...
Po pokritju deficita B vitamina
, smo se počasi odpravili proti domu, ustavili smo se v Štorjah, kjer imajo v gostilni "Ful dobre njoke s tartufi" (Aleš press). Tega nisem preveril, ker sem se dovolj najedel pašte, mogoče drugič.
Skratka lušten tek, pridemo nazaj ob letu osorej.
Kljub napovedani družbi sem se v Povir odpravil sam. Po poti sem dohitel sotekača iz Cerknice. Fino, sem si mislil, enga že poznam.
V Poviru je bilo za parking lepo poskrbljeno, so pazili vaški gasilci, gneče pri številkah tudi ni bilo.
Pazljivo sem iskal rdeče pike, pa nisem našel nobene.
Med ogrevanjem pa me je poklical Aleš, ki je bil v Stašini družbi (napovedanih je bilo še par članov pa jih ni bilo, za kar mi je žal, vas bom pa kje drugje spoznal, recimo na pikniku.)
Poleg omenjenih je bil tekač še Filipid, pozneje pa se nam je na podelitvi pridružila še Nataša (pa Simon od Nataše
)
Tekačev je bilo blizu 400, a na startu začuda nič prerivanja, je pa trasa te 11 km dolge proge nekoliko, kako naj rečem, specifična.
Najprej malce po vasi, pa potem ob železniški progi, kjer je komaj prostora za dva, potem po prašni vaški poti, pa zopet po stezici ob železnici, sledi hud asfaltiran klanec, pa pravi kros po gozdu in ko sem mislil, da bo konec, zopet nazaj v klanec v gozd in končno po isti potki ob železnici nazaj v CILJ
.
Aja, pa še to: vodne postojanke so bile na voljo kar precej pogosto, pa nič pretirano , saj mi je bilo kar pošteno vroče(tek se je začel ob 16:00)
Aleš je seveda takoj na začetku pobegnil, ker je lovil svoj napovedan čas, ki ga je seveda tudi ujel (how yes no, ko pa ima tako pošasten rekord na jurja
), ostali smo bili tudi zadovoljni.
Tudi tu so se Povirci izkazali, kot je na Krasu (kot berem) že tradicionalno.
Po teku smo se okrepčali s pašto (valjda, saj je tu 'Primorska'), na voljo je bil še čaj, voda, banane, pomaranče, sladkor.
sledil je zabavni program, kjer so nastopali Škratje - akrobatsko navijaška skupina iz zamejstva in vaške mažorete. Škratje so bili še posebej zanimivi. Člani ekip 24x1 iz Trsta so prejeli svoje prigarane medalje, med njimi tudi Staša in Nataša. Tako se dela!!!
Pri žrebanju nagrad smo kljub meditaciji in telepatiji ostali praznih rok, bo drugič boljše...
Po pokritju deficita B vitamina
, smo se počasi odpravili proti domu, ustavili smo se v Štorjah, kjer imajo v gostilni "Ful dobre njoke s tartufi" (Aleš press). Tega nisem preveril, ker sem se dovolj najedel pašte, mogoče drugič.
Skratka lušten tek, pridemo nazaj ob letu osorej.
. Pričakoval sem več naših članov, predvsem deklet zaradi podelitve medalj 
. V veselje se mi je bilo spoznati z še enim članom našega foruma Žuretom 
), spominsko darilo (namizna ura) in pa na cilju topel čaj in banane. Izžrebali pa so tudi kar nekaj nagrad. Na koncu si lahko še brezplačno opazoval al pa gledal ministra Vlada Dimovskega, ko je podelil priznanja najboljšim tekačem v absolutni uvrstitvi. Našo čast je reševal SilvoM z tretjim mestom v kategoriji, bravo SilvoM 
. Staši je malo zmanjaklo za tretje mesto in če ne bi imela težave s kolenom, sem prepričan da bi bila med prvimi tremi v svoji kategoriji. Veselko Španič pa je podelil lepe medalje, ki jih je sam izdelal vsem tekačem in tekačicam, ki so zastopale Slovensko ekipo na 24 urnem teku v Trstu. Tukaj je manjkalo kar nekaj naših deklet 
. Dekleta niste resna 
. Jaz sem se odpravil v Povir predvsem za to da dobim žig za akcijo Slovenija teče za zdravje, ki jo delam že od samega začetka in jo ne bi rad tudi letos izpustil, ter tudi zaradi tekaškega vzdušja, ki ga že pogrešam. Ker poznam progo (tekel sem jo leta 2000) sem se odločil glede na mojo trenutno pripravljenost za rekreativni tek na 4.5 km. Sem spet pač začetnik in je treba delati s pametjo in postopoma napredovati. Na progi 11 km, bi mi lahko zaradi terena obiskala teta poškodba in nisem hotel tega reskirati. Bil sem kar presenečen, ker sem z lahkoto in brez težav pretekel 4,5 km, čeprav sem to razdaljo na treningu pretekel le trikrat. Ko sem prišel v cilj me je imelo da bi tekel še kakšen km. Zgleda da je bil včeraj dan za moj tek, a kljub temu se je treba mal še nazaj držat. Naj na koncu dodam še, da želim Staši čimprejšnje okrevanje, da bo lahko znova pobirala medalje. Še nekaj treningov hitrosti, pa boš naša najboljša članica 
